Jankovićeve in Višjega sodišča v Ljubljani muke

visje sodisce v ljubljani12. junija letos je Višje sodišče v Ljubljani sklenilo, da Zoran Janković upravičeno zelo trpi zaradi stavka: »Božiček nam je namignil, da vam letos verjetno ne bo prinesel ničesar, saj ste celo leto lagali in zapravljali premoženje prebivalcev najlepšega mesta na svetu.« Ta stavek je izrekel Boštjan Furlan na Jankovićevi tiskovni konferenci 22. 12. 2009. Sodišče v zasedbi Silvana Vrabac Arifin, predsednica, ter Milan Štrukelj in Mateja Lužovec, kot člana, je s tem sklepom primazalo novo klofuto resnici in pravici v Sloveniji. Kljub vsemu želim sodišču najprej čestitati. Bilo je namreč izredno hitro, saj je o Furlanovi pritožbi, ki je bila vložena 7.3.2013, odločilo v treh mesecih.

Drugače pa je ta sklep višjega sodišča nova sramota za slovensko sodstvo. Iz njega brez dlake na jeziku izhaja, da resnica ni pomembna. Že prvostopenjsko sodišče je izločilo večino dokazov, s katerimi je Furlan dokazoval, da je govoril resnico. Ti dokazi so bili v pritožbi ponovljeni in dopolnjeni, vendar jih tudi višje sodišče ni hotelo upoštevati in sicer z obrazložitvijo: »Glede na splošnost očitka pa po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče dokazovati resničnosti trditve. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da izrečene besede v celotnem kontekstu pomenijo evidentno izražanje negativne vrednostne sodbe splošnega značaja v smislu podcenjevanja, ne pa izjave o preverljivih dejstvih, kot to želijo prikazati pritožniki.« Se pravi, ni pomembno ali je Janković v letu 2009 kaj lagal in zapravljal denar Mestne občine Ljubljana, pomembno je mnenje sodišča, da naj bi Furlan izrekel negativno vrednostno sodbo o Jankoviću. To se pa seveda ne sme! Sodišče gre v zanikanju pomena resnice za ta sodni postopek še dlje: »…glede na to, da vrednostne sodbe niso podvržene dokazovanju resničnosti ne samo, da t.i. dokaz resnice ni odločilno dejstvo, temveč sploh ni relevanten, ne drži pritožbena navedba, da izpodbijani sklep s tem, ko nima razlogov o dokazu resnice, nima razlogov o odločilnih dejstvih.«

Zakaj tak zagrizen boj sodišča proti resnici? Ali hoče morda preprečiti sodno razpravo o negativnem poročilu računskega sodišča o poslovanju Mestne občine Ljubljana z nepremičninami v letu 2009 ali pa o razlogih za izjemno visoko zadolževanje mestne občine v letu 2009?

Ampak to še ni vse. V kolikor bi res šlo kot trdi sodišče za namerno razžalitev, bi moralo obdolžencu dokazati namen oz. naklep. Ker ga sodišče ne more dokazati, kratkomalo ugotovi: »Priči (imena izpuščam, A.P.) sta sicer res potrdila, da tekom priprav na politični dogodek nista dobila občutka, da bi obtoženi imel namen oškodovanca razžaliti, vendar navedeno ne izključuje, da je kritičnega dne imel obtoženi namen oškodovanca razžaliti.« Človek skorajda ne more verjeti zapisanemu. V kazenskem postopku sodišče človeka obsodi naklepnega dejanja, ne zato, ker bi mu to dokazalo, ampak ker ne more izključiti, da bi obtoženec vendarle lahko imel naklep!? To je blizu udbaški logiki. Ko preganjalci niso mogli dokazati krivde, so menda ugotovili: »Če ni storil tega, je pa gotovo kaj drugega.« Skratka, bil je kriv. Da se to danes dogaja ni čudno. Iz pisma pesnika Mateja Bora Francetu Popitu 18. 10. 1982, izhaja, da je tako delovanje domače tudi Branku Masleši, sedanjemu predsedniku Vrhovnega sodišča. Po pričevanju Mateja Bora, je Masleša kot preiskovalni sodnik staršem po več kot mesecu dni pripora in mučenja njunega sina povedal sledeče: »Vaš sin niti ni kriv, niti begosumen, držimo ga zaradi drugih.« Sodnik, ki krši človekove pravice, v urejeni pravni državi ne bi mogel biti več sodnik niti delati na kateremkoli položaju v pravosodju. Pri nas pa je kršitev človekovih pravic ključna referenca za to, da je nekdo postal predsednik Vrhovnega sodišča ali Vrhovni državni tožilec v času Pahorjeve vlade.

Skratka, pri nas si lahko obsojen, če sodišče ni prepričano, da nisi storil nič narobe. Primerov takih sodb je žal veliko. Najodmevnejši iz zadnjega časa je Janšev, eden najbolj krutih pa primer Martina Uhernika, ki je bil po nedolžnem brez dokaza krivde umora obsojen na 8 let zapora. Vsi sodniki v tem procesu pa so veselo sodili naprej. Morda imata tudi ta dva primera vpliv na Furlanovo usodo, saj, če eni sodniki brez dokazov obsojajo in nimajo zaradi tega nobenih posledic, zakaj ne bi tega delali tudi drugi znova in znova.

Boštjan Furlan nima slave in denarja, ima pa voljo in čas. Morda bo pripravljen vztrajno iskati svojo pravico kot hlapec Jernej. Upam, da jo bo, če ne prej, našel na Evropskem sodišču za človekove pravice.

Hobbes je enkrat rekel, da v naravi niti najmočnejši ni varen pred najšibkejšim. Upam, da ima Hobbes prav in da bo morda ta primer iz Jankovićeve muke vsaj malo postal muka slovenskega sodstva, ki bo pomagala k njegovi prenovi.

Foto: Krovstvo in kleparstvo