Janša: Koalicija nima druge kot da je trdna

2

Predsednik vlade Janez Janša je v intervjuju za TV Slovenija, ki ga je vodil novinar Jože Možina, med drugim povedal, da koalicija nima druge možnosti, kot da je trdna, in da za Slovenijo ni druge alternative. “Kakršnakoli politična nestabilnost v tem času bi bistveno otežila vse te napore, ki jih vlagamo v to, da bi prišli iz krize s čim manj praskami, in tega se koalicijski partnerji zavedajo.” Po naši presoji objavljamo pet najbolj zanimivih vprašanj in odgovorov. Več: Demokracija.

Večina analitikov je enotnega mnenja, da če ne uspejo najpomembnejše reforme kot so pokojninska, reforma trga dela, da gremo po grški poti. Ali ste vi na tej točki sprejemanja teh pomembnih zakonov optimisti in ali obstaja še neka druga možnost oziroma imate kakšno skrito rezervo?

Torej ne gre samo za ti dve tako imenovani reformi. Gre za paket petih ukrepov, petih pristopov, ki so vsi pravzaprav enako pomembni, če bo eden od teh členov ali pa teh delov v mozaiku manjkal potem bomo še vedno v nevarnih vodah. Nujno je potrebno znižati proračunski primanjkljaj pod 3% sicer bomo neverodostojni, pa tudi vsi ti pozitivni signali, ki jih dajemo ne bodo imeli učinka se pravi treba urediti hišo, javne finance, sprejeti tiste politike, ki bodo za prihodnost omogočale, da porabimo toliko kot dejansko ustvarimo. Potrebno je sanirati bančni sistem ne samo zaradi signalov v tujini, kjer se moramo še vedno zadolževati ampak predvsem zato, da bo ta bančni sistem normalni finančni servis za slovensko gospodarstvo, ker lahko tudi vse ostali naredimo pa če ne bo gospodarske rasti ne bo izhoda iz krize. Pomembno je urediti upravljanje z državnim premoženjem in zagotoviti pogoje za transparentno, pregledno privatizacijo, ki bo omogočila, da pač dobimo tuja vlaganja. Brez tega svežega kapitala tudi ne bo rasti. Seveda tako kot ste dejali potrebno je urediti trg dela, ki je danes eden najbolj togih v državah OECD-ja. Hkrati pa za mlade, ki so v glavnem zaposleni za določen čas tudi eden najbolj krivičnih oziroma nepravičnih. Kar se pokojninske reforme tiče gre za premik od miselnosti kako je treba samo delati čim dalj do visoke starosti. Bistvo problema to pa je dolžina obdobja v katerem plačujemo prispevke v pokojninsko blagajno. Mi lahko silimo ljudi, da delajo do 75 leta ampak, če bo v povprečju, v obdobju v katerem bomo vplačevali v pokojninsko blagajno še vedno 35 let tako kot je zdaj ne bomo nič dosegli tako, da to je tudi bistvo našega predloga. Skratka ne gre za starost gre za čas vplačevanja, gre za to, da imamo več sredstev, da zberemo več sredstev kot jih zberemo zdaj ne glede na to s katerim letom gremo v pokoj.

Zakaj po vašem mnenju ni dobro za državo niti ne za državljane, da sprejmemo evropsko pomoč, ki se na nek način zdi prikladna, pač pridejo iz Evrope dajo denar, rešijo probleme. Ni ravno tako?

