Janko Prunk: Ponovno rojstvo evropske socialne demokracije v Sloveniji 1988 / 89

Prof. dr. Janko Prunk Foto: D. Hančič
Prof. dr. Janko Prunk Foto: D. Hančič

Ko se je konec osemdesetih let zrušil vase leninistični komunizem in je nastala v vzhodni Evropi politično pluralna družba, je pomembno mesto v njej – ob liberalnih in krščanskodemokratskih strankah – zasedla tudi socialdemokratska stranka zahodnega, evolutivno reformnega tipa.

Slovenija je v tej obnovi političnega pluralizma poseben primer. Čeprav je bila socialdemokratska stranka Franceta Tomšiča in Jožeta Pučnika ena prvih demokratičnih strank, ni prišla do večje veljave. Za to so trije vzroki:

  • šibka socialdemokratska tradicija v Sloveniji;
  • prevlada liberalnih in krščanskodemokratskih pogledov in političnih agensov pri obnovi slovenske demokracije;
  • ohranitev precej velike moči in vpliva komunistične partije, ki se je v zadnji fazi pred tranzicijo začela reklamirati za socialdemokratsko stranko.

Kljub temu pa je socialdemokratska stranka Jožeta Pučnika pri slovenski državni osamosvojitvi odigrala pomembno vlogo, na momente kar avantgardno.

Prvi socialdemokrati na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja so bili zelo radikalni. Propagirali so veliko delavsko revolucijo, ki bo zrušila krivičen kapitalistični red. Tako so na socialdemokratskem kongresu v Neudörflu pri Dunaju leta 1874 slovenski socialni demokrati podpirali radikalno strujo proti zmerni. Oster pritisk avstrijske vlade in obsodba vodilnih radikalcev pa sta tej struji vzela zalet in v avstrijski socialni demokraciji je prevladala umirjena reformistična struja, ki je 1888/89 organizirala nov kongres v Hainfeldu, ki so se ga udeležili tudi Slovenci. Tako imamo ta kongres lahko tudi za rojstvo socialdemokratske stranke na Slovenskem, ki je bila izrazito reformistična v socialnem smislu, kar je bilo pametno, v ideološkem smislu pa izrazito dogmatska in je vztrajala pri dogmatičnih marksističnih pogledih glede mnogih bistvenih socialnih in političnih problemov na Slovenskem.

Tako je leta 1897 eden ustanovnih in vodilnih članov Jugoslovanske socialdemokratske stranke (JSDS) Melhior Čobal na 6. kongresu skupne Avstrijske socialdemokratske stranke na Dunaju nasprotoval, da bi se socialna demokracija ukvarjala tudi s kmečkim vprašanjem. Leta 1912 pa je ob problemu osamosvojitve češke socialne demokracije izven okvira avstrijske napadel Čehe in plediral za jalov internacionalizem avstrijske.

Takšna usmeritev slovenske socialdemokratske stranke ni mogla prinesti večjega prodora in vpliva v slovenski tradicionalni in kmečki družbi. Eden njenih bolj lucidnih in nedogmatskih voditeljev Albin Prepeluh je ocenil, da se pot slovenskih socialdemokratov vije po samotni poti. Drugi socialni demokrat Ivan Cankar pa je leta 1918 zapisal, da je stranka ujeta v jalov dogmatizem, da je postala nekakšna verska sekta, ki ni videla naroda in narod ni videl stranke.

Tako slovenski socialni demokrati leta 1917 niso hoteli podpreti tedaj smiselne Majniške deklaracije in so vztrajali pri jalovem dogmatskem stališču, da je rešitev za slovenski narod v splošni socialni revoluciji v Avstriji, ki pa je ni bilo na vidiku.

Med obema vojnama v novi jugoslovanski državi so socialni demokrati vztrajali v svojem ideološkem dogmatizmu, ki se je kazal v najostrejših napadih na Katoliško cerkev in na samo krščanstvo, pa v neki novi varianti internacionalizma, tokrat v obliki jugoslovanskega unitarizma. To ji je zopet preprečevalo večji prodor v slovensko še vedno pretežno katoliško in kmečko družbo, ki pa je bila slovensko narodno zavedna in si je prizadevala za ohranitev slovenske narodne identitete in za slovensko avtonomijo.

