Janša je bil prvi pobudnik za rušenje Demosove vlade

Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil Janez Janša! Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem Janez Janša!

Sam takrat nisem nikomur, tudi sebi ne, obljubljal, da bo Slovenija kot svobodna in samostojna država postala »druga Švica«, kot nam Demosovcem očitajo večni nezadovoljneži. Zato tudi nisem pretirano razočaran nad sedanjim stanjem naše domovine, čeprav marsikaj ni tako, kot bi lahko bilo.

Prvič in najbolj sem bil razočaran že ob izidu »drugih svobodnih volitev« v letu 1992; podobno, kot je bil verjetno razočaran Churchill po koncu druge svetovne vojne. Pričakoval sem seveda, da bodo slovenski volivci znali bolje oceniti vlogo in pomen novih demokratičnih strank za osvoboditev izpod totalitarizma in za izgradnjo ter obrambo prve samostojne države v slovenski zgodovini. Pričakovati bi bilo, da bodo vsaj toliko zaupali Demosovim strankam ter politikom, da bi ti lahko dokončali projekt z dosledno in uspešno tranzicijo, takšno, ki bi pometla z ostanki polstoletnega obdobja diktature in pomanjkanja demokracije.

Moja stranka Narodni demokrati je bila tedaj edina pravna naslednica prve prave opozicijske stranke SDZ, na žalost pa smo bili brez karizmatičnega voditelja (pa bi ga lahko imeli!). Pod geslom »Pošteni in zanesljivi« smo se zavzemali za načelnost, doslednost, stabilnost, odpravo krivic, dosledno izpeljavo denacionalizacije, za pošteno privatizacijo, za boljši volilni sistem, pa nismo dobili niti toliko glasov, da bi se uvrstili v Državni zbor. Namesto tega so številni naivni volivci nasedli na ceneni populizem in več glasov oddali nekaj mesecev prej ustanovljeni stranki »novih obrazov«, v bistvu pa podtaknjeni s strani »stricev iz ozadja«. Stare sile od tedaj naprej uspešno uporabljajo zvijačo z ustanavljanjem novih strank.

Enako sem bil potem še večkrat razočaran, tudi zato, ker so naivni slovenski volivci vedno za predsednika države izvolili politike, ki so bili v prejšnjem režimu komunisti. Eden je bil celo predsednik Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije!

Moje razočaranje nad vsakimi naslednjimi volitvami se je počasi spreminjalo v apatijo in dokončno razočaranje nad demokratično zrelostjo slovenskega volilnega telesa. Nedokončana, neuspešna tranzicija se izraža tudi v materialnem stanju države, saj so nas prehitele države, ki so bile na izhodišču – ob kolapsu komunizma v vzhodni Evropi – daleč za nami po vseh pomembnih kazalcih.

Začel sem se spraševati: »Kje je izvirni greh naše neuspele tranzicije?«

Brez lustracije

Na prvih svobodnih volitvah 1990 so poleg novih neobremenjenih demokratičnih strank sodelovale tudi neposredne naslednice družbeno političnih organizacij, ki niti niso bile samostojne, temveč preteklih 45 let združene v enotno fronto pod vodstvom komunistov. Te na novo prebarvane »stranke« so imele tudi neprimerno večjo materialno podlago in medijsko podporo. Logično bi bilo, da bi bile vse te totalitarne organizacije dosledno razpuščene, njihovi člani pa bi se lahko svobodno in po želji vključevali, tako kot vsi drugi, v nove demokratične stranke ali pa tudi ustanavljali popolnoma nove.

Po merilih prevladujoče zahodne evropske demokracije so že tiste nove stranke, ki so se povezale v projektno koalicijo Demos, pokrivale celoten spekter političnega prostora. Obstajali sta namreč dve levi stranki: SDZS in Zeleni; dve sredinski stranki: SDZ in Liberalci; dve desni stranki: SKD in SKZ. Večina slovenskih državljanov bi se že tedaj lahko svobodno odločila za članstvo ali volilni glas katere od teh treh normalnih evropskih strank. Tako bi dobili neobremenjen normalen parlament, sprva sicer še v obliki Skupščine RS, kasneje pa Državni zbor. Na ta način bi šel razvoj normalno naprej, tudi v smeri pospešene tranzicije.

