Pred glasovanjem o mandatarju vse pripravljeno za obvoz okoli relativnega zmagovalca

32
1433

Pred petkovim glasovanjem v DZ o predlogu petih strank (s podporo Levice) o imenovanju Marjana Šarca za mandatarja slovenske vlade, je jasno, da se Janez Janša kot relativni zmagovalec junijskih volitev (vsaj začasno) umika iz tekme za mandatarstvo.

V slovenskem primeru je obvoz okoli relativnega zmagovalca problematičen ravno zato, ker se bo peterice ali šesterice (Levica, ki naj bi mandatarja podprla), ki je zanj potrebna, držal pridih volilnega poraza. Zlasti treh dosedanjih vladnih strank, ki so dobile prepričljivo klofuto volivk in volivcev in skupaj niso dosegle izida SDS.

Čeprav gre v slovenski ustavni praksi za novost, saj je voditelj relativno najmočnejše stranke doslej vedno prvi kandidiral za mandatarja (in v enem primeru tudi pogorel), ni kaj takega v belem svetu nobena v nebo vpijoča posebnost. Kot mi je znano, je samo Finska, ki je na Slovenskem vedno na piedestal postavljana, tisto okolje, v katerem, vsaj v zadnjih treh desetletjih je temu tako, relativna večina avtomatično prinese pravico do premierskega položaja. Tudi kadar je prednost mikroskopsko majhna, kakor je bila leta 2003, ko je Stranka centra socialdemokrate prehitela za pičlih 0,2 odstotne točke. Pa ni nihče spraševal, kdo bo mandatar.

A če bi enake vatle uporabljali pri finskih sosedih, na Norveškem in Švedskem, bi premier že slabo stoletje vseskozi prihajal iz ene same, socialdemokratske stranke. Zato so tam precej običajne manjšinske vlade, ki za naše standarde delujejo precej nadrealistično. Trenutno je tak danski kabinet. Sestavljajo ga liberalci in konservativci. Čudno ni le to, da imajo skupaj samo 40 od 179 poslancev v parlamentu, marveč morda še bolj, da so liberalci, iz vrst katerih prihaja predsednik vlade, na volitvah osvojili tretje mesto, konservativcev pa ne najdemo niti med prvo peterico. Od glavne vladne stranke tako niso precej močnejši samo relativni volilni zmagovalci socialdemokrati, ampak tudi protipriseljenska Danska ljudska stranka, ki koalicijo volilnih palčkov podpira od zunaj.

Podobnih primerov je na pretek. Na Slovenskem in sploh v Evropi je največ prahu dvignil avstrijski iz leta 2000, ko se je na kanclerski tron s podporo svobodnjakov Jörga Haiderja povzpel prvak Avstrijske ljudske stranke Wolfgang Schüssel. Njegova stranka je pred tem pravzaprav doživela volilni potop, prvič in doslej edinkrat v zgodovini je zdrsnila na tretje mesto. Še nekoliko bolj “odbit” je primer z nemške deželne ravni. Na mestnih volitvah v Hamburgu leta 2001 so županovi socialdemokrati precej napredovali, opozicijski krščanski demokrati pa grdo nazadovali. A ker je bil za njihovega županskega kandidata pripravljen glasovati tedaj priljubljeni sodnik Roland Schill, eden zgodnjih oznanjevalcev načela law and order v nemški politiki, in ker so liberalci za las presegli volilni prag, je desnosredinska koalicija zamenjala “rdečega” župana prvič po skoraj pol stoletja. Najslajše se je smejal prav volilni poraženec Ole von Beust.

Zanimiv je nadalje zgled iz zahodnokanadske province Britanska Kolumbija, kjer svoje predstavnike kot povsod v drugi največji državi na svetu volijo po večinskem sistemu. Nazadnje je dolgoletna vladna liberalna stranka (kar so v Britanski Kolumbiji v bistvu konservativci) dosegla 43 od 87 sedežev, le enega manj od absolutne večine. Z oblasti jo je nekaj tednov po volitvah vrgla naveza socialdemokratov in zelenih, ki je imela skupaj 44 sedežev.