Socialni demokrati so v jugoslovanski državi izboljšali svoj politični položaj. Z razvojem industrije in rastjo kvalificiranega delavstva so okrepili svoje politične pozicije v delavskih središčih in nekaterih mestih, npr. v Mariboru in Celju, kjer so občasno celo osvojili mestne svete. Po sporazumu z liberalnimi centralističnimi vladami so vodili tudi dve pomembni državni instituciji delavske socialne zaščite: Delavsko zbornico in Zavod za zavarovanje delavcev. S svojim delavskim sindikatom, strokovno komisijo so prevladovali nad sindikalno organiziranim delavstvom in z vsemi sredstvi netolerantno branili svoje pozicije proti rasti krščansko-socialističnega sindikata Jugoslovanska strokovna zveza (JSZ) in proti svojim odcepljenim komunističnim sodrugom, ki so jim očitali revolucionarni utopizem in voluntarizem.

V svojem ideološkem brezpotju in izgubljenosti so se leta 1938 za volitve v jugoslovansko narodno skupščino celo povezali s ključnim socialnim nasprotnikom, s slovensko liberalno stranko. Skupaj z njo so leta 1941 ob okupaciji Slovenije pristali v brezglavi atentistični drži. Niso se, razen redkih izjem, priključili Osvobodilni fronti in ta jih je že februarja, marca 1943 odpisala iz slovenske zgodovine. Po vojni so bili v komunističnem sistemu prepovedani kot vse druge stranke in njihova tradicija je bila sistematično brisana. Nekaj pozitivne socialne tradicije so si zlagano zvito prisvojili slovenski komunisti, čeprav je bil leninistični komunizem popoln odklon od evropske socialne demokracije in njen najhujši sovražnik. Med Slovenci pa se je v času komunizma in vse do danes kolaportirala oznaka, da so komunisti dediči socialne demokracije. Ta oznaka se je med nekomunističnimi Slovenci prijela, s čimer je bila tudi vsa socialna demokracija avtomatično kompromitirana, tudi tista evropska, res demokratična, ki se je že davno, dokončno pa leta 1959, odrekla marksizmu in voluntarizmu.

Tako so imeli prvi slovenski evropski socialni demokrati, to pa so bili ljudje, ki so delali ali študirali v inozemstvu, predvsem v Nemčiji, in so poznali evropsko socialno demokracijo, ob ustanavljanju socialdemokratske stranke velike težave prepričati ljudi, da ustanavljajo takšno nemarksistično, nedogmatsko stranko, kakršne so npr. nemška, avstrijska, nizozemska ali skandinavska socialna demokracija. Za večino Slovencev je bil to le zvit poskus na fin način prevarati in pridobiti ljudi za novo varianto socializma, kljub jasnemu poudarjanju Tomšiča in Pučnika, da gre za novo socialno in demokratično stranko, ki je za socialno tržno gospodarstvo in za socialno zaščito ter pravice delovnih ljudi nasproti kapitalu, podobno kot tedaj moderne evropske socialdemokratske stranke, ki obsojajo socialistično revolucijo.

Liberalci in krščanski demokrati, zlasti prvi, so od vsega začetka politične pomladi nasprotovali ustanovitvi socialdemokratske stranke. Eden od liberalnih voditeljev Dimitrij Rupel je zagovarjal koncept, naj se vse demokratične opozicijske sile povežejo v eno enotno protikomunistično in protisocialistično stranko, ki bo najlažje in najuspešneje konkurirala Zvezi komunistov Slovenije (ZKS) in Socialistični zvezi delovnega ljudstva (SZDL). France Tomšič je tako imel težave pridobiti kakšne ugledne slovenske disidente, zlasti iz vrst izobražencev, da bi vstopili v vrste socialdemokratske stranke, za katere ustanovitev je dal pobudo decembra 1987 in leto pozneje začel s pripravami za njeno ustanovitev. Poskušal je celo prepričati Franceta Bučarja, uglednega disidenta, da bi sprejel predsedstvo stranke. Dr. Bučar mu je iskreno povedal, da on ni socialni demokrat, ampak le demokrat širokega spektra, ni pa imel nič proti ustanovitvi socialdemokratske stranke. Prvi ugledni intelektualci, ki so se vključili v pripravljalni odbor, so bili Andrej Magajna, Katja Boh in Gorazd Drevenšek. Kmalu sta se pridružila še Matjaž Šinkovec in dr. Jože Mencinger. Najpomembnejšo okrepitev pa je socialna demokracija dobila v začetku leta 1989, ko se ji je pridružil najbolj ugleden in edini pravi disident dr. Jože Pučnik. On je tudi nastopil z zahtevo, da se porajajoča slovenska protikomunistična opozicija organizira idejno in politično pluralistično.

