A. Maver: Janša v Botru 3

27
2343

Menim, da mora Marjan Šarec poslanki ali poslancu, ki mu je zagotovil petinpetdeseti glas, nujno poslati velikanski šopek rož ali veliko steklenico zlate radgonske penine. Iz šibkega mandatarskega kandidata je namreč naredil/a sijočega zmagovalca in mu dal/a popotnico, kakršne si je lahko samo želel. Obenem pa je ta presežek glasov dokončno pokopal tudi najmanjšo možnost, da bi bila na koncu koalicija premierja Šarca le drugačna in bolj “uravnotežena” kot tista, ki ga je izvolila za mandatarja.

Blok je vzdržal 

Seveda ni mogoče govoriti o velikanskem presenečenju. Stranke, ki so izšle iz vrst na oblast v Sloveniji abonirane opcije (po konvenciji temu rečemu levica), so si 3. junija zagotovile lepo parlamentarno večino. Bilo je sicer nekaj razlogov, zaradi katerih smo mnogi mislili, da je morda ne bodo mogle ali celo hotele unovčiti. Tu je bila najprej močna relativna zmaga opozicijske SDS, nato pa popoln potop strank dosedanje vladne koalicije, vodilna vloga novinca znotraj vladajočega bloka, za nameček z izjemno šibkim volilnim izidom, in dejstvo, da vladajoči sploh niso imeli večine brez paberkovanja po robovih, se reče, pri radikalni Levici. Najpozneje od predvčerajšnjim je še enkrat več jasno, da je bilo kakršno koli pričakovanje, da bo kateri od teh razlogov omehčal blokovsko disciplino, nerealno. In potrdilo se je to, kar na Časniku pogosto pišemo, da se stranke na oblast abonirane opcije vedejo kot nekakšna SZDL v novih pogojih, kjer je posamezna stranka nič, blok pa vse. Impresivni dosežek Marjana Šarca, s katerim je precej presegel izplene Janeza Drnovška iz let 1992, 1993 in 1997, ne bi mogel biti prepričljivejši dokaz za to. Zaradi videnega tudi ni posebej verjetno, da bi koalicija zelo kmalu razpadla. Če se namreč ni našel niti en junak v bloku, ki bi s svojim glasom podvomil v to kombinacijo, v okviru katere najdemo celotno (na volitvah odslovljeno) bivšo koalicijo, lahko sklepamo, da jo bodo njeni ustvarjalci do zadnjega ohranjali pri življenju.

Pred zgodovino bo ostalo mučno vprašanje, zakaj Janez Janša in SDS v minulih dveh mesecih vsaj na zunaj nista pokazala skoraj nobenih znamenj dejavnosti. Taktika “čakanja, da priplava truplo” se je morda precej časa zdela obetavna, a je spričo jeklenega bloka ostala neuspešna. Morda bodo zgodovinarji kdaj prišli do mejlov, ki bodo vendarle odplaknili ta očitek. Z vidika zgodovine je škoda tudi, da na mizo ni bila vržena pobuda o alternativnem mandatarskem kandidatu SDS (razen Janše), čeprav glede na videno v zadnjih dneh uspeha skoraj gotovo ne bi bilo, čez dvajset let pa vendarle nihče ne bi mogel reči, da pri relativnem zmagovalcu niso vsega poskusili. “Pobuda peterice” je nadalje sicer dobra, vendar je prišla precej prepozno in je prezapletena, da bi lahko dosegla ljudi.

Seveda bo zgodovina zabeležila še, da zavrnitev SDS ni bila posledica kakšnih poglobljenih pogovorov o programskih razlikah, marveč apriornega in precej slabo utemeljenega zavračanja, ki bi ga naj očitno volivke in volivci sprejeli kot nekaj samoumevnega, češ, z Janšo se pač ne koalira. V pomanjkanju empiričnih podatkov o tem, kolikšno podporo ima tako stališče med državljankami in državljani, lahko rečemo vsaj, da ima očitno še toliko privržencev, da tvorci Šarčeve sestavljanke niso naleteli na nikakršno večje ljudsko nezadovoljstvo.

