Janez Janša, kakorkoli obračamo, še vedno simbol slovenske demokratizacije in osamosvojitve, je bil v ponedeljek, 25. marca, izključen iz slovenskega centra PEN.
Tradicija ideoloških čistk in zamudniški PEN.
Leta 1949 so iz ljubljanske univerze izključili teološko fakulteto, čeprav je bila ena od petih ustanoviteljic. Svobodna Slovenija jo je uvrstila nazaj med članice leta ’92.
Še bolj neučakano so iz SAZU vrgli denimo filozofa Ušeničnika in pravnika Pitamica. Da je bilo poslej prostora za vse vrste totalitarcev od Broza do pierazzijev in (drugih) zlobcev. Zaradi takih se je pot do posthumne rehabilitacije omenjenih dveh velikanov vlekla vse do leta 1996.
PEN je boljševiška oblast pustila znova ustanoviti šele leta 1962. S skrbno izbranimi kadri, se ve. Prvi povojni predsednik je bil revolucionar in pesnik Matej Bor, znan po božjem trojstvu na partizanski način: rop, požig, umor. Prelom konec osemdesetih in potem tranzicija sta v to druščino prinesla kar nekaj uglednih imen demokratične provenience, ki pa jih danes žal ni slišati. Celo ob kulturniškem pozivanju h kaosu in nasilju se je oglasil, da je bilo kolikor toliko opazno in direktno, le Drago Bajt (kot član DSP) v Pogledih in Večeru. Tišina je bila tudi v teh tednih, ko je v zraku visela izključitev Janeza Janše iz PEN-a.
Eden od merilcev normalnosti (in razdalje do nje) bo čas, ki ga bo PEN (če naj bo v prihodnosti omembe vredna organizacija) rabil, da bo Janeza Janšo (posthumno?!) rehabilitiral.
Deklasirani Havli
Slovenci nimamo svojega Vaclava Havla. Pravzaprav bi ga lahko imeli, pa ga nismo hoteli. Že Jožeta Pučnika smo žrtvovali za modrooki partijski recidiv. (Tako gre vse do danes, ko v Mariboru kot »neodvisni« župan slavi bivši partijec, ki si, v bistvu še vedno zavezan istemu bogku, drzne prezirljivo pleteničiti o »partijski disciplini«. Pa ne o svoji, ampak ko govori o demokraciji, ki je prav zaradi njegove partije pohabljena.)
Zlahka bi navedli kako slovensko ime, ki bi bilo vredno Havlovega. Vsaj toliko kot Pučnik. To so liki iz slovenskih podsvetov, iz ostankov tradicionalne Slovenije. Iz tiste bitne opozicije totalitarizmu, ki je kontaminirana tranzicija nikoli ni zmogla zares rehabilitirati. Če bi zapisal par teh imen, bi lahko v hipu zaigral verodostojnost. Sicer pa je verodostojnost pri nas na kocki že s tem, ko jasno izrečeš resnico. Oba primera veliko povesta o naši poškodovanosti.
Namesto Havla
Havla torej nimamo. A če Havel pomeni znaten sunek družbe ven iz enoumja, ven iz laži, lahko vendar tudi v Sloveniji najdemo lik, ki igra to vlogo na političnem polju. Žal izbire ni. Danes ga simbolno in realno pooseblja Janez Janša. Kljub dolgemu repu napak, ki mu jih bo zgodovina verjetno naštela in se vlečejo od razpadanja demosove vlade in kolaboracije z Drnovškom, prek prepuščanja normalnega levega prostora (SDSS – socialdemokracije) posttotalitarcem pa vse do »drobiža« v zvezi z vladanjem ’04 – ’08 idr. Kar zbuja rešpekt, je vtis, da se iz napak uči. Nenazadnje je bila, na primer, razlika v odnosu do koalicijskih partnerjev v zadnji vladi očitna. Poleg tega je drugače tehtna tudi njegova beseda. Misel, kakršno predstavi denimo v zadnjem Slovenskem času, Havlu zagotovo ne bi bila pod častjo.
Če je slovenska kultura mogočno drevo, ki je bilo zmožno (za)nositi slovensko samobitnost in naposled državnost, bo zgodovina bržčas ocenila, da so bili »kulturniki« tipa Taufer in Peršak z večino svojih pomagačev zgolj njeni ceneni ostružki, zmožni zlasti destrukcije. Pri čemer servilno udinjanje enoumju (npr. z ovaduštvom pri politični policiji) niti ne bo nujno bistvenega pomena. Ne bi nas smelo presenečati, da se je tak format človeka in kulturništva krčevito pridružil večini, ki zganja pogrom nad nekom, ki se skuša držati pravil igre in ki je po zunanji moči znatno šibkejši. V isti maniri bi iz PEN-a gladko in s prepričanostjo zagnali tudi samega Vaclava Havla, ker bi jih spominjal na državo, ki je ne marajo, na svobodo, ki se je bojijo, na lastno človeško mizerijo, ki je veličastna. Ja, adijo, Havel Totalitarec, bi rekli z užitkom, če bi jim centri realne družbene moči in izpadi prekucuške drhali zaslanjali hrbet.