Tako so po pričevanju Franceta Tomšiča (avtorju tega referata) hoteli socialni demokrati ustanoviti svojo stranko že januarja 1989. Po njegovem pričevanju pa je dr. Dimitrij Rupel v krogu opozicijskih aktivistov dosegel, da se mora prva ustanoviti slovenska demokratična stranka, češ da imajo njeni simpatizerji, to je bil predvsem krog sodelavcev Nove revije, največje zasluge za slovensko politično pomlad. To Ruplovo mnenje so upoštevali in prva je bila v začetku februarja ustanovljena Slovenska demokratična zveza (SDZ), malo zatem pa Socialdemokratska zveza Slovenije. Obe sta potem v letu 1989 dobro sodelovali v političnih akcijah za spremembo družbenega in političnega sistema, ki naj se izvede na demokratični način z volitvami.

Prva najpomembnejša politična akcija je bila skupna politična deklaracija slovenskega političnega programa: odprava nedemokratičnega enopartijskega sistema in vzpostavitev samostojne suverene slovenske države, ki bo demokratična, pravna in socialna ter bo nudila po svojih naravnih možnostih pogoje za materialni in duhovni razvoj svojih državljanov.

Deklaracijo je podprlo tudi slovensko krščansko socialno gibanje, ki se je pozneje v novembru organiziralo pod vodstvom Lojzeta Peterleta v slovensko krščansko demokratsko stranko. Vse te tri stranke so si med letom ustvarile v javnosti precejšnje simpatije in nekako prisilile tedanjo komunistično oblast, da je septembra 1989 sprejela pomembne amandmaje k slovenski ustavi, ki so Slovencem in Sloveniji zagotavljali suvereno razpolaganje z ustvarjenim bruto produktom in poveljevanje v miru vsem oboroženim silam v Republiki Sloveniji. V začetku oktobra so opozicijske sile na pobudo Jožeta Pučnika prekinile jalove pogovore na okrogli mizi o tranziciji s SZDL, ko so ugotovile, da stare sile pogovore izkoriščajo za to, da bi ostale na oblasti in da se sistem ne bi veliko spremenil.

Konec novembra so se vse tri opozicijske politične zveze sklenile povezati v Demokratično opozicijo Slovenije, ki ji je socialdemokrat Matjaž Šinkovec predlagal dvakratno simbolično ime Demos. Za predsednika predsedstva Demosa so tako izbrali dr. Jožeta Pučnika, s čimer so mu dali priznanje za njegovo dotedanjo politično držo in da je sposoben demokratično voditi Demos.

Na prvi tiskovni konferenci Demosa 4. decembra je njegov predsednik dr. Pučnik drzno izjavil, da so se združeni v Demosu odločili, da prevzamejo odgovornost za slovensko državo v svoje roke. Zato hočejo na demokratične volitve in z njimi prevzeti oblast. Pučnik je pozneje večkrat povedal, kako so se navzoči novinarji tej njegovi izjavi posmehovali. Posmehovanje Demosu in njegovemu voditelju je bil nato ves čas obstoja Demosa tenor večine slovenskih tiskanih medijev.

Kljub temu je Demos na volitvah v najvišji slovenski zakonodajni organ, v republiško skupščino, zmagal s 54 % nad strankami bivšega režima: stranko prenovljenih komunistov, stranko komunističnega podmladka, preimenovano v Liberalno demokratsko stranko (LDS), in vodilni kader SZDL, preimenovan v Socialistično stranko Slovenije. Zmaga bi bila še večja, toda volilni sistem je omogočal starim silam, da so zmagale v Zboru združenega dela, ki so ga volili korporativno in delegatsko.

Volitve pa so v Demosovi koaliciji ustvarile nelagodje. Člani Slovenske demokratične zveze, ki so bili prvoborci slovenske pomladi in bili polni samozavesti in zmagovitega pričakovanja, so dobili na volitvah mnogo pod pričakovanji, le malo več kot 9 % glasov, in postali šele tretja Demosova stranka po moči. Tako so izgubili pravico postaviti predsednika vlade, ki je po predhodnem dogovoru znotraj Demosa pripadal najmočnejši Demosovi stranki, to pa so bili Slovenski krščanski demokrati in njihov predsednik Peterle.