Pozdravlja don Lucchesi 

Janša in SDS sta se pravzaprav že z volilnim izidom 3. junija znašla v podobnem položaju kot Michael Corleone v tretjem delu Botra. Tudi on je imel, kot ima SDS lepo relativno večino, v mednarodnem gigantu Immobiliare dobro izhodišče, precejšen delež, ki ga je nameraval z dogovorom z Vatikansko banko, podkrepljenim z obilno finančno injekcijo, nadgraditi v večinsko lastništvo. Vendar ga je nadškof Gilday opozoril: “Papež, sam sveti oče, bi vas moral potrditi.” Seveda se potem izkaže, da razen na papirju pravzaprav ne odloča sveti oče, temveč politik Licio Lucchesi. In Lucchesi, ki je v tem razmerju vsaj formalno predstavnik “regularnih”, “poštenih” struktur, Corleone pa mafijec, slednjemu zabrusi: “Da, zaupali vam bomo krmarjenje svoje male flote. A kako naj vemo, da bodo vse naše ladje plule v isto smer?”

Zvečer 3. junija je postalo jasno, da bosta Janša in SDS za vladanje potrebovala blagoslov “svetega očeta” in “dona Lucchesija”. Toda drugače kot v tretjem delu Coppolove trilogije se ta čutita dovolj močna, da se jima z Janšo ni treba več niti pogovarjati. Na mizi se ni znašla niti ponudba, da bi lahko sodeloval v vladi, če bi flota v glavnem še naprej plula v isto smer. In očitno ocena ni bila zgrešena. Flota bo namreč v isto smer kot doslej plula pod Šarcem povsem brez nadležnih kapitanov, mornarjev in potnikov.

Kaj pa po letu 2018? 

Za prihodnost omenjeno seveda pomeni, da ostaneta vsebinski opoziciji na oblast abonirani opciji, ki bo do leta 2022 vladala že osupljivih petindvajset od dvaintridesetih let demokracije, dejansko samo dve možnosti. Če od “bloka” zaradi njegovega občutka premoči ni pričakovati prav nobenih koncesij, je torej moč staviti na manj verjetno absolutno večino v parlamentu ali na to, da se bodo od bloka sčasoma vendarle odcepili nekateri posamezniki in skupine. Doslej je nekaj takega storil samo Borut Pahor, pa še on šele tedaj, ko je bil v bistvu (po uporabi) že zavržen. Za zdaj niti ne moremo pripisovati prevelike teže nekaterim izjavam trenutno na stranski tir postavljenih nekdanjih vojakov “bloka”, ki tarnajo o tistem, kar tudi tukaj pogosto pišemo, češ da je levica v Sloveniji dejansko postala konservativna, ker dela vse za to, da se ne bi nič spremenilo.