Ne ni tako. Zdaj ta tako imenovana evropska pomoč se že imenuje napačno, ker to ni pomoč, to je še vedno izposoja denarja. Zdaj zelo preprosto rečeno to pomeni, da namesto da država prodaja svoje državne obveznice na finančnih trgih oziroma da takrat, ko ne more več prodajati svojih obveznic na finančnih trgih in ne more financirat svoje tekoče porabe, recimo ne more izplačevat plač za učitelje in druge dele javnega sektorja zaprosi za to pomoč in seveda takrat nekdo da ta denar, vendar ga ne da kar tako, ampak ga posodi, te denar je potrebno vrniti. Edina razlika med tem ko se zadolžujemo na finančnih trgih in med to pomočjo, ki jo potem dobiš iz recimo evropskega reševalnega mehanizma ali pa od Mednarodnega denarnega sklada običajno je to itak kombinacija je v tem, da ta denar dobiš ne glede na to, da so pribitki na obresti na dolgoročne obveznice nad nekimi normalnimi, ki jih trg več ne sprejema, ampak ta denar je treba vseeno vrniti. Še huje, pogoje, ki bodo državo usposobili, da bo ta denar tudi dejansko odplačala v celoti potem postavlja tisti, ki ta denar posodi in ta denar ne pride kar v tovornjaku ali pa z nekim nakazilom na račun države, ampak se ga izplačuje toliko, da pač ti za silo pokrivaš potrebe. Vsake tri mesece pa moraš izpeljati določeno število ukrepov, ki jih oni zahtevajo. Kakšni so ti ukrepi pač vidimo v Grčiji, Portugalskem, na Irskem, pač v državah, ki so že zaprosile za to pomoč in ti pogoji so običajno bistveno težji od tega, kar država sama sprejme. Prvič zaradi tega, ker so razmere bistveno slabše. Takrat, kadar je potrebno zaprositi za pomoč, v tistem trenutku pade tudi cena ne samo države, ampak tudi cena državnega premoženja. Mi zdaj govorimo, da imamo še za kakšnih 11 milijard srebrnine oziroma zlatnine kakorkoli pač to poimenujemo v državnem premoženju. Vrednost tega po mojem mnenju tisti dan, ko zaprosimo za pomoč vsaj srednjeročno pade na polovico ali pa celo manj. Poleg tega država, ki enkrat vstopi v mehanizme mednarodne finančne pomoči tam nekaj časa tudi ostane. Preden se spet vrneš na finančne trge in si sposoben sam brez dodatnih pogojev odplačevati kredite, običajno mine nekaj let. V primeru nekaterih držav kot je Grčija bo najbrž minilo nekaj desetletij in to pomeni, da država za tisti čas izgubi suverenost, poleg tega postane neprivlačna za tuje investicije. Kdo bo vlagal denar v državo za katero se ne ve ali bo sposobna v naslednjih letih samostojno preživet ali ne. Vsi potencialni investitorji pričakujejo, da bo ta država prisiljena dvigovati davke, kar se običajno tudi zgodi, to je del tega paketa tistih, ki posojajo denar, kjer hočejo, da se ta denar vrača od državljanov države, ki zaprosi za pomoč se zahteva, da zatisnejo pas. Skratka nastane neko okolje v katerem je zelo težko generirati novo rast in sejat optimizem. Torej to je skrajna sila zaprosilo za mednarodno finančno pomoč ni nekaj kar pride kot rešitev preko noči. Tudi pogajanja so seveda vedno težka. Poleg tega to ni darilo, to je pomoč, ki je pogojena in to kar zdaj zgleda kot nek oster rez v javno porabo v Sloveniji ni nič v primerjavi s tem, kar bi morala Slovenija izvajat naslednje leto, če bi vstopila v te mehanizme. Skratka narediti bi moral vse to proti čemur nekateri protestirajo plus še marsikaj drugega, ker bi bila situacija bistveno hujša. No pa še to je treba reči, da vprašanje suverenosti, ki je ena od najvišje varovanih ustavnih vrednot v Sloveniji končno, če se spomnite časov pred 20 leti je bilo to osrednje vprašanje. Mi smo šli iz Jugoslavije zaradi tega, ker nam niso dovolili, da bi živeli normalno, rekli smo: hočemo biti gospodar na svoji zemlji, da bomo sami določal pogoje v katerih živimo. Tisti trenutek, ko zaprosimo za mednarodno pomoč je ta ustavna vrednota v temelju ogrožena in vsi ti napori, ki jih nekateri vlagajo, da izpodbijajo te ukrepe, da zaustavijo sanacijo bančnega sistema, da zaustavijo izvajanje ali pa sprejetje proračunov, ki bodo šli pod 3% proračunskega primanjkljaja ali vse te druge ukrepe, ki so potrebni do konca leta tisti ogrožajo slovensko suverenost. Slovenska suverenost je ogrožena s tem, ko se preprečujejo ukrepi, ki Slovenijo vlečejo iz nevarnih voda proti temu, da bi moral zaprosit za mednarodno finančno pomoč.

