Janko Krištof opozoril na pomen povezovanja treh Slovenij

0
Janko Krištof je na tradicionalnem srečanju na sv. Višarjih želel s svojim avtobiografskim pristopom podčrtati pomen povezovanja treh Slovenij.

Janko Krištof je med predavanjem, ki ga je imel na tradicionalnem srečanju na sv. Višarjih, želel s svojim avtobiografskim pristopom podčrtati pomen povezovanja treh Slovenij. Prikazal je, da  je del vseh treh Slovenij, kar je storil po eni strani s pogledom na svoje korenine in sorodstvene zveze, po drugi strani pa tudi s pripovedjo o svojem življenju.

Janko Krištof: »Sorodnike po očetovi strani imam v Sloveniji in po svetu.«

Medtem ko je bila družina očetove mame iz Slovenije (Gorenjske), se je en brat mojega deda, Janez, po plebiscitu naselil v Podvelki, drugi, Franc pa v Ljubljani. Dva njegovih sinov sta bila med begunci in sta živela v Argentini, eden pa se je nato preselil v Združene države Amerike. Družina moje babice pa je prišla z Olševka in se je nato naselila na Blatu pri Pliberku. Babičin brat pa je sicer vzel Korošico iz Železne Kaple, a se je po plebiscitu moral preseliti v Prevalje in nato v Dravograd, kjer je imel visoko službo okrajnega glavarja ter se ob napadu na Jugoslavijo zatekel v Ljubljano. Imel je tri otroke: Marico, Cirila in Metoda.

Ciril je bil umorjen kot eden izmed vrnjenih domobrancev, Metod pa je preživel in se naselil v Severni Ameriki. Napisal je knjigo Kdo bo posušil naše solze?, v kateri opisuje svojo življenjsko pot, ki ga je vodila od odporniške skupine jugoslovanske vojske, partizanov, koncentracijskega taborišča na Rabu, gestapovskih zaporov do Auschwitza, Vetrinja in nato še skozi razna avstrijska taborišča za izgnance … Iz te sorodstvene linije izhaja tudi družina Urbanc, katere sin Peter je tudi v emigraciji igral važno vlogo. Maričin sin pa si v Ljubljani kot raziskovalec rodovnikov prizadeva, da bi te naše stare povezave ne prešle prehitro v pozabo; pravzaprav pozabljene znova vnaša v zavest. Ena moja teta, očetova sestra Trezka je na povabilo Petra Urbanca šla kot služkinja v Toronto in se tam poročila s Cvetkom Oselijem, nekdanjim domobrancem iz Cerkelj.

Janko Krištof ima sorodstvo po mamini strani v Sloveniji

Po mamini strani pa je moje sorodstvo večinoma v doma v Sloveniji, saj jo je oče našel na Lokovici, torej tik za mejo, in jo pripeljal na avstrijsko stran. Za njo sta prišli nato še dve njeni sestri in se poročili s koroškima Slovencema. Mamin stric, torej njenega očeta brat, je bil duhovnik, in so ga pri 34 letih starosti leta 1950 komunisti ubili kot župnika v Črni. To je bil Matej Krof, ki je bil posvečen v duhovnika ob napadu na Jugoslavijo. Mamin stric po mamini strani Mihael Smolak je bil zaradi sodelovanja s partizani od Nemcev zajet in so ga umorili v Auschwitzu (4. januarja 1944), njegov polbrat Jože Smolak (8. aprila 1945) pa je padel v partizanskem boju.

Mama je imela tudi mačeho, katere družino so po vojni deportirali v Kočevje in jim kmetijo odvzeli. Njen oče je umrl v Kočevju, družina pa se je razletela. Ena hči je živela v Celovcu, en sin pa je šel v Združene države Amerike.