Peterle se je s svojimi krščanskimi demokrati odločil, da odstopi svojo mandatarsko pravico predsedniku Demosa dr. Pučniku, katerega stranka je dobila tudi proti pričakovanju malo glasov, le 7,3 %. Pučnik je po krajšem oklevanju na prigovarjanje obeh Hribarjev ponudbo odklonil in vlado je sestavil Lojze Peterle, s čimer se pa vodilni člani SDZ(S) niso mogli sprijazniti, čeprav so bili njihovi vidni člani nadproporcionalno zastopani v vladi, zlasti pa po teži svojih državotvornih resorjev: Rupel – zunanji minister, Bavčar – notranji minister, Pirnat – pravosodni minister. Tako je bila v sam začetek Demosove vlade položena klica nesporazumov in sporov, kar so dobro izkoriščale stranke starega režima in ovirale zakonodajni proces, ki je poskušal Slovenijo čimprej in čimbolj izvleči iz preteklega režima. Do sodelovanja Demosa in strank bivšega režima, tedaj v opoziciji, je prišlo le ob odločilnem vprašanju slovenske državne osamosvojitve z narodnim plebiscitom. V takšnih razmerah so socialni demokrati v Demosovi vladi objektivno gledano igrali najbolj konstruktivno vlogo, čeprav so bili dvakrat oslabljeni: s slabim volilnim rezultatom in s Pučnikovo predsedniško funkcijo v Demosu, ki ni imela direktne povezave z institucijami oblasti.

Prednjačili so v jasnosti in odločnosti zahtev po čimprejšnji slovenski državni osamosvojitvi, niso se vključevali v ideološke razprtije med katoličani in liberalci v preambuli ustave, ki naj bi vsebovala formulacijo o svetosti življenja. Izražali so zadržke o vračanju velike zemljiške posesti Katoliški cerkvi, opozarjali na potrebe jasne objektivne ocene o škodljivosti socialistične revolucije v teku narodnoosvobodilnega boja itd. Zato so bili tarča napadov prenovljenih komunistov, predvsem pa njihovega podmladka, preimenovanega v Liberalno demokracijo Slovenije (LDS), ki je včasih prešel mejo dobrega okusa. Liberalni tekmeci so socialdemokrate dolžili, da s svojo spravljivo politiko omogočajo razmah klerikalizma, ki ga poskuša vzpostaviti Peterletova vlada. Tudi v socialnih in gospodarskih vprašanjih so se držali preudarno, npr. gospodarski minister Jože Mencinger, dokler ni odstopil iz protesta zoper popolno podržavljenje družbenega premoženja kot prvo stopnjo pri procesu privatizacije, ki ga je predlagal Peterletov svetovalec Jeffrey Sachs.

Najpomembnejše dejanje socialnih demokratov pa je bil predlog njihovega predsednika Pučnika o narodnem plebiscitu, za katerega se je Pučnik po mojem prepričanju odločal sredi oktobra v Beogradu, ko sva bila na obisku pri ugledni politologinji in bivši pomembni političarki Latinki Perović, ki je bila odkrito ostra nasprotnica Miloševićeve politike. O pobudah in zaslugah za plebiscit se vsa leta upravičeno in neupravičeno hvalijo mnogi Pučnikovi prijatelji in sodelavci.

Po zelo uspelem plebiscitu, ko je slovensko republiško predsedstvo še poskušalo z dogovori doseči nek konfederalni sporazum z ostalimi jugoslovanskimi narodi in republikami, je bil socialni demokrat Pučnik tisti, ki je konec februarja jasno in odkrito na TV poudaril, da bo Slovenija junija 1991 uresničila plebiscitarno odločitev in razglasila samostojnost, ne glede na pomisleke kogarkoli, ker je to njena legitimna pravica. Zaradi tega je bil deležen neokusnih kritik LDS.

Med osamosvojitveno vojno so nekateri člani socialdemokratske stranke odigrali pomembne vloge, zlasti v prizadevanju informirati mednarodno javnost in politiko, kaj se v Sloveniji dogaja in zakaj je ta oklicala svojo samostojnost. Ta dejanja so zabeležena v tiskanih in televizijskih arhivih.