Kdo je po vašem največje cokla doma, da do teh ukrepov ne pride ali pa da ne pride dovolj hitro? Nekateri seveda imajo tukaj v mislih sindikate. Končno tudi gre za sindikalne voditelje, ki imajo neverjetno moč, ki so nekateri na sceni že več kot 20 let in kjer se tudi šele zadnje časa ugotavlja, da ni vse v redu. Na primer Delavska hranilnica, kjer so si posamezniki razdelili skoraj četrt milijona evrov. Tudi tu očitno ni boja za pravice delavce, ni vedno v prvem planu. Kako gledate na to?

Ne to drži. Tudi pač ta izkušnja zadnjih treh let, ko je slovensko gospodarstvo, ko je 60 tisoč delavcev, članov teh sindikatov izgubilo delo pa ni bilo praktično nobenih resnih protestov, še tam, kjer so bili so jih organiziral delavci sami kot recimo v Muri ali pa v Gorenju, kjer so bili takrat ti sindikalni funkcionarji, če so prišli so jih izžvižgal. To kaže na to, da s to sceno nekaj ni v redu. Je pa treba vseeno narediti razliko. Zdaj, ko se pogovarjamo na ekonomsko socialnem svetu ali ob različnih drugih priložnostih s predstavniki sindikatov so tam predstavniki tudi sindikalni funkcionarji, ki delijo usodo svojih članov, nimajo kakšnih rent in Delavske hranilnice ali raznih sejnin iz raznih nadzornih svetov kot nekateri drugi in tudi vidiš, da iskreno želijo, da zastopajo interese tistih, ki so jih pač postavili. Na drugi strani imaš neko bogato kasto, ki se v glavnem tudi pokriva z članstvom ali pa simpatizerstvom s Socialnimi demokrati, kandidirajo na njihovih listah, sodelujejo na njihovem sindikalnem forumu. Tudi zdaj tisti ljudje vlagajo te zahteve za zbiranje podpisov za blokado, za referendum, skratka to je politična akcija in to je glavni razlog. Tam kjer so sindikati politični inštrument opozicije oziroma nekaterih strank v opoziciji. Ne gre za zastopanje delavskih interesov oziroma interesov članstva ampak gre za politikanstvo. To je popolnoma jasno, niso pa vsi sindikati takšni in tudi v marsikaterem sindikatu, kjer je vodstvo politično zelo enostransko niso vsi člani takšni tako, da je te stvari vseeno potrebno ločiti. Glavni problem, ki sprašujete o tem in glavni razlog za to blokado pa so politične kalkulacije in te ne prihajajo iz sindikatov, prihajajo iz ozadje, prihajajo od tistih, recimo pri tej pobudi, da se prepreči uveljavitev zakona o stabilizaciji bančnega sistema tukaj so sindikati samo lutka s katero upravlja nekdo drug. Res ne vem kaj bi sindikat gumarske industrije, ki zbira te podpise formalno s sanacijo bančnega sistema, to je pač popolna zloraba neke sindikalne organizacije. Zdaj, če pogledamo kdo je na čelu teh sindikatov je tudi jasno od kje prihajajo motivi. Sicer pa je v ozadju strah tistih, ki so odgovorni, da je do ropa tisočletja v slovenskem bančnem sistemu prišlo, da se nebi ugotavljala odgovornost. V tem zakonu o sanaciji bank jih moti predvsem en sam člen, to pa je tisti, ki govori o tem, da kazniva dejanja iz tega naslova, iz tega ropa tisočletja slovenskih bank ne zastarajo v običajnih zastaralnih rokih ampak, da se ti zastaralni roki podaljšajo za štirikrat, to jih moti, če tega člena ne bi bilo jaz mislim, da tudi ne bi bilo takega hrupa. Zdaj so se pa tisti, ki se seveda čutijo odgovorne, tisti, ki so s telefoni usmerjal več 10 milijonske kredite na svoja podjetja ali pa na razne klientelistične povezave počutijo ogrožene in zato je ta akcija, da se uveljavitev tega zakona prepreči ne glede na škodo, ki bo nastala za državo. Vendar pa je situacija toliko resna, da slovenski davkoplačevalci zagotovo ne bodo pristali na to, da se ponovno že drugič v 20-ih letih sanira slovenski bančni sistem brez tega, da bi se ugotavljala odgovornost tistih, ki so za to krivi. Ta se bo ugotavljala in bodo tudi odgovarjali ne glede na to kaj zdaj počnejo s temi referendumi.