Iz pripovedovanja moje mame je bila v naši družini tudi zavest, da je le malo manjkalo, da bi nova oblast tudi drugim ne namenila enake usode. Ker so živeli tik ob meji in režimu niso bili naklonjeni, so se jih pač hoteli znebiti. Tudi družini mojega očeta ni veliko manjkalo, da bi jo izselili, pa se je v Žvabeku menda nekdo postavil v bran z argumentom, da ne morejo izseliti družine, ki ima tri sinove na fronti.

Janko Krištof: Kot dijaka sta me oblikovali Marijanišče in skavtstvo

Rojen sem bil leta 1962, naša družina je sprva še živela na očetovem domu pri Stogartu v Dolnji vasi pri Žvabeku. Ko sem bil star dve leti, smo se preselili v Vidro vas pri Pliberku, kjer sta starša kupila napol zgrajeno hišo. Tam sem doraščal, opravil pet let ljudske šole, nato so me dali v slovensko gimnazijo in v Mohorjev dom, v Marijanišče, ki so ga vseskozi vodili slovenski salezijanci. Tam sem se vključil v skavtsko organizacijo, ki me je zelo oblikovala in sem ji ostal zvest vse do njene ukinitve.

Močno me je oblikoval tudi g. Miško Brunec, ki je bil v Marijanišču moj vzgojitelj, pozneje pa prijatelj in mentor. Z njim smo v našem razredu izdajali dijaško glasilo SRP (Slovenstvo – Resnica – Pravica), ki je bilo usmerjeno izrazito vseslovensko in protikomunistično. On mi je odprl pogled v resnično dogajanje revolucije in njenih posledic na Slovenskem. Veliko sem bral in proučeval prav ta del zgodovine, ki je nas, Slovence, tako tragično razdvojil.

Janko Krištof se je udeleževal demonstracij na Koroškem, gojil stike z zamejci v Italiji

To, kar je sedaj v zajetno knjigo zbral in pri Mohorjevi izdal Jože Možina, me torej spremlja že vse od dijaških let. V teh letih me je spolitiziral tudi boj koroških Slovencev za pravice: bil sem pri vseh demonstracijah v Celovcu in na Dunaju, pri ponovnem postavljanju tabel v Št. Jakobu, Škocjanu in Pliberku, bil sem zraven pri kolodvorskih akcijah, kjer smo demonstrativno zahtevali vozovnice v slovenskem jeziku. Pri skavtih smo se redno srečevali in imeli tudi skupne tabore s Tržačani in Goričani – tako smo gojili stike z zamejci v Italiji. Tako sem našel pot tudi do Drage, ki sem se je lahko udeleževal predvsem v študentskih letih in mi je v marsikaterem pogledu širila obzorje.

Naj mimogrede še omenim, da sem si tudi že kot dijak dopisoval z mlado argentinsko Slovenko, ki se je pozneje z družino preselila v Slovenijo (in je tudi danes med nami). Zelo hvaležen sem tistim, ki so nam po maturi omogočili in organizirali potovanje po Ameriki in Kanadi, kjer smo predvsem obiskali in spoznali slovensko emigracijo.

V semenišču so razvijali sožitje z nemško govorečimi bogoslovci

Čeprav me je vleklo tudi v druge smeri, sem se dokaj jasno in zgodaj odločil za duhovniški poklic. Tudi na ta način sem hotel služiti narodni skupnosti, ki ji pripadam in sem čutil, da potrebuje ljudi, ki si zanjo prizadevajo. Tako sem prišel v Salzburg, kjer je tedaj bilo naše koroško semenišče. Prvič sem bil v nemškem svetu, saj se je moje življenje dotlej skoraj izključno odvijalo v slovenskem okolju. Spomnim se, kako sem se polagoma naučil nemških odgovorov pri maši, nemških mašnih pesmi, kako sem se tudi težko izražal, posebej kadar sem kolegom razlagal stvari iz domačega okolja. V semenišču pa smo imeli zelo lepo skupno življenje. Veliko smo prepevali. Opazili smo, kako so Salzburžani in Tirolci bili odprti za našo stvarnost in za naše petje in polagoma so se priključili tudi Korošci. Pa tudi mi, Slovenci, smo se naučili njihovih pesmi in si tako širili obzorje.

