Odlični slovenski ekonomist in pronicljivi premišljevalec liberalizma Bernard Brščič je prejšnji teden presenetil z na prvi pogled absurdno zamislijo.
Samomorilsko?
Vlada Janeza Janše naj bi po njegovem kar sama prehitela sindikate in opozicijo. In čeravno smo se pravkar vrnili z ne pretirano dobro obiskanega referenduma, bi ljudstvo povprašala, kaj si misli o njenem varčevalnem paketu. Ideja se zdi sprva nora. Ampak če jo človek bolje premisli, bi bila neposredna vključitev ljudstva in njegov morebitni “da” edina pot, ki lahko pripelje do vsaj teoretične možnosti, da vlada dejansko izpelje vsaj nekaj najnujnejših varčevalnih ukrepov in jih preživi vsaj za nekaj časa. Vse drugo ji namreč ni v prid. Koalicija je za takšen zalogaj preprosto prešibka in premalo homogena, tudi položaj vodilne koalicijske stranke je zaradi volilnega izida precej manj trden, kot je bil v prejšnjem Janševem mandatu. Po drugi strani si opozicija kajpak ne bo hotela vzeti priložnosti za nagajanje in za igranje velike braniteljice napadene socialne države, kakor se pred letom dni tedanja opozicija ni pomišljala iskati dlake v jajcu pokojninske reforme, da je lahko bila proti. Končno bodo sindikati seveda počeli vse tisto, kar ne glede na resnost razmer počno povsod od Portugalske do Grčije. Pri nas bo njihova vnema pač podeseterjena, ker je na oblasti “desnica” in ker imajo morda eno zadnjih priložnosti za ohranitev kredibilnosti, ki bi jo morali pri svojih članih sicer že zdavnaj izgubiti.
Da, Brščič ima prav: le referendum, za katerega bi dala pobudo vlada sama, bi dal ukrepom nekaj možnosti.
Slovenija ni Latvija
Vendar bi kaj štel samo, če bi kabinet na njem dobil večino. Pričakovati kaj takega pa je res utopično. Najprej zato, ker Janša to pot ne bi mogel potegniti enake genialne poteze, s katero je najbolj omogočil uspeh nasprotnikom družinskega zakonika, in se delati, kot da mu je za glasovanje popolnoma vseeno. Kakor hitro bi bil namreč v prostor vržen priimek našega premierja, bi se javnost takoj razklala po ustaljeni črti. In če kaj, so nas zadnje volitve naučile, kakšen je potem vedno izid ne glede na to, za kaj gre.
Pa recimo, da bi se ljudje čudežno vsaj poskusili odločati trezno. Brščič denimo meni, da bi v tem primeru prišla na plan njihova volja za reforme. Sam je nikjer ne vidim, četudi reform ne bi predlagal Janez Janša. Ne vidim jih pri sebi in ne pri drugih. Verjetno bi si še znal predstavljati, kako s stisnjenimi zobmi glasujem za odpravo svojega regresa za letni dopust. Precej teže bi mi šlo od rok, če bi moral požegnati povečanje šolskih oddelkov. Zdi se mi pač, da se lahko zdi delo v osnovnošolskem razredu s tridesetimi otroki plodno samo nekomu, ki zadnjih petnajst, če ne dvajset let razen morda ob simpatičnem nastopu prvošolčkov nikoli ni stopil v katero od slovenskih učilnic. In gotovo ima na sebi bližnjih področjih kak tovrstni pomislek skoraj vsak Slovenec.
Odločilno je nekaj drugega. Slovenska zgodovina je zgodovina zelo zanimivega razmerja do vseh držav, ki so bdele nad nami. Vse so imele skupno točko. Že vse od Marije Terezije so si prizadevale za kar najpopolnejši nadzor nad svojimi slovenskimi podaniki. A je imela takšna negativna materinskost tudi svojo pozitivno plat. Sčasoma se je v Slovenca tako povsem zažrla predstava, da mati država nadzira vse in ve za vse, a v zameno sočasno poskrbi za vse. Ne predstavljam si referenduma, na katerem bi naše kleno ljudstvo glasovalo za vsaj delno odpravo omenjenega načela, kar bi se zgodilo, če bi se uresničila Brščičeva resda dobra zamisel. Pravzaprav iz novejših časov poznam samo en primer, ko se je to kje v naši bližnji in daljni okolici dejansko zgodilo. Latvijci so na predzadnjih volitvah množično glasovali za Valdisa Dombrovskisa, ki jim je obljubljal samo “kri in solze”. Ampak njim je bilo jasno, da je alternativa samo ena, poklek pred mogočnim sosedom, ki bi za smejočimi se obrazi in cenenim zemeljskim plinom kaj kmalu potegnil za sabo hladen piš iz preteklosti in renčanje ruskega medveda. Kot lahko preberete tudi v Časniku, se jim je pogum obrestoval. Toda za skoraj tri petine Slovencev sta propadla država in režim drugače kot za večino državljanov baltske države še vedno mitični prostor mleka in medu in ob misli nanju ne občutijo nikakršnega hladnega piša.
In nenazadnje za zategovanje pasu dovolj referendumskih glasov na vrhuncu svoje vojaške diktature leta 1987 ni zbral niti poljski diktator Jaruzelski …
