Geslo Rešimo Slovenijo, ki je na 99. obletnico koroškega plebiscita okoli Prešernovega spomenika v Ljubljani združilo nekaj tisoč Slovencev, bi lahko bilo začetek samoočiščevanja Slovenije. Neskončna vrsta kraj od osamosvojitve dalje, slabo vodenje države in njenega gospodarstva (zaradi tega ne živimo samo tretjino slabše, kot bi smeli in morali, ampak tudi v pomanjkanju denarja za zdravstvo, pokojnine, oskrbe starejših in še marsikaj) bodo prej ali slej Slovence prepričali, da naša prihodnost ni »Janša» ali »Nejanša«, kot sporoča že nekaj vlad, ampak ali bomo živeli tako, kot smo zastavili ob osamosvojitvi, ali pa bomo postali otok bede in ideološke okostenelosti.
Vse države se sprašujejo, kaj in kako bo jutri, Slovenija pa, ali so komunisti – resnični narodnoosvobodilni boj v imenu neločljivosti svobode in demokracije ni bil nikoli sporen – ravnali prav ali narobe. Evropa in svet sta si glede vseh totalitarizmov na jasnem, pri nas pa vso energijo vnašamo v trajno čaščenje rdeče zvezde, srpa in kladiva. V prihodnost pelje pot svetlega upanja in trdne volje za uresničitev najbolj drznih sanj in pričakovanj, čaščenje tragične preteklosti največje morije v slovenski zgodovini pa v gotovo pogubo in smrt.
Nova delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture
Prebivalci Slovenije se ne delijo samo na leve in desne. Ljubljankoviči že nekaj let kot zadnje upanje za preživetje nekdanjih oblastnikov vsiljujejo, zlasti s pomočjo RTVS in s templjem v Šiški, novo delitev na pristaše urbane in ruralne kmečke kulture. Kot take so označevali tudi udeležence zborovanja v Ljubljani in jih prikazovali kot prestolnici tuje, drugorazredne državljane. In to prav oni, ki sta jih polna usta strpnosti in multikulturnosti.
Reševanje Slovenije ne more biti pod geslom za in proti Janši, za katerim se je vedno v bistvu skrival odnos do osamosvojitve, Janša ne bo večno živel, ampak iz neomajne in nepopustljive zvestobe demokraciji, ki edina zagotavlja odpravljanje nepravičnosti, nepoštenosti, neenakosti in nemoralnosti. Ta je vsebina naše največje odločitve v zgodovini: lastna država, to je tudi edina smer in upanje naše prihodnosti. Vse drugo, kar nam odkrito ali prikrito vsiljujejo ali v zlatem celofanu preteklosti ponujajo ljudje, katerim osamosvojitev Slovenije ni bila nikoli osebna opcija, sta zanesljiv konec in smrt. Za rešitev Slovenije ni potrebna enotnost na podlagi odprave idejnih razlik, ampak v enotnosti spoznanja, kaj je za nas najpomembnejše. Kot v letih 1990/91.
Vir: Granda, Stane. (2019).Rešimo Slovenijo! Tednik Družina, 42(2019), str. 13.
