Niti Tanja Fajon niti Marjan Šarec nista zmožna povezati razdrobljene levice, pač pa je Janša tako rekoč edini združevalen element na prafaktorje razkosane levice. Čas je, da si dediči revolucije nalijejo čistega vina in se prenehajo pretvarjati sami pred seboj. Potreben je kanček resnicoljubnosti.
Pred nedavnim je premier Janša javnost razburkal s tvitom o Srebrenici, a to ni bilo ne prvič ne zadnjič. Na podoben način so se ljudje odzvali tudi ob »presstitutkah« ali pa tedaj, ko je pokritiziral nacionalno televizijo, ker da poroča pristransko, da je na njej preveč zaposlenih in da imajo previsoke plače. Podobnih objav je bilo še veliko, nanje pa so se vselej burno odzvali najbolj zagreti Janševi nasprotniki. V navalu besa bi ga razpraskali, če bi ga kje zasačili na samem. A prav oni največ pripomorejo k Janševi prepoznavnosti in priljubljenosti – po načelu, da je tudi slab oglas lahko dober.
»Antijanša refluks« je v resnici nezavedni upor proti osovraženemu očetu
A lahko bi se končno zamislili nad tem, kar jim Janša sporoča, ne pa ves čas samo besneli in s prstom kazali nanj. Ja, težko se je zazreti v ogledalo, resnica boli. In če Janšo iz srca prezirajo, naj ga rajši prezrejo. Priznani psihoanalitik Roman Vodeb bi njihov »antijanša refluks«, pardon refleks, pojasnil s tem, da jih aktualni premier spominja na njihovega, v otroštvu doživetega slabega očeta. Je potemtakem psihološki »ata« te naše slovenske »družinice«, le da se mu del levice po najstniško upira. Za nekatere podobno očetovsko vlogo igra Milan Kučan, ki pa je pri združevanju levice, kot se zdi, manj uspešen, medtem ko ga desnica pretežno dojema kot perfidnega očima.
Janša je najbrž eden redkih državnikov, ki je sposoben združiti slovensko družbo, kar se na desnici priznava in sprejema, na levici pa negira in o Janši fantazira kot o nekakšnem »princu teme«. Pa si poglejmo dejstva. Janša že znotraj svoje stranke kot predsednik uživa plebiscitarno podporo sočlanov, saj prav on navkljub levičarskemu medijskemu monopolu SDS znova in znova povede do zmage na parlamentarnih volitvah. Njegovo vodstvo pomeni tudi uspešno vodenje koalicije in delo za dobrobit navadnih ljudi. To je navsezadnje dokazal z učinkovitimi ukrepi v času epidemije, ki so zajezili gospodarske in zdravstvene posledice ter reševali človeška življenja.
SDS ima posluh za manjše koalicijske partnerice, Šarec ga ni imel
Janšev trud nagrajujejo javnomnenjske raziskave pa tudi posamezni koalicijski partnerji, kot na primer predsednik SMC Zdravko Počivalšek, ki je pred meseci izrazil prepričanje, da ima stranka SDS razumevanje za manjše koalicijske partnerice, medtem ko so bili v Šarčevi vladi potisnjeni na stranski tir, njihovi potenciali pa sploh niso prišli do izraza. Vse skupaj je bilo menda kot nekakšen teater. Šarec potemtakem ni bil ravno povezovalen dejavnik svoje propadle, dezerterske koalicije ali pa vsaj ne tako močan kot Janša. Slednji je potemtakem dovolj karizmatičen, da k sodelovanju lahko povabi celo stranke, ki jih javnost prišteva med leve, medtem ko obratno to uspe le izjemoma (SLS pred leti). Še več, pred nedavnim je šla njegova koalicija celo korak dlje in k sodelovanju pri pomembnih projektih povabila tudi opozicijske stranke, a so slednje ponujeno roko sodelovanja, razen SNS in poslancev manjšin, oholo odklonile.
Janša je tako rekoč edini združevalen element na prafaktorje razkosane levice
Za konec pa se za hip ozrimo na celoten desni politični pol. Kot že rečeno, pretežni del slovenskega konservativnega volilnega telesa prav Janševi SDS priznava vodilno vlogo na njem. Izjema je nekaj volivcev, ki podpirajo samooklicano sredinsko stranko Novo Slovenijo, pa še nekaj tistih, ki najbolj zaupajo programu in vodstvu Slovenske nacionalne stranke oziroma Jelinčiču. Po drugi strani pa je slovenska tranzicijska levica povsem razdeljena.
Pravzaprav je njen edini zares povezovalen element ravno pogruntavščina po imenu »janšizem«, ki je v resnici zgolj zanikanje dejstva, da je prav aktualni predsednik vlade tisto vezivo, ki jo združuje, le da se s to resnico še ni pripravljena soočiti, marveč se še naprej skriva za bojem proti shizofreni, bajeslovni diktaturi oziroma »fašizmu«. Niti Tanja Fajon niti Marjan Šarec nista zmožna povezati razdrobljene levice, marveč to uspeva le vodji trenutne vlade. Čas je, da si dediči revolucije nalijejo čistega vina in se prenehajo pretvarjati sami pred seboj. Potreben je kanček resnicoljubnosti.
