Janez Mihovec: Kopti v Egiptu

0
726

01 koptiTisti ‘pravi’ arabski kristjani

V seriji dosedanjih prispevkov sem poizkušal prikazati položaj in življenje številnih orientalskih kristjanov. Prav na koncu pa pridejo na vrsto še Kopti. Krščanski prebivalci Egipta predstavljajo največjo in najbolj trdoživo krščansko skupnost na Bližnjem vzhodu. Koliko Koptov pravzaprav živi v Egiptu, je odvisno od tega kdo podaja statistične podatke. Državna oblast pravi, da jih je 5 milijonov od skoraj 90 milijonov prebivalcev. Sami Kopti navajajo precej drugačne podatke in pravijo, da jih je skoraj 20 odstotkov. Kakorkoli že, krščanska skupnost v Egiptu se spopada z identičnimi težavami, kot druge krščanske skupnosti Bližnjega vzhoda. Še več, obseg njihovih preizkušenj je zaradi velikega števila vernikov še toliko bolj izrazit.

Samostan svetega Antona.
Samostan svetega Antona.

Kopti spadajo med najstarejše krščanske skupnosti. Po legendi je začetnik krščanstva v Egiptu evangelist apostol Marko. Prav tisti, katerega posmrtne ostanke so v 9. stoletju iz Aleksandrije ukradli evropski trgovci in danes počivajo v kripti bazilike Svetega Marka v Benetkah. Delo apostola je bilo tako uspešno, da je že konec 1. stoletja v Nilovi dolini živela precejšna krščanska skupnost. Na njenih tleh je nastala tudi cela vrsta apokrifnih evangelijev, ki pa danes niso del uradne cerkvene doktrine. V bogoslužju so uporabljali domač egipčanski, danes imenovan koptski, jezik. Jezik uporablja grške črke, a se piše od desne proti levi. Danes je podobno kot latinščina mrtev jezik, saj se uporablja le še v bogoslužju. Že v tretjem stoletju kristjani tvorijo večinsko prebivalstvo Egipta. V ta čas sodijo tudi začetki monastičnega gibanja. Samostana Svetega Pavla in Svetega Antona sta najstarejša na svetu. Tisti iz Wadi Natruna in grško pravoslavni samostan Svete Katarine na Sinaju pa so le malo mlajši.

Koptski papež Šenuda.
Koptski papež Šenuda.

Uspešno širitev pa spremljajo tudi neprijetne sence. V trenutku, ko postane krščanstvo vera večinskega prebivalstva in državna vera začne preganjati drugače misleče. V tem primeru pripadnike čaščenja starodavnih egipčanskih bogov ter grškega in rimskega politeizma. Spomnimo se le na požig Aleksandrijske knjižnice Museiona in nasilne smrti Hipatije. Kot da to ne bi bilo dovolj je prišlo še do spora med samimi kristjani. Ti spori so se poizkušali urediti na koncilih, od katerih prvih sedem priznavajo praktično vsi kristjani. Za Egipčane je bil odločilni tisti iz leta 451 v Kalcedonu. Že desetletja so med ločinami znotraj Cerkve potekali siloviti spori glede Kristusove narave. Državna oblast je podpirala Melkite. Iz njih se je razvilo današnje Pravoslavje, Katolištvo in Protestantizem. Oporečniki so bili označeni za monofizite in spadajo k današnjim Orientalskim Cerkvam. Spori med obema skupinama so bili glavni notranji politični problem Bizantinskega cesarstva naslednji dve stoletji in vzrok številnim nemirom ter spopadom. V tem pogledu je bila osvojitev Egipta s strani arabskih muslimanskih vojska v letu 639 pravo odrešenje. Nova oblast je z železno vladavino muslimanov končno naredila konec notranjim sporom med kristjani. Vendar nasprotja še danes obstajajo. Večina Egiptovskih kristjanov je danes Koptov. Vendar v Aleksandriji še vedno obstaja grško pravoslavni patriarhat, prav tako pa tudi melkitska katoliška cerkev ter cela vrsta protestantskih cerkva.