Ne gre pa pozabiti niti, da je volilni izid desnosredinske opozicije na tokratnih volitvah kljub vsemu zaslužen za nekaj stvari. Najprej za to, da sta se “sveti oče” in “don Lucchesi” morala vsaj malo spotiti, o čemer priča dva meseca in pol trajajoča pot do mandatarja, potem pa za to, da so morali v “bloku” za sestavo vlade dobesedno postrgati dno. Tudi strategija “novih obrazov” bi morala biti od letos naprej po vsej logiki mrtva, a v Sloveniji gre logika velikokrat na dopust. Poleg tega velja podčrtati, da sta SDS in NSI svoj rezultat v izjemno neugodnih okoliščinah, ko je bila vsebinska politična in družbena alternativa vsa štiri leta potisnjena povsem na rob, ko je Janša začetek mandata pričakal v zaporu in ko so odnosi v opoziciji začasno ravno tako dosegli najnižjo točko, vseeno izboljšali skoraj za četrtino. Če bi se ta trend nadaljeval, bi to na naslednjih volitvah lahko že pomenilo možnost, da bi bil “blok” oropan večine tudi, če postrga dno. Posebej, če se v parlament vnovič prebije še tretja prava opozicijska stranka. Seveda pa je prvič zelo verjetno, da bodo vladajoči, kot nekoč že zapisano, največ časa usmerili v preprečevanje okoliščin, ki bi jih spravile v podobne težave kot po 3. juniju, in torej v boj proti opoziciji. Drugič imata tako SDS kot NSI težave s pridobivanjem novih volivcev. Da bo v naslednjih letih premier prav Šarec, je pravzaprav srečna okoliščina. Zdi se, da bi lahko desnosredinski stranki do njegovih privržencev zaradi njihove strukture še najlaže prišli, Šarec pa bo kot vsaj formalni kapitan “bloka” najbolj na udaru ljudskega nezadovoljstva. Če uspe, denimo, SDS na tej podlagi podoben preboj, kot ga je letos dosegla zlasti ponekod na severovzhodu države, še v nekaterih drugih okoljih, bi bila stvar lahko že drugačna. Slaba stran te trenutno smiselne strategije je, da bi morala v veliki meri igrati na protisistemsko in populistično karto, kar ne bi bila nujno dobra popotnica za liberalne reforme, ki so brezpogojno potrebne. Vsaj, če naj v prihodnje ne bi več odločala o deležih pri upravljanju države “sveti oče” in “don Lucchesi”.

27 KOMENTARJI

  1. Stvar je analitično preprosta. Da SDS kot veliki relativni zmagovalec kot osamljeni bojevnik ne more biti uspešen (pa z Janšo ali brez) z borci za ohranitev statusa quo (beri: privilegijev) ob premajhni podpori NSI in manjkajoči tistih, ki so ostali pred vrati parlamenta, je bilo jasno takoj. Dolgotrajna pogajanja za izključevalsko koalicijo so bila samo navidezna, igra za slovensko publiko z izjemno nizko ali bolje nikakršno politično kulturo. Do nje je prišlo po vnaprej pripravljenem scenariju globoke države.
    Kakršna koli druga možnost bi od SDS terjala, da gre v igro nenačelnega balkanskega “nadmudrivanja” oziroma bolj po naše, v pritlehne “kravje kupčije”. Šarec je sicer kravo prodal, moral pa je mešetarjem plačati tako velik zapitek, da bo domov prišel brez denarja in brez krave. V tem smislu je Janša ravnal prav, da se je umaknil. Vsakršno mešetarjenje njeni volilci ne bi dobro sprejeli. Treba se bo pač bolje pripraviti na naslednje volitve, ki bodo, upajmo, prav kmalu.
    Strategija zanje pa je, vsaj matematično, prav tako preprosta: SDS 25 % (sedanji obseg kar zadostuje), NSI 15 % (kar glede na delež krščanstva, vsaj pasivnega, ne bi smel ob ustreznem vodenju stranke biti noben problem), SLS 10 % (prebujeno in združeno, kar je glede na njeno slavno zgodovino in še ohranjeno realno moč na lokalnih ravneh zlahka dosegljivo), dodati pa je treba še liberalce z vsaj 5 % (enkrat se bodo pač morali politično prebuditi). S pripravami na nove volitve je treba pričeti takoj in ne zgubljati časa in energije s sesuvanjem sedanje izključevalske levičarske koalicije. Ta se bo sesula sama od sebe.

    • “zmagovalec kot osamljeni bojevnik ne more biti uspešen”

      No pa smo skoraj prišli do pojma “timsko delo”. SKORAJ! Da si ne bi kaj domišljali.

  2. Mah…
    …ob takih “zaveznikih”, kot jih ima stranka SDS na (tako imenovani) desnici, ne potrebuje nasprotnikov s konzervativne levice, ki se nočejo niti pogovarjati z relativno zmagovalko volitev.