Končno je vredno pogled usmeriti še na otoško Islandijo. V tej državi na volitvah relativno večino drugače kot v Skandinaviji praviloma dobi konservativna Stranka neodvisnosti (že ime pove, da si je pridobila zgodovinske zasluge za osamosvojitev od Danske). V zadnjem desetletju je ta druščina za mnoge politike in tudi Islandce postala podoben bavbav kot Janez Janša, zato se sodelovanja z njo otepajo. Ker pa je volivke in volivci nočejo in nočejo zapustiti, je tudi na zadnjih volitvah dosegla posamič prepričljivo največ glasov. Niti vlade se brez nje ni dalo sestaviti. Da pa bi njeni kritiki z leve ohranili svoje dostojanstvo, so se dogovorili, da bo položaj premierke prevzela voditeljica druge največje stranke, Zelene levice, dosedanji premier in vodja konservativcev pa bo zasedel najpomembnejši, finančni resor. Kajpak so se v Zeleni levici pred volitvami zaklinjali, da s konservativci ne bodo šli v španovijo.

Iz volilnega izida je torej v okviru matematičnih pravil mogoče narediti marsikaj. Vendar vsaka matematična kombinacija v praksi ne zaživi, kaj šele preživi. Na Slovenskem se je koalicijska peterica leta 2012, kljub udobni parlamentarni večini, med drugim razbila ob čereh pomanjkanja jasnega mandata volivcev ob soočanju s hudo krizo. V Avstriji je leta 2000 dolgo kazalo, da bo navezo konservativcev in svobodnjakov pod taktirko tretjeuvrščenega na volitvah kljub močni številčni večini zrušila ulica. Da se to ni zgodilo, so v prvi vrsti pomagali avtomobili, ki so jih razbili jezni protestniki, in evropske sankcije, ki so Avstrijce razjezile v slogu gesla ”Nihče (od zunaj) nas ne bo pretepal”. Dobri dve leti pozneje je Schüssel, čeprav bi ga v zimskih dneh leta 2000 javnost najraje utopila v žlici vode, svojo stranko popeljal do prepričljive relativne večine. Ole von Beust, ki je hamburški župan postal kot poraženec, je krščanske demokrate leta 2004 dvignil celo do absolutne večine, in to v tradicionalno “rdeči” pristaniški metropoli. Po drugi strani se je v Moldaviji izločanje komunistov iz vladnih kombinacij kljub premočni relativni zmagi vrnilo kot bumerang. Na naslednjih volitvah so si zagotovili dvotretjinsko večino, ki je njihove politične nasprotnike potem tepla dolgo desetletje.

V slovenskem primeru je obvoz okoli relativnega zmagovalca problematičen ravno zato, ker se bo peterice ali šesterice, ki je zanj potrebna, držal pridih volilnega poraza. Zlasti treh dosedanjih vladnih strank, ki so dobile prepričljivo klofuto volivk in volivcev in skupaj niso dosegle izida SDS. In čeprav zaradi tega Novo Slovenijo trenutno vsi pitajo s torticami, se vsaj njeni starejši člani verjetno spominjajo časov, ko so morali žvečiti trd črn kruh v vsakdanu “mešane koalicije” pod Drnovškovim vodstvom.

32 KOMENTARJI

      • Večina Slovencev je lenuhov, zato volijo socializem. Socialno podporo za nedelo, pravkar povišpana na skoraj 400 evrov,m za delo pa 640?
        Olajšave za vrtce in šole ob marsikdaj bajnem premoženju!
        Subvencije za kmete, ki ne pridelkujejo, samoi gledajop0 kje dobuijo evropska sredtva,
        subvmnecije za študenbtsaka stanovanja i, prevoze in prehrano
        Subvencije obresti in za samozaposlive v podjetništvu
        Vse to plačamo z zadolžitvami vnaprej ali z nevlaganjem v razvoj, zato

        Inteligenca bež oz države in je apolitičpna, zato je zbor tretja vađška liga,
        Inteligenca ne voli ne Ceararja, Šarca, Mesca, ne Janše.

        zato dolčgoročćno propadamo, ker so vsiljene, popolnoma nepopmem,ebne teme ali si za janšo ali proti, to je udbovska kost za glodanje desnici, ki nima pravioh starteških, komunikcijskih, analiutičnbih kadrovsakih kompetenmc in kadrov.
        Zaradi vsega zgoraj navedenega.
        Ostane le folk s ttretjo ion četrto stopnjop izobrazve, ki je azdovoljhen dfa je tu malo bolje kot v Bosni in Srboiji.

