Janez Stanovnik v devetem krogu Dantejevega Pekla

1

Napovedujemo intervju z Igorjem Omerzo na TV Slovenija v nedeljo, 8. 11. 2020, ob 20.45 na TVS 1.

Tokrat smo v goste povabili najpomembnejšega raziskovalca udbovskih arhivov pri nas, ki v marsičem pooseblja misel, da zgodovinskih zmot ne bomo ponavljali, če bomo zgodovino dobro poznali. Povod za pogovor sta njegovi novi knjigi, prva o Udbi in akciji Sever, druga pa je kritična biografija politika Janeza Stanovnika.

Kako se krščanski socialist Janez Stanovnik prelevi v komunističnega vohuna

Omerza uvodoma pojasni, da je vzrok za nastanek knjige o Janezu Stanovniku postavitev spomenika njemu na čast ob slovenskem parlamentu letos poleti, čeprav je eklatantno jasno, da je bil Stanovnik odločno proti slovenski osamosvojitvi. To Omerza v knjigi tudi dokaže na podlagi virov. Na dno Dantejevega Pekla pa po Omerzovem mnenju sodi Stanovnikova skrajno nemoralna ovaduška vloga pri krščanskih socialistih med vojno. V pogovoru predstavi delovanje Janeza Stanovnika v partizanih, med katere je vstopil kot krščanski socialist, pri karieri pa mu je pomagal Edvard Kocbek. Kmalu je brez Kocbekove vednosti stopil v Komunistično partijo, vanjo ga je sprejel Boris Kidrič, in potem po Omerzovem prepričanju kot partijski ovaduh ovajal delovanje krščanske skupine partiji.

Stanovnikovi potomci so sicer protestirali, češ da Omerza ustvarja teorijo zarote in da Stanovnik tega ni počel, a Omerza je našel arhivske vire, v katerih Stanovnik sam opisuje to svoje početje kot zaslugo za partijo. Pisca kritične biografije o Janezu Stanovniku zanima tudi, kdaj je opustil krščansko vero in se prelevil v ateista – Stanovnik sam je zapisal tri različne datume oz. časovna obdobja.

Janez Stanovnik v Kocbekovih dnevnikih: »Pol paž, pol mežnar«

Kocbek je že med vojno slutil, da se nekateri odmikajo, in piše o tihem izdajstvu. Očitno pa ga je posebej prizadelo »tiho izdajstvo« Janija, kot imenuje Stanovnika. Zanj je namreč leta 1946, ko je ugotovil, da je Janez Stanovnik zaupne informacije nosil komunistom in da si tam gradi kariero, uporabil posmehljivo oznako »pol paž, pol mežnar«. Partija je njegovo dvolično vlogo znala ceniti: v času povojnih pomorov je postal tajnik slovenskega komunističnega vodje Edvarda Kardelja, pozneje pa so mu dovolili, da je naredil kariero dobro plačanega uradnika v ZDA in Švici. Svojo politično kariero pa je končal kot zadnji predsednik Predsedstva Socialistične republike Slovenije in pridobil naziv »oče naroda«, ki mu ga Omerza zaradi protiosamosvojitvene drže odločno odreka.

Akcija Sever ni bila akt osamosvojitve

V drugem delu pogovora se sogovornika dotakneta druge Omerzove knjige z naslovom Udba in akcija Sever, ki je izšla poleti. V njej Omerza sicer pozitivno opisuje delovanje slovenske Udbe v času preprečevanja srbskih mitingov v Sloveniji konec 80. let, nikakor pa to delovanje ne sodi med osamosvojitvena dejanja, saj je Udba do zadnjega nadzirala in preganjala politične nasprotnike. Zanimivo je, da prvega javnega odločilnega signala za preprečitev mitinga decembra 1989 ni dala partija, ki je takrat še oklevala, ampak vodja sindikatov strojevodij Slavko Kmetič, ki je pogumno izjavil, da bodo strojevodje preprečili, da bi se mitingarji vozili po slovenskih tirih.

Udba in notranji minister Tomaž Ertl sta ves čas delovala proti demokratičnim in osamosvojitvenim prizadevanjem, dokazuje Omerza. Tudi v tem primeru je Omerza spomnil na škandalozno dodelitev visokega državnega odlikovanja Tomažu Ertlu, ki je do konca ščitil totalitarni režim, kršil človekove pravice in zamolčal razorožitev Slovenije, čeprav je bil s tem seznanjen.

1 komentar

  1. Zanimalo bi me mnenje Milana Kučana o zadnji Omerzovi knjigi. Prav tako tudi mnenje Danila Turka, ki je kot predsednik podelil Tomažu Ertlu priznanje za “velike zasluge”. Čas je, da Slovenija v bodoče izbere predsednika države, ki bo podeljeval odlikovanja na podlagi dokazanih usmeritev in dejstev , ne po svojih intimnih preferencah! Aktualni predsednik je glede tega izpričal veliko mero modrosti! Lahko bi zaživeli dosti bolj demokratično svobodno, ko bi zagrizenci končali z revolucijo! Ker pa le ta očitno še traja, naj mestna oblast usposobi prostore kamor bo preselila spomenike revolucionarjev ( od Kidriča do Stanovnika!). Zakaj pa ne!? Dejstvo je, da so ti tovariši na našem prostoru naredili politično kariero, imeli svoje ideale in…naj obiskovalec muzeja ve s katerim letom naše zgodovine jih je čas povozil! To bi bilo lepo darilo ob tridesetletnici osamosvojitve, ko bi Ljubljana zaživela brez teh obeležij. Če čas še ni zrel za spomenik Jožetu Pučniku in resničnim borcem za “novo svobodo”, okrasite mesto s krizantemami in rdečimi nageljni, pa naj vsak intimno preznuje kar želi!