Časopisi z velikim navdušenjem poročajo o številnih novih lokacijah v Ljubljani. Na nekaterih gradbeniki že gradijo ali pa v bližnji prihodnosti nameravajo graditi nova stanovanja. Ob tem neprestano trobijo, kakšna da naj bi bila stanovanjska stiska, in preračunavajo, koliko novih stanovanj potrebujemo v prestolnici.
Narobe svet: primanjkljaj stanovanj ob četrtini nenaseljenih!
Vrabci čivkajo, kaj je vzrok, da lastniki nenaseljenih stanovanj teh ne oddajajo v najem. Strah jih je pred nesramnimi, neodgovornimi in vandalskimi najemniki, ki so v naši stanovanjski zakonodaji deležni nadpravic in praktično nedotakljivi. Težko se je namreč znebiti najemnika, ki uničuje tuje stanovanje, vzame podnajemnike ali iz stanovanja napravi mali živalski vrt. Prenekateri najemnik se izogiba plačevanju najemnine in neposrednih obratovalnih stroškov. Žal se med ljudmi širi le glas o nepoštenih in težavnih najemnikih. To seveda še zdaleč ne pomeni, da so ti v večini. Vse neoporečne najemnike je treba izvzeti iz kritične obravnave v tem zapisu.
Mestna oblast spodbuja priseljevanje in iz slovenske prestolnice poniglavo ustvarja balkanski Babilon
Čisto enostaven račun o potrebnih novogradnjah se nikakor ne izide. Ob skrb zbujajoče nizki rodnosti, množičnem izseljevanju mladih izobraženih Slovencev in več deset tisoč nenaseljenih stanovanjih s polno paro gradimo nova. Investitorji, ki jih je na pretek tako domačih kot iz tujine, so prepričani, da bodo vsa stanovanja v doglednem času prodali. Banke, ki ne vedo kam z denarjem, se seveda razveselijo kreditiranja sleherne novogradnje.
Mestni urbanisti ne dohitevajo pobud za stihijsko gradnjo in dajejo vtis, da se prepuščajo toku dogodkov na stanovanjskem trgu in popuščajo lobistom. Šele potem, ko je na določeni lokaciji zgrajenih nekaj sto stanovanj, si začnejo beliti glavo z vprašanjem javnega in individualnega prometa ter s kapaciteto vse druge infrastrukture.
Dvajset metrov široko (ne)zazidljivo zemljišče ne sameva dolgo. Ob letu stoji na njem nov stanovanjski blok, vila blok, da se sliši bolj imenitno. Nezaslišana pozidava (prav po sračje) kljub Občinskemu podrobnemu prostorskemu načrtu – ali pa prav zaradi njega.
Še kako je na mestu vprašanje, ali je zgolj pritisk investitorjev dovolj za novogradnje množice stanovanj ali je za tem tudi zločesta migracijska politika mestne oblasti. Obstaja resna in upravičena skrb, da trenutna mestna oblast spodbuja priseljevanje in iz slovenske prestolnice poniglavo ustvarja balkanski Babilon. Rezultate te politike lahko vidimo na vsakem koraku, še zlasti pri tako imenovani urbani kulturi, ki ima komajda kakšno stično točko s slovenstvom. Dokaj prepričljiv dokaz o migracijah dobimo tudi v ljubljanskih vrtcih in šolah.
Rakova jelša in načrtovana gradnja v bližini džamije napovedujeta getoizacijo Ljubljane
V socialističnih časih so gradili solidarnostna stanovanja, danes pa neprofitna. Spremenilo se je le poimenovanje, politika dodeljevanje teh stanovanj je ostala enaka. Iz letala se vidi, kdo in zakaj na prednostni listi zbere največ točk.
Na Rakovi jelši gradijo skoraj dvesto neprofitnih stanovanj. To je lokacija, kjer so bile nekoč le črne gradnje zasebnih stanovanjskih hiš, ki so jih zvečine gradili priseljenci iz južnih republik. Oblast je gledala proč, ko so pozidavali tudi bregove Ljubljanice in Malega grabna. Na dveh ozkih parcelah, ki sta zaradi lastništva ali drugega neznanega razloga ostali nepozidani, zdaj rastejo stanovanjski bloki. Dva niza blokov med samimi legaliziranimi črnimi gradnjami individualnih hiš.
Ob bok referenduma o pitni vodi je treba pristaviti še to, da se zemljišči novih blokov dotikata javne dobrine, kar naj bi bila Ljubljanica in njen pritok.
Rakova jelša, še zlasti pa načrtovana gradnja velikega stanovanjskega naselja za Bežigradom v bližini džamije napovedujeta getoizacijo Ljubljane. Ne pozabimo na tretji morebitni geto v središču mesta (v stari Ljubljani), ki utegne nastati z množičnim kupovanjem starih dotrajanih hiš. Nekoč zloglasna Štepanjsko naselje in Fužine sta bila vsaj do neke mere talilna lonca in nista postala geto, kar pa utegneta postati novogradnji na Viču in za Bežigradom. Nad tretjim getom, Trubarjevo cesto, bo verjetno jadral črni orel.