Prej ste omenili pokojninsko reformo seveda točko, ki zadeva seveda ogromno državljanov in zanjo velja velik interes. Vi ste prej pomagali, končno ste sodelovali s temi sindikati, ko je šlo za zrušenje Svetlikove reforme. V čem je ta vaša rešitev sedaj boljša? Ali gre tukaj pravzaprav za večje popuščanje sindikatom potem takem, če jo tudi oni, celo predsednik republike pozdravljajo smer v katero greste?

Sedaj na eni točki gre tukaj za ujemanje z sindikalnimi zahtevami. Sedaj en od glavnih očitkov Svetlikovi pokojninski reformi ali pa temu, kar so oni skušal spremeniti v tem pokojninskem sistemu kar mimo grede, je bilo iz strani organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj ocenjeno kot nezadostno. OECD je jasno reklo, da če bi lani sprejel tisti zakon bi ga morali čez nekaj let absolutno popravljati. Ampak tista točka ujemanja je bila ravno v tem kar sem na začetku najinega pogovora skušal razložiti. Naš ključen problem ni to ali nekdo dela do 67 ali pa do 70 leta ampak naš ključen problem je koliko časa kdo plačuje v pokojninsko blagajno, ker iz tega kar vplačuješ se izplačujejo pokojnine. Ne iz števila let. Danes je povprečje nekje 35 let. To povprečje je potrebno dvigniti na 40 let. To povprečje, ki da imamo danes je seveda povprečje. To je segedin, nekateri delajo dogo nekateri delajo manj. V povprečju pa je to 35 let. Dejstvo je, da se je v prejšnjem desetletju ljudi upokojevalo z 38 leti starosti, pa z 20 leti delovne dobe recimo. Pripadnike nekdanje državne varnosti, pa policije in nekih zveznih funkcionarjev in tako naprej in seveda to potem nanese na to povprečje. Tudi številna leta je bilo tako ali drugače tako amortizirat. Ali pa dokupiti in to je pač naredilo to razliko 5 let med tem kar imamo in med tem kar bi bilo vzdržno in to je predvsem ta čas j potrebno dvigniti in je nepravično in to je bil upravičen očitek Svetlikovem zakonu. Sedaj zahtevati, da vsi delajo do 65 leta pa ne glede nato, ali je nekdo začel pri 15 letih ali pri 30 letih delati to je sedaj, to je tista ključna vsebinska ali pa če hočete ekonomska razlika v pristopu prejšnje vlade in naše vlade. In na tej točki smo se v veliki meri ujeli s socialnimi partnerji. Sedaj naslednja velika razlika pa je v tem, da mi sedaj čistimo pokojninski sistem vseh izdatkov, ki niso pokojnine in to prinašamo na druge konte in na druge institucije in na druga ministrstva. Nobenega ne ukinjamo v tej fazi. Za vsakega bo potrebno posebej v roku enega leta pogledati ali so to upravičeni ali neupravičeni izdatki. Do čim se seveda Svetlik tega ni niti slučajno dotaknil to je bila bom rekel točka kjer se prejšnja koalicija ni hotela niti pogovarjati ker niso želeli, da se opravi javna razprava o tem zakaj nekdo ki je delal 20 let dobiva večjo pokojnino ali pa denar, ki je izplačan kot pokojnina kot pa tisti ki je delal 30 let pa sta delala na približno enako zahtevnih delovnih mestih. Ljudje se pa primerjajo koliko dobijo nakazano. Kot pokojnino. S tem, ko bomo očistili pokojninski sistem vse ne pokojninskih izdatkov bomo prvič zagotovili temeljno pravičnost v tem sistemu in drugič preglednost. In k temu bodo prispevali tudi individualni pokojninski računi ali pa izračuni kakor koli bomo to poimenovali, ki bodo vsakemu omogočili da natančno vidi ali se plačujejo, ali njegov delodajalec vplačuje prispevke za njegovo pokojnino ali ne, ker je tudi to bil problem v naši tako imenovani pravni državi in drugič bo vsak lahko videl koliko je že izračunal pa tudi koliko je solidaren.

Nobena država ki je zašla v krizo in ki jo tudi rešuje ni šla brez rezov v javni sektor, tudi pri nas se obeta seveda sedaj nov poseg, to je izredno trd oreh. Kako gledate na ocene tistih, ki pravijo, da se je naš javni sektor preveč razrasel. Nekateri od 5 pa celo do 20% preveč zaposlenih naj bi imel. Kakšna je vaša ocena?