Socialni demokrati se po vojni niso udeleževali prerivanja za spremembo vlade, za odstavitev predsednika Peterleta in za postavitev Igorja Bavčarja. Vodstvo stranke pa je maja 1992 podprlo novega mandatarja Janeza Drnovška in s tem pomagalo legitimirati oblast LDS, ki je na volitvah dobila le 14 %. Začeli so demontirati politiko osamosvojiteljev na številnih področjih. S sodelovanjem v tej vladi, v kateri si je LDS prigrabila vse ključne resorje in jih ob taktični spretnosti Janeza Drnovška čvrstila, je ugled socialdemokratov upadel. Pomagal mu ni niti pristop popularnega obrambnega ministra v času vojne Janeza Janše. Socialni demokrati so postajali politično vse bolj osamljeni. Desnica in zlasti krščanski demokrati so jih obtoževali pučizma – Pučnik proti vladi Lojzeta Peterleta – in jih dolžili, da so tajno še vedno komunisti – tudi Pučnik. Tranzicijska levica pa jih je imela za desničarje, čeprav so socialni demokrati na svojem 2. kongresu aprila 1992 v Mariboru sprejeli pravi levi socialdemokratski program. Levici, vključno z LDS, je šlo na živce socialdemokratsko kritiziranje socialistične revolucije in povojnega nedemokratičnega sistema.

Bližale so se državnozborske volitve in stranke so sestavljale svoje volilne programe in svoja volilna gesla. Takrat sem kot član strankinega sveta, vrhovnega strankinega telesa, predlagal geslo »Prava demokracija je samo socialna demokracija«, kar je bila smiselna besedna igra. Večina članov sveta je bila za to geslo. Ko pa sem prišel na naslednjo sejo, je vodja volilnega štaba Žorž na Janševo in Pučnikovo nagovarjanje predlagal geslo »Skupaj bomo zmogli« in pridobil večino sveta z obljubo, da bo na volilnem plakatu fotografija celega sveta. Vsi bi se radi videli na sliki. Malo ironično sem jim povedal, da je to prazna fraza in da jo lahko ponudi vsaka stranka. Še večje razočaranje pa sem doživel in drugi naivni člani sveta še bolj, ker sta se na sliki plakata pojavila samo Jože Pučnik in Janez Janša z geslom »Skupaj bomo zmogli«. Bil sem malo hudoben in sem Jožetu rekel, da bi bilo prav, da bi uporabila pod takšno sliko dvojino: »Skupaj bova zmogla«. Bilo mu je nerodno.

Pa pustimo to neposrečeno sceno ob strani. Ta ni bila vzrok za slab rezultat, ampak je bila predmet posmeha. Nekaterim pravim socialnim demokratom v stranki pa se je začelo svetlikati, da je stranka skrenila s socialdemokratske poti notranje demokracije.

Volilni rezultat nam je v bistvu pokvaril naš bivši član, celo predsednik občinske organizacije Ljubljana – Center Zmago Jelinčič, ki je malo pred začetkom volilne kampanje izstopil iz naše stranke in ustanovil Slovensko nacionalno stranko, ki je z nacionalno demagogijo pridobila članstvo. Ostaja pa odprto vprašanje, kdo mu je organizacijsko in mobilizacijsko pomagal. Morda bomo tudi to še kdaj izvedeli. Jelinčič je hodil za nami in po naših volilnih zborih na istem mestu organiziral svoje srečanje. Zelo nam je škodoval. Na volitvah smo dobili komaj 3,4 % glasov in se skozi šivankino uho prebili v parlament.

Naslednji napačen korak po volitvah pa je bil vstop oslabljene SDSS v drugo Drnovškovo vlado. Kdo je forsiral ta korak, ne morem reči, vem pa, da je bila večina strankinega sveta proti vstopu.

Dokončen udarec evropski socialni demokraciji na Slovenskem pa je bil leta 1994 sklep socialistične internacionale v New Yorku, da sprejme v svoje polnopravno članstvo slovenske prenovljene komuniste, socialdemokrate pa pusti v čakalnici.

Pripis uredništva: Prispevek je bil prvotno objavljen v Zborniku prispevkov s simpozija France Tomšič in njegov čas, ki je bil 30. 9. 2016 v Šmarci pri Kamniku (2017). Simpozij je potekal v sklopu Socialnega tedna 2016, organizirala in izpeljala pa sta ga Društvo Demos na Kamniškem in Društvo sv. Jakoba iz Kamnika.