    Kajti vsi “zavezniki” na desnici dejansko niso sposobni pošteno opraviti svojega volilnega posla in zagotoviti pristojnega deleža k celotnemu volilnemu izplenu desne strani!
    Ne, določeni člani desnega “zavezništva” se, raje kot s samokritiko, ukvarjajo s predsednikom stranke SDS, ga javno odstavljajo ter pozivajo k političnemu bojkotu stranke pod njegovim vodstvom. S takim pritlehnim početjem ti “zavezniki” desnice aktivno delujejo v korist levice, ki hoče od nekdaj doseči isto – odstranitev Janše iz politike.

    No, potem se najdejo še “zavezniški” politični analitiki, ki v prispodobi Janšo enačijo z mafijskim botrom, čeprav dejanska mafija – to je globoka država, ki na vse načine onemogoča pošteno volilno tekmo in preprečuje, da bi se na demokratičen način, to je ob soočanju programskih izhodišč in ne z bojkotom zmagovalke, sestavila vladna koalicija – deluje v ozadju levih strank.

    Zakaj nihče javno ne analizira bednega volilnega rezultata SLS? Je ta že politično odpisana stranka desnice?
    Je za podpornike N.Si kritična ocena delovanja vodstva N.Si pretežka naloga? Je politika N.Si res tako brezmadežna, da si ne zasluži niti javnega ovrednotenja “zavezniških” političnih analitikov?

    Ja, najbrž je res enostavneje stalno uperjati pogled in prst v Janšo…

  3. ” … ampak če bi ta dal na mizo “ponudbo, ki je ne bi mogli zavrniti”, bi Šarec oplel, desničarji pa bi vladali.” O sancta simplicitas, kako enostavno bi to šlo, ko imajo nasprotniki v rokah vsa državna podjetja, banke, pravosodni sistem, javno izobraževalno sfero, represivne organe, javni sektor, večino medijev. Spoštovana Ara (če ste moški, se opravičujem), tako enostavno pa to ne gre. Morda v državah z demokratsko tradicijo, v malce zavoženi Sloveniji pa nikakor ne.

  4. Stvar je preprosta. Demokratični blok je dobil premalo glasov. Če bi imel 10 ali celo 15 glasov več, bi bila tudi pogajanja za vlado drugačna. To je menda vsakomur jasno.

    Zakaj je demokratični blok dobil premalo glasov? Ne bom našteval znanih dejstev o izredno pristranskih najbolj vplivnih medijih, pristranskem pravosodju in podobnim. Vse to drži in tudi vpliva na izid volitev. Toda še večja težava je v dezorientiranem demokratičnem bloku. Ta nima koordinatorja. Po logiki stvari bi bil to lahko samo najmočnejši v bloku. In tu se začnejo težave, ki jih navaja Vanja. Namesto da bi osebnostne ambicije in težave podredili skupnemu državotvornemu cilju, smo priča razkolništvu in netenju sovraštva do partnerjev iste svetovnonazorske usmeritve, do partnerjev v bloku. Ne bom ugibal, koliko je ta drža prispevala k slabšemu izidu vseh v bloku, toda vse vpliva na vse. Zato je jasno, da je nedvomno tudi to imelo svoj vpliv. Zlasti na volivce, ki so občutljivi na konflikte.

    V demokratičnem bloku razen SDS ni politično, strokovno in osebnostno zrelih strank. Sedaj je čas, da se pogledajo, dozorijo in se do naslednjih volitev razvijejo do te mere, da bodo sposobne vsaj sodelovanja in prizadevanja za doseganje skupnega cilja.

  5. NA podlagi kakšnih argumentov avtor misli, da bi ŠArcevi volilci volili NSI ali SDS? ČE pa so raje že zdaj volili komedijanta kot 2 etablirani stranki?

  6. Jaz še vedno mislim, da ta koalicija ne bo zdržala več kot dva meseca. Če pa bo, se bo vse sprevrglo v eno samo mučenje. Napovedujem nove volitve, ki bodo razpisane še letos ali v začetku prihodnjega leta.