Sedaj mi imamo različne poglede nato ali ima Slovenija velik javni sektor ali ima majhen javni sektor. Tudi je potrebno zelo natančno pogledat posamične elemente oz. dele, podsisteme javnega sektorje. V tem javnem sektorju imamo dejavnosti kjer bo potrebno v prihodnjih letih še bistveno več zaposlovati. To je recimo nega in skrb za starejše, ker se populacija stara tukaj bo absolutno potrebno več ljudi zaposliti, potem imamo del zdravstvenega osebja na periferiji kjer pač niti nimajo zagotovljenega osnovnega zdravstvenega varstva, ker je premajhno število medicinskega osebja in imamo verjetno še kje kakšen del javnega sektorja kjer so potrebe večje od tega kar zaposleni nudijo. Po drugi strani pa imamo danes v Sloveniji dele upravnega aparata, ki so trikrat večji kot so bili pred 15 leti. Imamo kakšnih 100 uradov, agencij, zavodov in tako naprej, ki so nastali po letu 1994, ko je Slovenija zaokrožila svojo državnost in je čisto normalno funkcionirala. In imamo seveda v nekaterih delih javnega sektorja normative, ki so na ravni tistih držav na svetu, ki imajo trikrat večji BDP kot ga imamo mi. To daje tudi splošen odgovor na vprašanje ali je javni sektor prevelik ali premajhen. Če bi mi imeli trikrat večji BDP kot imamo danes bi lahko govorili o tem, da lahko ta javni sektor še povečamo in da imamo v razredih lahko ne vem, ne 20 ampak 10 otrok. Pa v vrtcih eno vzgojiteljico na 5 otrok. To bi bilo idealno in ne bi bilo nič odveč to samo pomeni, da bi bil naš standard večji in da bi lahko javni sektor nudil večje usluge. Vprašanje je pa ali lahko to financiramo. Javni sektor je lahko v Sloveniji v naslednjih letih tako velik kot ga bomo lahko vplačali. To je ta odgovor in jaz si želim, da bomo mi lahko sami delali te prilagoditve, ki bodo v vsakem primeru bistveno mehkejše od teh, ki jih bo potrebno delati če nam bo nekdo ukazal. Recimo Grčija mora sedaj, kot pogoj zato, da v naslednjih parih tranšah dobi dovolj sredstev, da bo preživela zmanjšati njihov javni sektor za 150 000, 150 000 ljudi v Grčiji bo šlo na cesto. Zaradi tega, ker bodo javni sektor morali prilagoditi nekim realnim razmeram. In okoli tega se ne bodo nič pogovarjal, ker je to pogoj zato, da sploh finančno preživijo. Torej to kar je sedaj vlada predlagala za proračunom za prihodnji dve leti, ko zmanjšujemo stroške dela v javnem sektorju je nekaj minimalnega kar je pač potrebno narediti zato, da bomo preživeli in to ne bo nikjer pustilo drastičnih posledic kot se sedaj prikazuje. Drastične posledice bodo, če tega ne naredimo pa pustimo stvar takšno kot je sedaj pa še eno leto porabimo 20% več kot ustvarimo potem bodo to drastične posledice ali pa drastične posledice bodo, če bi bile, če bi nas prisilili da bančni sistem tudi prihodnje leto rešujemo z dokapitalizacijami, kar zahtevajo sedaj SD. Če mi gospod Lukšič pove kje bo dobil tisto milijardo evrov za te dokapitalizacije zato, da bodo slovenske banke nad vodo jo bomo mi z veseljem vzeli in dali v te banke. Če pa misli, da bo to zagotovil to iz javnih financ pa potemni, da je potrebno javni sektor zmanjšat za 40% in to je uničevanje slovenske države.

Več: Demokracija


2 KOMENTARJI

  1. Tako je: ce postavljas pametna vprasanja, dobis pametne odgovore. Odgovori bi lahko bili malo krajsi in bolj jedrnati. Na TV je drugace, ce dolgocasne govorce vidis pred sabo.

  2. IZJAVA dr. RIZMALA , da imamo , ” mehki totalitarizem ” je tako jalova , impotentna , kot bi se šli s kuhanimi špageti igrati mikado !

Comments are closed.