        O Evropi, o kateri vedo samo iz odmevov in tv dnevnika sverernokorejske TV Slovenija pa ne vedo nič realnega..Uživajo v letu 1985! Zaostalcoi.

        Sice rpa jim Evropo, ki je za nas rešitev vneto lažnivo in pretirano enhgfaztoivno slikajo prav SDS , Janšpa, Grims, Brščič IN Ušajeva.

        Kako naj bo povprečen ( butast) slovenski volilec tazu,men, zbegan in potem tako voli.

        • Mogoče je tu spet mesto, da se spomnemo Sokratovih misli o demokraciji:

          Sokrat zahteval intelektualno demokracijo – glasujejo lahko samo tisti, ki zadeve družbe dobro poznajo in ki so o posameznih problemih temeljito premislili. Bi mar ladjo družbe na viharnem morju prepustili neuki množici? Ne. Za to sta potrebna znanje in spretnost.

          Treba pa je pripomniti, da je Sokrat živel v petem stoletju pred Kristusovim rojstvom. Zato ni poznal pravila: “Če je Bog na prvem mestu, je vse ostalo na pravem mestu.” Tudi demokracija.

  1. Osnovni namen tega t.i. obvoza je ohranjanje klientelizma in sistemske korupcije. Če komu kaj ni jasno, naj prebere razgovor z dr. Mrevljetom v sosednim članku. Drugo je stvar tehnike, da je vse videti demokratično.

    Zato ima primerjava s primeri iz tujine le tehnično vrednost.

  2. Vse, kar velja v normalnem svetu, pač ne velja v nenormalni Sloveniji. Kdaj bomo dojeli, da je Slovenija v Evropi unikum? Že osnovna politična ali tudi ideološka razdelitev “levo-desno” je pri nas obrnjena na glavo. Toliko pravovernih boljševikov kot pri nas ni videti nikjer v Evropi, niti v izvorni Rusiji ne.
    Navsezadnje je prav, da tkim. desnica v teh levičarskih kravjih kupčijah ne sodeluje. Naj se stvari razbistrijo tudi pojmovno, tako da bo “folk” dojel, da gre za čisti levičarski, zrežirani konstrukt, premalan z nakladanjem o nekakšni projektni vladi, kar je čista bedarija, ki lahko zraste le na zeljniku tistih, ki za to državo niso naredili še nič koristnega, ampak so samo molzli državni proračun.
    Saj se bodo stvari nekoč razbistrile; žal pa čas ne dela za nas. Šele ko bo “folk” dojel, kam vse to pelje, bo drugače. Žal se učimo samo na napakah, in še to počasi. Posledica indoktrinacije. Prvi korak k normalnosti pa je verjetno sprememba volilnega sistema.

  3. “Čeprav gre v slovenski ustavni praksi za novost, saj je voditelj relativno najmočnejše stranke doslej vedno prvi kandidiral za mandatarja (in v enem primeru tudi pogorel), ni kaj takega v belem svetu nobena v nebo vpijoča posebnost.”

    Počakajte, te laži pa ne razumem. Tudi Janši bi bil podeljen mandat, pa ga ni upal sprejeti, ker je strahopetec.

  4. Pustiti je treba ideološko navijaštvo za ali proti JJ. Pustiti je treba prazni cvekanje o zmanjšanju čakalnih vrst v 3 mes cih.
    Povedati je treba kako urediti jrazmerja med avnim in koncesijskim zdravstvom.
    Potrebna je racionalizacija organizacije zdravstva.
    Treba je imenovati managerje v zdravstvu z vsemi pooblastili in odgovornostjo kot jih ima vsak manager privatnega podjetja. Zdravniki pa naj zdravijo. Morda je treba ukiniti zavod za zdravstveno zavarovanje kot vrh zdravstvene birokracije in uvesti 3 konkurenčne zavode ki naj konkurirajo pri cenah zdravil, storitev, Ti bi lahko privarevali zdravstvu več sto milijonov evrov in ne povečali sredstev, kar zna povedati SD? Sredstev je dovolj že zdaj. In tako je treba urediti vsako področje. Teh znanj nimajo nobeni politiki šesterčka niti popozicije. Tega jih ni treba, tega ne znajo, saj so prav vsi državne pijavke na proračunu in ne vidijo potrebe po spremembah. Zato rabimo novo desnico in ne JJ, njegov čas je že davno mimo.