    Zelo pomemben se mi zdi način delovanja SDS v tem “vmesnem” obdobju. Potrebna bo modra taktina. Glede na to, da bodo imeli za nasprotnika “glasovalni stroj”, jim predlagam izrazito pasivno obnašanje v parlamentu. Ob sprejemanju zakonov vodja poslanske skupine SDS izčrpno obrazloži, zakaj bodo glasovali ZA ali PROTI, zatem pa se ne oglašajo več. S takšnim načinom delovanja izprijeni mediji ne bodo več mogli manipulirati in ustvarjati lažnivi vtis, da je za vse kriva SDS. Komunistična koalicija bo sama razpadla.

    Hkrati predlagam, da se ekstremno angažira civilna družba in posamezniki demokratične provenience, ki se jim ne sme izmuzniti nogena napaka nore marksistične druščine. Napak bo ogromno.

  7. Komunizem je nerealna ideja, ki se je razvila v pragmatičen boljševizem, ki je zlo in vodi v nasilje. Zaradi tega je protikomunizem upravičen in potreben. Toda to je potrebno izvesti na demokratičen način z volitvami in državniškim dostojanstvom ali suverenostjo, ki je bila podpisana 2.julija 1990 v Skupščini RS.
    Na tej osnovi smo dolžni in upravičeni biti proti levičarski ideologiji, čeprav je prišla v parlament po zaslugi neosveščenih volivcev.
    Ta proti moramo potrditi z jasno, odločno in vztrajno dejavnostjo, da volivci spoznajo svojo zmoto in uvidijo, da so v zmoti in da je to boljševistična ideologija.
    RTV SLO je poročala v Tedniku, 13.8.2018o obisku gimnazijcev iz Slovenije v Auschwitzu, brez kakršnega koli komentarja, da imamo v Sloveniji nekaj podobnega v Bukovžlaku-Teharjah, ki je državnega pomena, toda nedokončano.
    Tja bi morali na obisk gimnazijci, da bi se zavedali zla, kot so se v Auschwitzu!!!!!

    Ker gre za človeka je potrebno, da pozitivisti držimo skupaj. To priporoča z groba ugleden slovenski psihoterapevt dr. A. Trstenjak: ” Vkup držimo, za človeka gre ” !!!!!

  8. Bistveno je res vprašanje, zakaj je dobil demokratični blok premalo glasov! Pri tej analizi SDS lahko odkljukamo – ta stranka ni razočarala, dobila je dovolj glasov in celo zmagala. Llahko bi jih še več, toda lider je bil doslej že tako zmaltretiran, popljuvan in onemogočen, da je deloval nekoliko trpeče in zamorjeno, piko na i pa so dodali še drugi na soočenjih, katerih vrhunec programa je bilo nesodelovanje z njim. Ostaneta samo dve vprašanji: zakaj niso volilci z demokratičnimi vrednotami poverili Krščansko demokratski stranki več, drugim desno usmerjenim strankam pa vsaj nekaj glasov, da bi se prebile v parlament in zakaj ti volilci oziroma polovica vseh volilcev niso prišli volit!?

    • Zakaj? En odgovor in morda ni osamljen:

      Glas sem dal SDSu zaradi ilegalnih prebežnikov. Na naslednjih volitvah tega ne bom naredil. Nima smisla, ker gospod Janez ne more sestaviti vlade.