Temu žal ni bilo tako, saj so nove (edine) demokratične stranke dobile skromno večino le v dveh od treh domov Skupščine. Tako prepotrebna lustracija ni bila realna, ker je bilo treba vso energijo usmeriti v osamosvojitev in izstop iz Jugoslavije.

Brez prave levice

Nove demokratične stranke bi morale dosledno nadaljevati vsaka svojo politično smer in ne pustiti, da jim naslednice starih političnih sil zasedejo pomembni levi del političnega prostora.

Demokracija lahko normalno deluje le, če sta prisotna oba pola: desni in levi. Levica je enako legitimna kot desnica! Na dolgi rok sta v normalnih demokracijah celo izenačeni, saj samo tako lahko deluje potrebni medsebojni nadzor – »checks & balances«.

Tudi, če je bil po nepotrebnem, pred potekom mandata, Demos razpuščen, bi morale njegove članice še naprej delovati vsaka v svojem delu političnega spektra. Slovenija je tudi po letu 1992 še potrebovala normalno evropsko levo demokratično stranko, vsaj eno! Pa jo je izgubila.

Namesto da bi ob izpadu Zelenih iz parlamenta, vsaj Tomšičeva in Pučnikova socialdemokratska stranka pokrivala normalni levi del slovenskega političnega telesa, ga je prepustila glavni naslednici komunistične stranke in se popolnoma umaknila z levega pola. Nesmiselna so opravičila, da je Pahor s pomočjo Kocijančičevih zvez spretno zasedel mesto v evropski in svetovni levi internacionali in s tem izrinil Janševo stranko. SDSS bi morala ostati takšna, kot sta jo zasnovala prava socialdemokrata Tomšič in Pučnik. V skrajnem primeru bi lahko v mednarodni internacionali obstajali tudi dve slovenski levi stranki.

Brez JJ

Ko je leta 1990 prihajalo do vse večjih napetosti znotraj stranke SDZ, je bilo to zato, ker je skoraj celotno vodstvo zavijalo v levo, večina članstva pa v desno. Na kongresu v Cankarjevem domu je z glasovanjem prevladal program, katerega pomembni soavtor je bil tudi Janez Janša. Zato je bilo njemu tudi najprej ponujeno mesto predsednika stranke. Stranka SDZ se je takrat obrnila izrazito (ne pa skrajno!) v desno, večina levega vodstva pa je zato izstopila in ustanovila novo levo stranko: Demokrati.

Janez Janša je bil ob tem v hudi dilemi. S srcem je bil pri novi desni usmeritvi – Narodni demokrati, skoraj vsi njegovi vplivni prijatelji pa so prestopili na levo stran. Bistveno za njegovo odločitev, da se ne pridruži desni strani, ki je v bistvu že takrat popolnoma ustrezala njegovi intimni politični usmeritvi, pa je bilo v tem, da je bil tedaj s srcem in dušo obrambni minister in bi lahko s takšno odločitvijo to funkcijo zelo ogrozil. To mi je osebno povedal.

Upam si zamisliti naslednjo »špekulacijo«:

Če bi JJ ostal v SDZ, potem ko se je le ta konsolidirala na podlagi programa, katerega soavtor je bil in bi postal njen predsednik (karizmatični!), bi se stranka gotovo vrnila v parlament; Demos se ne bi oslabil in tudi ne razpustil; na volitvah 1992 bi stranke slovenske pomladi lahko spet dobile večino.

Brez Demosa

Poslanci prvega demokratično izvoljenega parlamenta – Skupščine RS – smo bili izvoljeni za štiri leta. Demosova vlada je bila najbolj obremenjena v prvih dveh letih, ko je bilo treba doseči in ubraniti osamosvojitev ter zgraditi popolnoma novo državo in jo umestiti v evropski ter svetovni politični zemljevid.

Seveda je bil del tega procesa nujno tudi napor, da se s sprejetjem nove ustave normalizira, ne samo parlament (pretvori v Državni zbor), ampak tudi vse druge državne institucije. To bi se lahko s prehodnimi ustavnimi določbami izvedlo tudi tako, da bi poslanci dokončali zaupan mandat, Izvršni svet RS pa deloval naprej kot Vlada RS.