To znanje in tudi ta izkušnja sta bila pozneje dober in koristen temelj za pastoralno delo na dvojezičnem ozemlju. V semenišču pa smo imeli tudi Akademijo slovenskih bogoslovcev, v kateri smo se tedensko srečavali, skupaj obhajali mašo, se pogovarjali o naši zadevah in si tako ostrili čut za našo: koroško in slovensko stvarnost.

Janko Krištof se je v tretjem letniku odločil za študij v Ljubljani

V tretjem letu smo bili razposlani v t. i. »eksterno leto«, ki naj nam bi pomagalo še enkrat preveriti odločitev. Najti smo si morali drugo študijsko mesto in stanovati zasebno. Šlo je tudi za izkušnjo samostojnosti. Tako sem jaz smel preživeti eno leto v Ljubljani. Nastanil sem se v Novih Fužinah, kjer je ravno tedaj nastajalo veliko obmestno naselje in je tedanji moščanski župnik Janez Rihar kupil staro stanovanjsko hišo, kjer je nameraval graditi cerkev za te nove stanovalce.

V tem letu sem imel poleg študija na teološki fakulteti priložnost spoznati slovensko stvarnost, slovensko Cerkev, pa tudi razmere, ki so jo tedaj pogojevale. Bilo je to študijsko leto 1983/84, torej še v svinčenih časih. V tem letu sva skupaj z Albertom Smrečnikom, ki je bil tam že drugo leto, veliko hodila na izlete po Sloveniji. Zelo lepo in dragoceno pa je bilo, da sva z Janezom Riharjem zahajala v Polhov Gradec k družini njegovega brata Jožeta, kjer smo se tako spoprijateljili, da prijateljstvo z njimi še zdaj živi.

V Ekvadorju je Janko Krištof doživel pracerkev

To leto je hitro minilo in vrnil sem se v Salzburg ter tam nadaljeval študij. Ker sem se potem kmalu odločil za leto prakse v Ekvadorju, sem študij oblikoval zelo usmerjeno in ga v dobrem času zaključil. S posredovanjem Jožeta Marketza, ki je bil nekaj let pred tem kot diakon pri nekem dunajskem duhovniku na praksi, sem torej tudi jaz ubral to pot, ki me je zelo obogatila.

Doživeti Cerkev med ubogimi, v popolnoma drugačni družbi, doživeti Cerkev kot pracerkev, saj smo ob gradnji bambusovih kapelic hkrati gradili cerkveno občestvo. Hkrati pa seveda tudi izkušnja podkupljivosti, nezanesljivosti, nezanimanja in nasprotovanja, izkušnja fanatičnih evangeličanskih sektašev, mačizma, razpadanja družin, kriminala, brezpravnosti … Kako lepo je potem bilo, ko sem se vrnil in še preostale mesece pred duhovniškim posvečenjem mogel preživeti z nekom, ki je imel podobne izkušnje in ki je vnet dušni pastir, to so bili meseci, ki sva jih skupaj preživela z Jožetom Marketzem v župniji Št. Jakob v Rožu. On je bil potem tudi moj novomašni pridigar in skupaj sva se z molitveno skupino podala po stopinjah sv. Pavla v Grčijo in Turčijo.

Moje duhovniške postaje so kaplansko mesto v Šmihelu pri Pliberku, nato župnikovanje v Šmarjeti v Rožu in okolici, sedaj pa sem že dvanajsto leto v Bilčovsu. Ob svojih duhovniških nalogah se vseskozi vključujem v slovenske strukture in jih skušam sooblikovati. To se z leti seveda pozna tudi v funkcijah, ki jih opravljam. Ker sem pokazal svojo vnemo tudi na kulturnem področju, me je pred nekaj leti doletela tudi predsedniška funkcija Krščanske kulturne zveze. V zadnjih desetih letih sem kot recitator pripravil vrsto predstav in jih uresničil skupaj z raznimi glasbeniki.