Janša, Pahor, NSi in SMC so takšni kot Trump, ta pa je hujši od Hitlerja

Rušenje vladavine prava pač ni drugega kakor vandalizem v rokavicah
Drago Karl Ocvirk

Plaz trumperies v Sloveniji, ki smo mu priča, ne obeta nič dobrega. Če ne bo ustavljen, bo dokončno razklal našo družbo, razkrojil družbene vezi, odplaknil demokracijo in – Bog ne daj – uničil našo državo.

Trumpery (sl. mlatenje prazne slame) je kar pravšen izraz za analize dogajanja v ZDA, ki jih delajo naši strokovnjaki od Milana Kučana navzdol. A o tem v drugem delu, v prvem pa prikaz resnih analiz ameriške razklanosti.

Nespravljivost dveh ustav in kultur

Če je kak tiskan medij odkrito sovražen do Trumpa, je to The New York Times. In vendar je 7. januarja v članku Nikakor ni šlo za poskus državnega udara, a tudi konca še ni dal besedo poznavalcem, ki so utemeljili, zakaj vdor v kongres ni bil poskus državnega udara.

Francoski veleposlanik v Washingtonu pod Obamo in Trumpom Gérard Araud ne pripisuje temu dogodku velikega pomena (Le Figaro, 7. 1.). »Na svoje veliko presenečenje so protestniki prišli v Kapitol. V njem niso storili ničesar, ker niso imeli ne programa ne vodje. V tem, kar se je zgodilo, je treba videti predvsem ogromen polom varnostne službe. Po svoje je to smešen dogodek. Sicer pa so protestniki zapustili stavbo brez problemov.« Je pa ambasador poudaril, da je Trump zgolj simptom globlje krize, ki jo je zaznal, nagovoril pozabljene in postal njihov glas. »Zato je obžalovanja vredno, da demokrati in celoten establishment niso nikoli hoteli priznati Trumpove legitimnosti. Osebno res ni simpatičen, a ko je videl, da hočejo njegovo glavo, je to samo razvnelo njegov naravni narcizem.«

Trump je svojim geslom Make America Great Again je nagovoril vse Američane, ne glede na barvo kože ali spolno usmerjenost.

Demokrati nasprotno nimajo nobenega povezovalnega nacionalnega sporočila. »Črnce so pozivali, naj jih volijo, zgolj zaradi njihove barve kože! To se ni spremenilo. Glede na sestavo demokratske vlade, se zdi, da jo sestavljajo dva črnca, dva latinca, šest žensk in gej. Tako so jo namreč predstavili mediji. Človek se sprašuje, kakšno je nacionalno sporočilo demokratov. Ti obravnavajo državljane samo še po njihovi identiteti, univerzitetna kultura brisanja pa to samo še zaostruje.«

Zakaj je ameriška družba tako radikalno razdeljena

Veleposlanikova analiza se srečuje z analizo Christopherja Caldwella, tudi kolumnista v New York Timesu. Ta se sprašuje, zakaj je ameriška družba tako radikalno razdeljena (The Age of Entitlement: America Since the Sixties, januar 2020/Doba upravičenosti: Amerika po od 60. let naprej). Ta razdeljenost se od lanskega maja naprej izraža v nasilnih nemirih pod vodstvom organizacije BLM (Črno življenje šteje), ki se bori proti »nadvladi belcev« in »sistemskemu rasizmu«: dejanskemu ali namišljenemu sovražniku, je stvar zornega kota in debate. Caldwell dokazuje, da ameriško ljudstvo ne živi pod eno ustavo, marveč pod dvema. Prva je izšla iz revolucije leta 1776 in stopila v veljajo 1789, druga pa je rezultat razraščanja zakona iz leta 1964 o državljanskih pravicah (Civil Right Act – CRA). CRA je nastal zato, da bi odpravil rasno diskriminacijo in je bil še kako upravičen in potreben. Vendar pa so na njegovi osnovi nastali zakoni, ki so skregani z dejansko, tj. prvotno ustavo. Zlovešče je troje:

  • Pozitivna diskriminacija. Ta ni vzpostavila želene enakosti, marveč je razmerja moči le postavila na glavo. Ustvarila je »sistem izrecne rasne preference«.
  • Politična korektnost. »Kjerkoli se pojavi, noče razlikovati med institucijami (ki so lahko zatiralske) in mnenji (ki so lahko kvečjemu napačna).« Zato omejuje, kar je po prvotni Ustavi sveto: »Svoboda govora, tiska, religije, ki so nad oblastjo in onstran njenega dosega.«
  • Diskriminatorni učinek. Poprava krivice, ki se zgodi zaradi posredne diskriminacije (dostop do službe, stanovanja ipd.).

Družba, v kateri ni skupne pripadnosti in zavesti, se prej ali slej razkroji

Posledica dveh ustav je to, »da demokrati sledijo ustavi po letu 1964 in ne morejo priznati (ali celo videti), da so uspeli zaradi temeljnih ustavnih svoboščin, ki so Američanom najdražje. Republikanci, ki so lojalni ustavi pred 1964, ne morejo priznati (ali celo videti), da je edina pot nazaj k svobodni deželi njihovih idealov prek odprave zakonov, ki so se naložili na CRA. Kombinacija je grozna, ker povzroča tako napetosti kot splošno nezmožnost družbe, da se o čemer koli dogovori ali kar koli domisli.« Skrajna posledica CRA je odprava suverenosti ljudstva in diktatura prava oz. pravnikov. Ius summum saepe summa est malitia/Največja pravica je pogosto največja zloba, so opozarjali že Rimljani.

Zato je za Evropejce življenjskega pomena, da iz ZDA ne uvažajo slepe pridobitve CRA, ker bodo v paketu s tem dobili vse razdiralne sile, ki razkrajajo ameriško družbo.

Washingtonski dogodki kažejo, da kulturna razklanost vodi v vsestranske družbene konflikte in zato v vse večje oblastno omejevanje svoboščin. Družba, v kateri ni skupne pripadnosti in zavesti, se prej ali slej razkroji. Nacionalne zavesti pa ne ustvarjajo posebne predpravice posameznih skupin, bodisi spolnih bodisi rasnih idr. Ne gre prezreti svarila filozofa Raymonda Arona, da je »mogoče slehernemu pustiti zasebno sfero odločanja in izbire le pod pogojem, da hočejo vsi ali vsaj večina živeti skupaj in priznavajo kot resničen isti sistem idej. Da bi družba mogla biti svobodna, mora najprej obstajati«.

Nekaj jo mora držati skupaj, če ni skupno miselno obzorje, zavest in volja, je diktatura bodisi avtokratov bodisi pravnikov … ali pa razpade kot Jugoslavija, SZ idr.

Slovenske navijaške politikantske razlage

Povsem drugače predstavljajo dogajanje v ZDA, njegove vzroke in posledice pri nas. Naša levica in njej vdani dominantni mediji so enostranski in navijaški, ker so prepričani, da jim to trenutno pride pri podžiganju sovraštva do desnosredinske vlade in strahu pred njo bolj prav kot kaj drugega.

Tako Marjan Šarec jasno čivka: »Vsi slovenski politiki, ki obsojate nasilno drhal v ZDA, hkrati pa sedite v vladi slovenskega Trumpa, ali pa ga drugače podpirate, ste simbolično del tega. Vključno s predsednikom republike. Na dan glasovanja o konstruktivni nezaupnici se bo pokazalo, kakšno družbo želite.«

Vendar ga po genialnosti presega Milan Kučan s svojo razlago v Reporterju. Trdi namreč, da so bili protestniki pred sodno palačo v Ljubljani nasilneži, ker so vzklikali, da je obsodba Janeza Janše krivosodje. Zanj je kratka pot od mirnih protestov pred ljubljanskim sodiščem do vdora v ameriški kongres. »To je podobno posledica neke iracionalne kritike in bi se dalo primerjati pri nas Janšo s Trumpom. Pri tem bi rekel, da Trump sledi Janši in ne obratno.«

Kakopak, če je Trump zloben, je zato, ker se je šolal pri Janši, satanu vseh satanov. To je za Trumpa olajševalna okoliščina, za Janšo pa oteževalna. Ko bo ameriška levica odkrila pravega krivca za nemire na Kapitolskem griču, bo pritisnila na Slovenijo, da jim ga izroči, kar bo naše krivosodje, pardon pravosodje, nemudoma storilo.