Samostan svete Katarine.
Samostan svete Katarine.

Muslimani so krščanskim prebivalcem naprtili dodatni davek namenjen »ljudstvom knjige«, prepovedali nošenje orožja in jezdenje konj, drugače pa so jih bolj ali manj pustili pri miru. Dejstvo, da so se prav kmalu Muslimani med sabo zapletli v spor med šiiti in suniti, je vsekakor pripomogel k temu. Lep čas pod Fatimidi je bil Egipt šiitski in šele po dolgotrajnih spopadih je postal in ostal pripadnik sunitske veje Islama. V takšnih razmerah je krščanstvo cvetelo in še v desetem stoletju je bilo krščanstvo večinska vera v državi. Sčasoma so kristjani opustili koptski jezik in sprejeli arabskega, vse ostalo pa je ostalo nespremenjeno.

V začetku drugega stoletja pa se položaj korenito spremeni. Križarji s svojimi vojnimi pohodi v Sveto deželo so na Bližnji vzhod do tedaj nevideno nasilje. V trinajstem stoletju so dvakrat neuspešno poizkušali osvojiti Egipt in pregnati tam vladajočo Ajubidsko dinastijo. Kar naenkrat se je Muslimanom zazdelo, da so domači kristjani kolaboranti tujim osvajalcem. Začela so se obdobja preganjanja, ki na nek način trajajo še danes. Svoje je prinesel še gospodarski zlom ob turški osvojitvi v 16. stoletju. Egipt je padel pod tujo vladavino, istočasno pa so nastale trgovske poti okrog Afrike do Indije in Kitajske. Kar naenkrat blago v Evropo ni več potovalo preko Egipta. Legendarnega bogastva Egipta je bilo kar naenkrat konec in dežela je potonila v anonimnost. Prišlo do silovitega upada prebivalstva in v začetku 19. stoletja ima Egipt 3 milijone prebivalcev.

01 koptski menihVse to ponikanje v anonimnost in brezpomembnost pa se je končalo v drugi polovici 19. stoletja. Razlog za to pa je bila izgradnja Sueškega prekopa. Kar nekaj desetletij je kazalo, da bo Egipt postal gospodarska, kulturna in politična velesila Levanta. V takšnih okoliščinah, ko je kazalo, da se bo Egipt pridružil svetovnim tokovom, so Kopti lahko le profitirali. Čeprav manjšina, so zaradi svojih velikih sposobnosti od nekdaj tvorili elito egipčanske družbe. Egipt je od nekdaj veljal za relativno sekularno družbo v kateri je namesto vere prevladoval arabski patriotizem. Kopti so bili od nekdaj del tega sveta in tako ni bilo ovire pred tem, da so v pretežno muslimanski družbi zasedali najvažnejše položaje in obvladovali najvažnejše položaje.

obhajanje koptiVendar pa se je na neki točki zalomilo. Več dejavnikov je obrnilo krmilo Egipta v drugačno smer. Od nekdaj je v državi vladala vojska. Tako imenovana demokracija je bila vedno bolj ali manj za okras, saj je vso oblast od nekdaj imelo nekaj deset družin, ki so obvladovale vse. Vsako najmanjšo opozicijo so zatrli v kali in jih strpali v zapore oziroma pred puškine cevi. Alternativa pa je vedno bila predvsem v Muslimanskih bratih. Ti so vodili politiko socialne enakost na verski podlagi. Torej popolnoma drugačno od klike na oblasti, ki se je v procesu globalizacije znašla kot riba v vodi. V Egiptovski družbi tako zadnje stoletje poteka proces razslojevanja. Bogati postajajo vse bolj nesramno bogati, revni vse bolj nesramno revni. V takšnih okoliščinah so zunanje politični razlogi bili le še zadnji žebelj v krsto uspešne egiptovske družbe. Neprestane vojne z Izraelom ter posledični porazi so v egiptovsko družbo vnesli prepričanje, da je oblast popolnoma nesposobna in da Zahod skupaj z sionistično zaroto le izkorišča Arabce. Celotna egiptovska družba z izjemo vladajoče klike se je odvrnila od zahodnih vzorov odvrnila se povrnila k koreninam, ki pa v tem primeru pomeni usmeritev k Islamu, tokrat k ekstremistični obliki le-tega. Svoje pa v veliki meri prinesla še nekontrolirana rast prebivalstva. Zavedati se je treba, da je Egipt pravzaprav zelo majhna država. Če odštejemo puščavo je zelena površina države, kjer živi 99% vsega prebivalstva velika kakih 50.000 kvadratnih kilometrov. Na tej površini se je v zadnjih dveh stoletjih število prebivalcev dvignilo od 3 na 90 milijonov. Odveč je povedati, da so posledično praktično vsi naravni viri drastično preveč izkoriščani. Delta Nila se potaplja v morje, pomanjkanje rodovitnega blata ujetega v Naserjevem jezeru povzroča zasoljevanje polj. Nekdaj že zelene površine se ponovno spreminjajo v puščavo. Država je v vsesplošni gospodarski krizi. Zastavonoša le-te pa je vsesplošna nezaposlenost pretežno mladega prebivalstva ter popolna brezizhodnost. Od tu do zloma družbe je le še korak in režim le še s težavo obvladuje položaj.