    • Mislim, da je govoriti o volilnem rezultatu demokratičnega bloka, kot neke skupne mase, naprecizno. Izvoljenih je 25 SDS poslancev, kar je sijajen rezultat. Problem je volilna baza NSi in SLS, ki se je, očitno razočarana, ‘razletela’ na vse strani. Del volivcev teh stran je brez dvoma volil SDS, toda zagotovo je nezanemarljiv delež (zlasti tisti, ki apriori ne mara Janše) skočil tudi na stran različnih levičarskih strank, verjamem pa, da najvećč k Šarcu in Cerarju. Veliko jih je tudi abstiniralo. Čeprav sem volivec SDS, sem si tokrat iskreno želel uspešne NSi, Primca, Kanglerja in tudi SLS (čeprav mi je ta stranka skoraj enako zoprna kot leve stranke). Najboljše izhodišče je zagotovo imela NSi. Toda … medtem, ko je Tonin (vsaj zaenkrat) našel pot komunikacije do sorodnih strank, so ljudje kot Ljudmila, Jože Strgar in še nekaj vidnih članov naredili stranki in demokratičnemu bloku, še najmanj pa SDS, kar je bil njihov namen, toliko škode, da stranka več kot do “jezička na tehtnici” ni mogla zrasti. Sicer je težko biti pameten, kaj je glavni vzrok za poraz demokratičnega bloka. Nekdo bo rekel to, drugi on. Zame so glavni vzrok mediji, ki bodo raje crknili, kot ne bi ubogali globoke države. Nisem za revolucije, toda na RTV Slovenija bi bila nujno potrebna.

      • Mislim, da je na vse skupaj treba gledati kot na nogometno tekmo. Kontinuitetna ekipa je vse prej kot kakovostna, toda pomagajo ji pristranski sodniki. Zato zmaguje. Toda druga ekipa (demokratičnega pola) kot celota ni dosti boljša. Na nekaterih igralnih položajih je bistveno boljša, na drugih položajih in prvinah (enotnost in harmoničnost) bistveno slabša.

        Če deprivilegirana ekipa hoče zmagovati, mora imeti bistveno boljšo ekipo kot privilegirana. Na nobenem igralnem mestu ne sme imeti šibke točke in igrati morajo kot harmonično uigrana in borbena celota. Potem bodo zmagovali kljub pristranskim sodnikom. Če hočeš zmagovati, moraš predvsem imeti kakovostno ekipo!

        Tudi mediji niso vsemogočni. To dokazuje tudi primer medijsko napumpanega Šarca. Največ podpore je imel pred soočenji. Ko so ljudje videvali, da je prazen, popolna ničla, je začel radikalno izgubljati. Če bi soočanja trajala še 14 dni, bi se komaj uvrstil v parlament.

        Najprej je treba ustvariti kakovostno reprezentanco demokratičnega bloka, potem pridejo na vrsto pristranski sodniki in mediji.

  9. Drugače kot Lucijan sem prepričan, da bo levi blok z lahkoto vzdržal medsebojna trenja, ker je ideološko homogen in pod pametno in izkušeno komando. Nasprotno, pričakovati je okruške v desnem, kajti denar je sveta vladar in en glas je levica že pridobila. Treba je namreč vedeti, da so doslej znosili v tujino desetine milijard in z nekaj milijardami gotovo razpolagajo tudi doma. Vsi desničarji so pa v glavnem reveži in je zanje pomeben vsak stotak. Zato bo najbolj zabavno gledati, kako se bo Levica borila proti kapitalu, kapitalistom in bogatašem, ki so vsi iz vrst njenih gospodarjev

    • .. “ker je ideološko homogen”
      —-
      Združuje ga že sama ideja, kot na primer “smo ZA pridobljene privilegije in posledično varnost”.
      Medtem ko demokratični blok, kaj ga združuje ?
      Smo PROTI komunizmu ?
      Pojem ZA je močnejši, se mi zdi.

  10. Levica, ki vlada tej dezeli kontinuirano od leta 1945, je en velik moralni zmazek. Cakam na trenutek, ko bo vecino Slovencev to vendarle zacelo motiti in bojo usli iz kontrole te politicno- ekonomsko-medijsko-pravosodne samoobnavljujoce se priviligirane klike.