Janša bo končno na varnem v zaporu za naslednjih 324 let, a ne na Metelkovi ali Dobu, od koder se je vrnil, marveč v Guantanamu. Končno bo Kučanu in njegovi pravici zadoščeno!

Janša, Pahor, NSi in SMC so takšni kot Trump, ta pa je hujši od Hitlerja

V isti rog kot levi politiki trobijo njim vdani dominantni mediji z davkoplačevalsko RTV na čelu. Studio City (11. 1.) tudi v tem ni razočaral: voditelj Marcel Štefančič jr. je oddajo začel »s Trumpovim poskusom državnega udara«. In to štiri dni potem, ko je NYT razložil, da ne gre za državni udar. So na RTV res tako neobveščeni ali zavajajo? V nobenem primeru niso verodostojni!

A državni udar ni dovolj, je Štefančiča hitro popravil politolog Rizman: oznaka je »premila. Gre za poskus seveda spreobračanja temeljev ameriške ustavne ureditve. … In je na nek način celo hujši poskus od tistega poskusa v Münchnu, ko je Hitler pravzaprav proti weimarski republiki sprožil neko uporniško dejanje.« Kar se dogaja v ZDA, se tudi pri nas, trdi Rizman: »To je sramoten čas za Slovenijo, a pri tem predsedniku vlade asistirajo tudi predsednik republike in najmanj dve koalicijski stranki

Če povzamemo: Janša, Pahor, NSi in SMC so takšni kot Trump, ta pa je hujši od Hitlerja. Hvala, RTV, za tako objektivno informacijo!

Plaz trumperies v Sloveniji, ki smo mu priča, ne obeta nič dobrega

Toda zakaj tlačijo levičarji v to družbo predsednika države? Razloga sta vsaj dva. Lov na Boruta Pahorja je odprl Kučan, kajti zanj je »vernik in podpornik Janševih iracionalnih blodenj«. In utemeljitev: »Na široko je odprl pot politike v svet iracionalnosti, strahov, laži itd. To je storil že v prvih letih samostojnosti, ko je oportunistično dopustil laž …, da sem kot predsednik republike pozival k politiki diskvalifikacij in likvidacij.«

Kdo torej na levi ne bi hotel biti vernik in podpornik Kučanovih iracionalnih blodenj, rečeno v parafrazi? Drugi razlog je sistemske narave, ne osebne. Predsednik Pahor teče zadnji krog, zakaj naj bi bil potem trn v peti levici? Levica z njegovo diskvalifikacijo nedvoumno sporoča, da pri Pahorjevem nasledniku ne bo tolerirala nobene kolaboracije z neofašizmom, kot je Pahorjevo predsednikovanje označil penolog Dragan Petrovec v Intervjuju na RTV (3. 1.).

Enako prisegata Rizman in Šarec. Desnica je fašistična, je zunaj ustavnega loka; sleherni, ki ne misli levo, bo diskvalificiran in likvidiran … vsaj medijsko in politično. Za levico je sprejemljiv samo kak novi danilo türk, ki bo znal tako kot stari razlikovati med prvorazrednimi in drugorazrednimi. Če kje, je v tem nesporna podobnost s početjem ameriških levičarjev, ki poskušajo odstraniti Trumpa s političnega odra, da se na njem ne bi mogel več pojaviti.

Plaz trumperies v Sloveniji, ki smo mu priča, ne obeta nič dobrega. Če ne bo ustavljen, bo dokončno razklal našo družbo, razkrojil družbene vezi, odplaknil demokracijo in – Bog ne daj – uničil našo državo.