02 koptiV takšnih okoliščinah so pod udarom vsi, ki so vsaj malo drugačni in po možnosti šibkejši. Le malo verskega naboja je potrebno, da se s prstom pokaže na Kopte in da se za rešitev lastne revščine, še tisto kar ima vzame drugemu revežu.

Eksplozivna situacija današnjega Bližnjega vzhoda je neposredna posledica popolnoma zgrešene zahodne politike na tem področju. S tega vidika je Islamska država neposreden potomec nezdravega Zahodnega imperializma in njegovega nezdravega zavezništva z agresivno politiko Saudove Arabije in njene vladajoče kraljeve družine. Ni potrebno kaj dosti, da se zlahka opazi, da militantna Islamska država prevzema mesto nekdaj zmerne politične opozicije v državi. Nekdaj le občasni in banditski napadi na koptsko manjšino so danes nekaj običajnega. Islamski ekstremisti so že na libijski meji, na Sinajskem potoku so ekstremisti zrasli v povezavi s Hamasom v Gazi. Pozorno oko opazi, da se vrstijo poskusi, da se ekstremizem prenese v srce države: v dolino Nila.

koptski skofjeOdgovor na to kaj je krščanstvo človek najde na Bližnjem Vzhodu. V primerjavi z Orientalskimi kristjani je krščanstvo v Evropi najmanj plitvo. V Egiptu za Kopta krščanstvo pomeni preprosto vse. V tej svoji veri so Kopti preprosto neomajni. Po celotni državi žive krščanske skupnosti, ki so v svoji veri neomajne. Po drugi strani pa tudi ogrožene in podvržene diskriminacije. V vsaki osebni izkaznici je opredeljena vera lastnika, poleg tega pa imajo Kopti krščanska imena, ki so seveda drugačna od islamskih. Posledično, se na prvi pogled vidi kdo je kdo. Kopti so danes trdno povezana skupnost in del egiptovske družbe. Koptski papež Teodoros vodi to skupnost v povezavi s številnimi samostani, ki so raztreseni po celotni državi. Vendar pa ima vse skupaj le meje. Brezizhodnost položaja globoko prizadane tudi Kopte. Ti se na veliko selijo po celotnem svetu in danes živijo milijoni Koptov izven meja matične države.

Prihodnost je tako negotova. Egiptovsko državo znotraj in zunaj pretresajo silovite nevarnosti. Žrtve teh preizkušenj so prav gotovo Kopti. Njihova tragedija je tudi v tem, da gre za številčno skupnost. Druge orientalske skupnosti so zaradi sorazmerne maloštevilčnosti izginile kar nekako potiho. Pri Koptih je drugače. Grozi jim katastrofa epskih razsežnosti. V takšnih okoliščinah preprosto ni odgovora kaj storiti. Lahko le gledamo boj za preživetje starodavne skupnosti.

pokoli koptov

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


Prijava

Za komentiranje se prijavite