Nadstandardna luksuzna stanovanja
Tudi ta imajo zgodovinske niti še v prejšnji državi. Množica partijskih veljakov in njihovih pribočnikov je poselila luksuzna stanovanja v nizu blokov, ki jih je na Ferantovem vrtu zanje zasnoval Edo Ravnikar. Sledilo je obdobje, ko so zaradi prestiža in udobja veljaki in petičneži zidali razkošne individualne hiše, v zadnjih letih pa je spet vse več povpraševanja po velikih prestižnih stanovanjih v mestnem središču. Po nenapisanem pravilu je umestitev velikih stanovanjskih blokov z nadstandardnimi stanovanji v mestnem središču en sam urbanistični nesporazum. Situla je stisnjena med cesto in železnico. Šumi je ogromna gmota betona in stekla, ki zapira poglede vzdolž Slovenske ceste ter iz Erjavčeve na grad ali z gradu na mesto.
Kaj bo nastalo po dolgotrajnem in burnem načrtovanju rušenja in gradnje na lokaciji Kolizeja, še ne vemo. Upajmo, da zgradbi ne bosta tako kričeči, kot je njuno ime, in sicer Palais & Villa Schellenburg. Ne moti ime ljubljanskega veletrgovca, finančnika in velikodušnega mecena Jakoba pl. Schellenburga, ampak tujki palais in villa.
Oskrbovana stanovanja
Slovenci se nezadržno staramo in vse večje so potrebe po domovih za ostarele in tudi oskrbovana stanovanja. O problemih domov za ostarele tečejo številne polemike, težave v oskrbovanih stanovanjih pa redkeje naletijo na pozornost javnosti. Problematika slednjih je za zdaj nerešljiva zaradi nekonsistentne zakonodaje in impotentnosti inšpekcijskih služb. Projekti stavb z oskrbovanimi stanovanji morajo zadostiti pogojem posebnega pravilnika, in to glede števila stanovanj na enem stopnišču/dvigalu, arhitektonskih ovir, števila parkirišč za invalide, površine skupnih prostorov za rekreacijo in podobno.
Kdo oskrbovana stanovanja (in parkirišča za invalide) kupi in kdo v njih stanuje, pa nikogar več ne zanima. Približno tretjina stanovanj je prazna, v drugi tretjini so mladi najemniki ali so celo oddajana za kratkotrajno najemanje (Airbnb) in le tretjo tretjino so poselili stanovalci, stari nad petinšestdeset let. Tudi prodaja skupnih prostorov, ki so v projektu namenjeni rekreaciji in druženju stanovalcev, inšpektorjev ne moti; še manj jih moti poslovna dejavnost v teh prostorih. Investitorji se mastijo, priletni stanovalci se jezijo. Upajmo, da so opisane razmere v štirih stavbah z oskrbovanimi stanovanji Pod bukvami izjema, ne pravilo. So tudi drugje stavbe z oskrbovanimi stanovanji predmet špekulacij, ne služijo pa sistematični oskrbi tistih, ki jo (že) potrebujejo?
Če je pri Šumiju in Schellenburgu motiv za nakup prestiž in razsipništvo petičnežev, pa je na številnih drugih lokacijah, kot na primer na Hradeckega, Jurčkovi, Roški in Masarykovi cesti ter za petnajst(!) stanovanjskih stolpnic v Šiški verjetno motiv velikega števila kupcev naložba presežnega denarja v nepremičnine, ki bodo naseljene ali tudi ne. Ob naši stanovanjski in davčni politiki ter načrtovanih migracijah bo stanovanj kljub stihijski gradnji tudi v bodoče primanjkovalo. Mladi bodo tako še naprej imeli izgovor, da ostajajo v hotelu mama do svojih srednjih let in si ne bodo ustvarjali lastnih družin ali pa bodo ob prvi priložnosti odšli v tujino.
Stanovanja kot (mrtva) naložba
Prof. Ma(r)ksa Tajnikarja bi moral skrbeti mrtev kapital nenaseljenih stanovanj in zavožena investicija v TEŠ6, ne pa nedobičkonosno investiranje naših prednikov v številne cerkve, kot se ju ustil v časopisu Dnevnik.
Profesor Tajnikar namreč meni, da naj bi bili pred stoletji zapravili zgodovinsko priložnost za gospodarski razvoj, ker so zidali cerkve.
O sveta preproščina, da ne rečemo primitivnost iz politično-akademskih krogov! Da profesorjevega umotvora ne bi kdo jemal resno, si prikličimo v spomin dva njegova najhujša greha, zaradi katerih bi se moral gospod Tajnikar na popravni izpit iz ekonomije pripravljati v zaporu. V vlogi ministra je evtaniziral TAM in kot predsednik upravnega odbora je trasiral pot za odlet Adrie v za nekaj let odloženi stečaj s prodajo našega letalskega prevoznika nemškemu finančnemu skladu.
Kje so torej meje urbanističnih zablod v Ljubljani? Ali mestni urbanist in podžupan Koželj vidi kaj dlje in širše od kozmetike, s katero družno z županom delata najlepše mesto na svetu? Problem je, ker puhlici o najlepšem mestu verjameta. Opazujte urbanizem in arhitekturo na katerikoli od vpadnic v mesto in se prepričajte, kako si roko podajata podeželje in mesto z zmešnjavo enodružinskih hiš in stanovanjskih (vila) blokov. Vse pa obvladujejo goščava oglasnih tabel in Jankovićeve gavge (jekleni jambori z rdečo zvezdo na vpadnicah kot oznaka mesta heroja), ki so bile postavljene še v komunizmu, a sta jih ljubljanska pomladnika Jože Strgar in Marjan Vidmar odstranila, župan Janković pa jih je dal znova postaviti in so nepogrešljiv simbol rdeče Ljubljane.