  5. Totalna leva, tako starokomunisticna kot neolevicarska prevlada v Sloveniji ni nasa usoda. Do leta 1945 Slovenci vecinsko niso bili levicarji. Prej ali slej bo tega konec. Ce bo dovolj volje in poguma na drugi strani. Morda tega mi tule ne bomo docakali in bo sele cez 50 ali 100 let. A enkrat bo konec te morece prevlade. Enkrat bo prislo to zadoscenje in pravica.

  6. Zakaj se ne soočite z dejstvom da je politika tekma in da desnica nima prave ekipe v strankah. Vodenje po Jugoslavansko, zato Mesci Šarci in Cerarji premagujejo take “genije” kot jih premore desnica. Na desnici so potrebne spremembe,ni treba čakati še 5,29,15 let, takoj spremembe !

  7. Zakaj se ne soočite z dejstvom da je politika tekma in da desnica nima prave ekipe v strankah. Vodenje po Jugoslavansko, zato Mesci Šarci in Cerarji premagujejo take “genije” kot jih premore desnica. Na desnici so potrebne spremembe,ni treba čakati še 5,10,15 let, takoj spremembe !

      • Res je! In odgovornost tistega, ki na volitvah prejme največ glasov je, da sprejme ponujeni mandat s strani predsednika države in se po najboljših močeh in v korist državljanov potrudi in sestavi kompetentno vlado! Ne pa da se obnaša kot en Jankovič leta 2012 in že vnaprej čivka, kako so vsi drugi razen njega nesposobni. Če je tisti, ki prejme največ glasov in mu predsednik ponudi mandat za sestavo vlade odgovoren in sposoben politik ter dela v dobro domovine, se bo že potrdil in našel način, kako prepričati ostale politične opcije v sodelovanje v vladi.

          • Seveda. Dobil je največ glasov na volitvah, nato je pa strahopetno zavrnil ponujeni mandat. Sploh se ni trudil postaviti vlade. Takšnih nesposobnežev navadno ne vidiš v vrhu politike. Možno je le pri slovenskih klerofašistih

          • Kolutur zakaj bi se pa Janša trudil za take kot si ti ni potrebe boste že sami pomrli od lepih levičarskih besed, in ko bo nas delovnih desničarjev zmanjkalo, da bi od nas davke molzli.

  8. “V slovenskem primeru je obvoz okoli relativnega zmagovalca problematičen ravno zato, ker se bo peterice ali šesterice, ki je zanj potrebna, držal pridih volilnega poraza. Zlasti treh dosedanjih vladnih strank, ki so dobile prepričljivo klofuto volivk in volivcev in skupaj niso dosegle izida SDS.”

    Ne le to. Bolj se meni zdi problematično in nedemokratično to, da bosta zasedla ministrska mesta v tej izsiljeni vladi tudi predsednica SAB in predsednik DeSuS-a, ki na volitvah sploh nista bila izvoljena za poslanca.
    Razumen, da za ministre do zdaj to ni bilo pomembno, niti se ni ugotavljalo, ker takšnega primera še nismo imeli, da bi bil postavljen na ministrsko mesto nekdo, ki mu njegovi lastni volivci niso namenili dovolj glasov. To jaz razumem najmanj, kot neenakost pred zakonom, ki nam je z Ustavo RS vsem zajamčena.

    • Oh, kakšno bedarijo ste pa zdaj napisali. Ne samo, da so bili ministri že takšni ljudje, ki niso bili izvoljeni za poslance. Ministri so postali celo ljudje, ki na volitvah sploh niso kandidirali, ker pač niso bili včlanjeni v kakšno od strank, ki so sodelovale na volitvah.

Prijava

Za komentiranje se prijavite