Demos bi tako lahko do konca izpeljal vse glavne predvolilne obljube in napovedi, predvsem tudi pošteno privatizacijo. Predvsem pa bi se lahko Demos, s tem ko bi ostal trdno povezan, volivcem na naslednjih rednih volitvah prikazal kot zaupanja vredna in uspešna koalicija, ki edina lahko dosledno popelje Slovenijo v smer demokratične Evrope, ki je bila že tik pred pragom.

Pa so na žalost »usmerjevalci« znotraj Demosa dosegli to, kar so si očitno zamislili »strici iz ozadja«; da se zamenja Demosova vlada, koalicija pa razpusti. Zavedam se, da je bilo to zasnovano in vodeno ravno iz moje stranke SDZ, vendar smo bili tedaj redki desničarji v vodstvu prešibki, da bi to preprečili. Kot je vidno tudi iz dokumentov objavljenih v tej knjigi, je bil prvi pobudnik za rušenje Demosove vlade in s tem posledično tudi Demosa samega – JJ.

Iz SDSS v SDS

Potem ko je bil Janša krajši čas »nestrankarski«, je vstopil v socialdemokratsko stranko SDSS (tedaj še levo), čeprav je bil, kot izkazano, že ob razcepu SDZ, v bistvu desničar. Od tedaj naprej se je ta Tomšičeva in Pučnikova stranka premikala v desno smer, predvsem tudi s spretno Janševo kadrovsko politiko. Kako je preobrazba iz SDSS v SDS potekala, bolje vedo njeni (predvsem nekdanji) člani, vsekakor pa je bilo pod glavnim vplivom in vodstvom JJ.

Od vseh novih demokratičnih strank je bila SDZS, oziroma kasneje SDSS, še posebej »na udaru« tranzicijske levice. Bila je namreč ključni konkurent prenoviteljske ZKS – SDP (Zveza komunistov Slovenije – Stranka demokratične prenove), ki je imela namero, da se po zgledu vzhodno evropskih komunističnih partij preimenuje v socialdemokratsko stranko. Kot navaja Andrej Magajna:

»Bolj se je Tomšičeva stranka vsaj po videzu kazala kot desna (čeprav bi to ob izrazitem sindikalizmu težko rekli), bolj jim je to ustrezalo. Bolj bo »črna«, bolje bo za nas in manj bodo posegali v našo volilno bazo – so menili. To je bila strategija infiltriranih usmerjevalcev … Še kako se spomnim rohnenja Tita Turnška, ki ni skoparil z besedami čez prejšnji komunistični sistem: boljševiki, kameleoni, konvertiti …« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)

In to človek, ki je kasneje prevzel vodenje Zveze borcev NOB in jo radikaliziral do skrajnosti.

Ne morem si kaj, da ne bi navedel še naslednji citat, enega od ustanoviteljev in dobrega poznavalca stranke SDSS, Andreja Magajne:

»Dobro smo se zavedali, da nismo sami in smo zbirali informacije. Prišli smo tudi do te, da je bil Viktor Turnšek (vodja VOS-ovskih političnih zaporov) bližnji sorodnik Tita, kar je tajil. Kako se je kasneje France tolkel po glavi, ko ga je Tit prepričal, naj mu izroči sezname prvih tisoč članov, ki naj bi mu jih Turnškova tajnica iz Iskra Vege pretipkala. Zvedeli smo ime osebe (Titove desne roke), ki je sprotno nosila informacije o dogajanju v stranki v pisarno »konkurentov«. Ob drugi priložnosti je bilo tudi že povedano, da so tehniki iz Nemčije, ki jih je pripeljal tajnik stranke Erik Modic, odkrili prisluškovalne naprave na Sternenovi ulici v Ljubljani, kjer je bil tudi sedež Demosa. Je zato sploh potrebno kakšno čudenje ? Res je, da smo marsikaj odkrili, a so vseeno kar predolgo delali razdore v stranki.« (France Tomšič in njegov čas, stran 155)

Kako se je nekaterim pravim socialnim demokratom v stranki začelo svetlikati, da je stranka skrenila s socialdemokratske poti, pa opisuje dr. Janko Prunk:

»Bližale so se državnozborske volitve in stranke so sestavljale svoje volilne programe in svoja volilna gesla. Takrat sem kot član strankinega sveta, vrhovnega strankinega telesa, predlagal geslo »Prava demokracija je samo socialna demokracija«, kar je bila smiselna besedna igra. Večina članov sveta je bila za to geslo. Ko pa sem prišel na naslednjo sejo, je vodja volilnega štaba Žorž na Janševo in Pučnikovo nagovarjanje predlagal geslo »Skupaj bomo zmogli« in pridobil večino sveta z obljubo, da bo na volilnem plakatu fotografija celega sveta. Vsi bi se radi videli na sliki. Malo ironično sem jim povedal, da je to prazna fraza in da jo lahko ponudi vsaka stranka. Še večje razočaranje pa sem doživel in drugi naivni člani sveta še bolj, ker sta se na sliki plakata pojavila samo Jože Pučnik in Janez Janša z geslom »Skupaj bomo zmogli«. Bil sem malo hudoben in sem Jožetu rekel, da bi bilo prav, da bi uporabila pod takšno sliko dvojino: ‘Skupaj bova zmogla’. Bilo mu je nerodno«. (France Tomšič in njegov čas, stran 42)

Nezrela desnica

Namesto da bi dediščino Demosovih strank prevzele in nadaljevale prvotne, ideološko raznovrstne stranke, se je iz te družbe političnih strank normalna levica umaknila in ta del političnega volilnega telesa prepustila s komunizmom kontaminiranim strankam.

To je glavna težava Slovenije 21. stoletja!

S tem pa je po nepotrebnem gneča na desnici postala prevelika. Tri stranke slovenske desnice: Dve dedinji prvotnih desnih strank NSi in SLS in spremenjena SDS, bi se sicer lahko povezale v močno programsko koalicijo, temelječo na prvotnem Demosovem programu, in na vrednotah slovenske pomladi, vendar do tega nikakor ni moglo priti. Kljub številnim poskusom znotraj in zunaj teh strank, številnim civilnim pobudam, resetiranju, prebujanju Slovenije itd. Pred nobenimi volitvami vodstvom teh strank ni uspelo najti skupnega jezika in volivcem ponuditi tako potrebne minimalne skupne točke slovenske desnice, čeprav so vse tri stranke vključene v grupacijo evropskih ljudskih strank EPP. Namesto tega smo ves čas priča nenehnim prepirom, medsebojnemu obtoževanju, žaljivkam, izključevanju.

Kot avtor te knjige nimam pravice igrati vloge nevtralnega opazovalca, ker sem član Nove Slovenije, vendar pa se lahko pohvalim, da sem si v preteklih letih zelo prizadeval za pomiritev, strpen dialog in povezovanje slovenske desnice. To je seveda predpogoj za to, da bi Slovenija spet zavila v pravo smer odgovorne in zrele politike, kot jo v Evropski uniji uspešno prakticira EPP. Pa ne gre in ne gre …

Pri teh prizadevanjih sem šel celo tako daleč, da sem v številnih člankih, predvsem v Reporterju in Časniku, strankarske voditelje, vseh treh strank, najprej vabil »na kavo«, kjer bi se dogovorili o tako nujni prekinitvi medsebojnega napadanja, nato pa jih celo ozmerjal, da so vsi skupaj že kar otročji …

Na družbenih omrežjih sem bil zaradi tega dostikrat napadan (seveda predvsem s strani desničarjev) in po navadi označen za »vsegliharja«. No, če je že tako – da naj bi bil vseglihar – bom na koncu te knjige to le prekinil in povedal, kar mislim, po vseh teh treh desetletjih:

Za glavni spor na desnici – med SDS in NSi – ni možno ugotoviti, kaj je bilo prej, »jajce ali kura« in katera stranka se brani, katera pa napada. Dejstvo pa je, da ima večja stranka SDS tudi večjo odgovornost za stanje na slovenski desnici in se ne bi smela obnašati tako hegemonsko do drugih manjših desnih strank.

Najbolj zaslužen za to, da je zacvetela slovenska pomlad in da je odigrala tako uspešno vlogo v slovenski zgodovini, je bil
Janez Janša!

Najbolj zaslužen za to, da je slovenska pomlad tako prekmalu ugasnila, pa je tudi in predvsem
Janez Janša!