  11. Demokratični blok ne obstaja. Desnica je ravno tako prevratniška, samo da to skriva pod demokratičnostjo. Sicer je pa vedno bila proti vsem. Ne vem samo, ali to sega vse tja do Franca Jožefa in so bili slovenci tudi proti njemu, tako kot so bili proti vsem pozneje. In zdaj je prišlo na dan, da smo “demokratični”. Cel blok naj bi obstajal. Toda ta blok je bil kratke sape. Ni mogel skupaj stopiti niti toliko, da bi uravnotežil politično situacijo. Slovenec proti Slovencu se nadaljuje. Ne glede na barvo. Komiji so to le znali izkoristiti. V smislu, kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima.
    Medtem, gre levica naprej v nadaljnji razkroj. Tako kot Jugoslavija. V Sloveniji si je samo podaljšala mandat, toda Jugoslavija je njena prihodnost, brez dvoma. Vprašanje je samo, ali tudi s takim uničenjem, kot smo mu bili priča.

    • …”Slovenec proti Slovencu se nadaljuje” …
      ——-
      Kot opažam, niti ne. Slovenci se med sabo pogovarjamo. Le ko beseda nanese na drugo svetovno oz komunizem, se zadeva zaradi miru zaključi. Ker če se pogovor nadaljuje, navadno pride do spora, če ne še kaj hujšega. Vse zaradi “uradne” zgodovine.

      • Jaz bi rekel, da se kar. Desnica se ne razume v mnogih stvareh. Komunizem je problem odnosov z levico, jaz pa gledam na odnose znotraj desnice. Kjer se prepirata dva, tretji dobiček ima. In ta je komunist. Če se ta dva ne bi prepirala, bi komunizem hitro propadel. Političnega smotra desnica sploh nima. Demokracija ni samo preštevanje glasov. To so delali še boljševiki. Demokracija pomeni spoštovanje drugega. Tega med slovenci ni dosti.

  12. Janez Pogorelec nadaljuje: “… Janez Pogorelec: “Mah,saj ni vredno… Demokracija deluje in vsak dan smo dan bliže njegovemu odhodu.”
    =================

    Predvidevam torej, da bo Pogorelec, glede na to, da je mlajši, ob Janševi smrti vzkliknil: “Demokracija deluje”.
    Od kje so dobili v NSi tega idiota?

    • Riki vprašajte novakovo in mojstre s katerimi se je shajala v škrabčevi domačiji in njegovi vili na bledu , kjer je bil čest gost tudi … itd ! Dokler bo naziv NSi krščansko demokratska stranka samo vaba volilcev na njenem trneku na žalost ne bo nič drugače ! Dokler se slovenci , ki se deklarirajo za desničarje psihopatsko širili sovraštvo do človeka , ki je razkrinkal s svojo ekipo delovanje globoke države , se Slovenci nikoli ne bomo zedinili v svojem delovanju ! Ivan Cankar se ni zastonj ukvarjal z dolino Šentflorijansko in njenimi prebivalci , ki človeku niso privoščili niti poštenega prdca !

      Andrej Briški

      • Gospod Andrej,
        zakaj posplošujete? Posploševanje je vendar ena od oblik nasilja!

        Velika večina desničarje želi samo kolektivno vodstvo SDS, ker je manj občutljivo na šikaniranje in medijsko ubijanje od sedanjega alfa in omega vodstva gospoda Janeza. In ne sovraži gospoda Janeza! Tudi sam sodim med te desničarje.

    • Pogorelec je ali obseden z Janšo, torej bolan, ali pa podtaknjenec globoke države. V prvem primeru mu morda medicinska stroka lahko pomaga (da bo lažje živel in spal), v drugem primeru mora NSi ugotoviti ali je to tujek v njenem telesu ali je to del njihove politike. To je politike onemogočanja protimafijskih sil oz. sil demokratičnega bloka.

      Če gre za tujek v telesu stranke, ga bo njihov imunski sistem izločil. Če je to del njihove politike, jih bo izločil imunski sistem demokratičnega bloka.

    • Gospod Riki,
      zakaj tako napenjate lok, niste nič boljši od gospoda Pogorelca. Pozabite nanj in njegov pomen bo zelo padel.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite