Janez Kanoni in zlorabe psihiatrije

22
1735
Zlorabe psihiatrije / Prizor iz filma Let nad kukavičjim gnezdom
Zlorabe psihiatrije / Prizor iz filma Let nad kukavičjim gnezdom

Ob primeru Zdenka Roterja in njegovih pollažeh in polresnicah se postavlja tudi vprašanje kolaboracije slovenskih strok s politično policijo in njihove odgovornosti za kršenje človekovih pravic in brezpravje v titoizmu. Tako se ob psihiatriji lahko vprašamo, zakaj je zamolčala množično travmatiziranost slovenskega prebivalstva, obenem pa sodelovala s politično policijo … Vodilna osebnost v tej stroki je bil po 2. svetovni vojni dr. Janez Kanoni.

Janez_Kanoni
Janez Kanoni

Skrite travme partizanske strani

Sam ni zapustil pomembnejših objav, je pa o njegovem soočenju s travmatiziranimi ljudmi nekaj zapisal njegov sin.

»Iz ujetništva in koncentracijskih taborišč so se vračali tudi taki interniranci, ki so tam doživljali in preživljali najhujše strahote in eksperimentiranja nacističnih zdravnikov.

Eden takih bolnikov je bil Likar. Bil je v Auschwitzu in tam so vso zimo na njem preskušali vzdržljivost človeškega telesa in duha. Golega so ga za nekaj minut potopili v ledeno vodo in ga potem, ko so ga potegnili iz nje, pustili stati premraženega kakih petnajst minut. Ko je že kazalo, da bo izgubil zavest, pa so iz druge ledenice na njegovo premraženo telo prislonili drugo telo, žensko, prav tako golo! Ohlajanje in segrevanje. Ogenj in led! Bil je v posebni skupini taboriščnikov, kar je pomenilo, da sta bila njegovo telo in njegov um skozi ves dan izpostavljena nečloveškim duševnim in biološko-fiziološkim naporom, dokler se zavest ni začela odzivati povsem spontano. Ko je stal gol in čakal na svoj odmerek toplote, da se je slišalo vsako njegovo kost, kako udarja ob drugo in je vsaka njegova mišica, kolikor jih je še ostalo na izsušenem skeletu, drgetala v sklepnih vezeh, se je ob samem pogledu na golo žensko telo umirilo. Ko je bil že vajen topline ženske kože, pa so mu začeli odmerjati vse manj in manj telesnega stika, dokler ni zadostoval le pogled na golo žensko, da se zdrami pogojni refleks. Likar je bil senca samega sebe. V najhujši poletni pripeki je drgetal in se tresel, kot da je v gulagu sredi sibirskega mraza, pozimi pa je gol do pasu hodil naokrog, kot da mu mraz ne more do živega, kot da je neobčutljiv za dražljaje, na kakršne se sicer odziva vsak drug človeški organizem. Ti poskusi, ki so jih nad interniranci izvajali zdravniki SS, so bili namenjeni zlasti preučevanju razmer, v kakršnih bi se lahko znašli piloti Luftwaffe, če bi bili sestreljeni nad arktičnim morjem, in vprašanju, kako dolgo bi vzdržali v ledenem objemu in kako dolgo bi jih morali ogrevati, da bi hibernirane celice znova predramili v življenje.

Ko je bil za take poskuse že preslaboten, je pristal v skupini, ki so jo prav tako skrbno nadzirali. Preskušali so, kako dolgo bi lahko vzdržala brez hrane, samo ob vodi, da bi se še ohranile vitalne življenjske funkcije. Biološki minimum! Okužili so ga z grižo, vanj vbrizgavali različne bakterije in preučevali razvojne stadije, vse to pa so potem popisali v strokovnih študijah za svoj tisočletni rajh in nemškega nadčloveka. Likar pa je vzdržal! Čeprav njegove antropološke meritve lobanje najbrž ne bi ustrezale arijskim normativom, pa je njegovo kleno telo vzdržalo. Le duha so v njem skorajda ubili. Tako, kot so se njegove podhlajene celice znova in znova prebujale v življenje, se je počasi začenjal zavedati samega sebe tudi sam. Ni se zgodilo kar čez noč. Dogajalo se je počasi. Nekega pomladnega dne je slekel površnik in svoj obraz nastavil toplim sončnim žarkom. Da se vrača samemu sebi, pa je dokazal tisti trenutek, ko si je razpel še srajco in pustil toploti, da mu ogreje še dušo in srce. Takih, kakršen je bil Likar, je bilo takrat v bolnišnici vsaj pet. Vsak s svojo zgodbo, vsak s svojo na pol razklano dušo in vsak s svojim trpljenjem. In tu, znotraj zidov, kamor pogledi zunanjega sveta niso segli, so ob skrbni negi dobivali obliže razumevanja in povoje človeške topline, strpnosti in izgubljene človečnosti. Očlovečili so jih!«

Mučenci vesti?

»Bil je prvi, ki se je že takoj po koncu vojne zavedal vloge psihiatrije in njenega poslanstva pri zdravljenju posttravmatskega stresnega sindroma. Mnoge travme, kako primeren izraz je pravzaprav travma za ranjeno duševno ravnovesje, so se začenjale razraščati v mladeničih pa tudi v dekletih, ki jih je vojni čas, čas partizanstva, zaznamoval za vse življenje. Večkrat je rekel, da se je zelo težko navaditi na vojno in živeti z njo, še težje pa je živeti potem v miru, ko se vojna vihra odvija v psihi, ko noben mirovni sporazum na deklarativni ravni ne more sam po sebi vzpostaviti pravega ravnotežja med strahom in pogumom, med bolečino in veseljem, med pričakovanji in razočaranji. Za tako ranjene duše so kmalu odprli poseben blok na prvem moškem oddelku, ki ga je vodil dr. Niko Vončina. Mnogi so tam poiskali pomoč. Mnogim je stroka lahko pomagala, žal ne vsem. Koliko primerov je bilo, ko so junaki slovenskih gozdov, borci, komandanti, politkomisarji, z orožjem, s katerim so desetkali sovraga, le-to naperili vase.

Tudi Janez je bil samo človek. Iz krvi in mesa. Bodril jih je, jim vlival voljo do življenja, odganjal njihove demone in bil njihov eksorcist. Prepričeval jih je, da so to borbe vsakega od njih, posamične bitke, ki jih morajo izbojevati v skupno zmago. Svet se lahko prekopicne in te z vso svojo težo dotolče. Udari po lobanji! Človek je v obupu sposoben uničiti vse, kar ga obdaja. Vse, kar mu je sveto in drago. Tragedije posameznikov so mu razodevale obupen klic ujetnikov lastnih predstav in zaznav, bitk človeka s strahovi, kakršni so se naselili v njihovem čustvenem svetu v najbolj grotesknih podobah. Vse, kar je vedel, vse, čemur je bil priča, vse, kar je počel, je nosil v sebi, in to breme je bilo strahotno. Komu naj se izpove človek, ki se mu izpovedujejo drugi? Komu naj se zjoka človek, po čigar ramenih tečejo solze desetin prijateljev, tovarišev, soborcev? Nihče ni nikoli stopil k njemu in mu prijateljsko rekel:

‘Hej, Janez, tukaj sem! Moja ramena naj bodo zid tvojih solza in tu sem zato, da mi poveš vse, kar te teži. Na moj hrbet odvrzi peklenske demone, ki te preganjajo in kalijo tvoj spokoj.’

To borbo je moral biti sam. Skupaj z onimi, ki so prišli prosit pomoči. Tudi s tistimi, ki so se v revoluciji najbolj umazali s krvjo. Tudi njim je pomagal. Kar so počeli, ni bilo ne humano ne etično. Toda vzpostavljanje nove oblasti je terjalo tudi očiščevanje družbe. Je bil zato, ker jim je kot zdravnik nudil pomoč, tudi sam kriv za grehe, ki so jih nosili v njegovo ordinacijo in jih zlagali na oltar njegove presoje. Svet pozablja na večni boj med dobrim in zlim. Bili s(m)o zmagovalci in imeli s(m)o božansko moč! Ta moč pa se je odražala tako, da si smel, mogel in bil sposoben ubijati. Kogarkoli! Soseda, ker ti pred vojno ni podaril glave zelja ali pa nekaj krompirjev, čeprav bi jih lahko; banskega uradnika, ker ti ni hotel izdati potrdila o socialni pomoči; ali pa župana, samo zato, ker je bil župan s klerikalnim prepričanjem. Vračal jim je voljo do življenja in ne volje do ubijanja. Vračal jim je voljo do iskanja poti, ki pelje do sočloveka. Nikoli ga nisem vprašal, ali je rešil in »očistil« veliko takih ljudi. Najbrž jih je, saj to ni trajalo prav dolgo, čeprav je trajalo.

Bili pa so tudi taki, ki nikakor niso hoteli niti želeli, da bi jim pogledal v njihovo notranjost. Čez dan so se pred svojimi mrliči skrivali v svojih stanovanjih, v mraku pa so le prilezli iz svojih jazbin in po najkrajši poti ubirali pota do prvega bifeja. Po treh ali štirih kozarčkih, ko so v alkohol utopili že vse svoje strahove, so se njihove prikazni razblinile v nič. V ekstazi pijanosti so podoživljali rešite svojih peklenskih muk, svojo zlagano katarzo. Takrat, opiti s pogumom, so zvonili na vrata svojih nekdanjih soborcev in motili njihovo družinsko idilo. Ta večer so bili rešeni in svojo rešitev so razkazovali naokoli tako, kot v cirkusih razkazujejo šimpanze, oblečene v človeška oblačila. Naslednji. dan si niso upali dvigniti rolet. Vsaj do mraka ne. Ko so jih, so padli za krog nižje v Dantejevem peklu. Tega, da je potrebno usodo zgrabiti za jajca in stiskati tako dolgo, dokler ne začne tenko piskati, niso bili zmožni dojeti, saj njihov prijem ni bil več čvrst, kot je bil nekoč. Vzdržal je le prijem malega fraklja, pa še tega s tresočo roko.« (Kanoni 2012)

Psihiatrija, tabu in politična policija

Najprej se lahko vprašamo, kako da Janez Kanoni teh pretresljivih izkušenj z travmatiziranimi pripadniki partizanskega gibanja ni nikoli objavil. Ali zato, ker se v času rdečih nadljudi ni spodobilo, da bi se komu zlomila duša, da bi koga zgrizla vest?

Vendar tudi sicer v sinovi zgodbi o očetu psihiatru marsikaj manjka. Če sin omeni, da se je oče na sodni obravnavi proti Mirku Koširju na dachauskem procesu drznil pomisliti, da obtožba ne more biti resnična in da so ga za tako izražen dvom potem nadlegovali s tajne politične policije, pa to vendar ne oriše zvez psihiatra in komunista Janeza Kanonija s politično policijo.

Vendar samo ena epizoda iz dosjeja Mirka Koširja (naj me je opozoril Igor Košir) nam odkrije krvavo zvezo med psihiatrom Kanonijem in tajno politično policijo, ko Košir pove: »V sredo kmalu popoldan je prišel k meni dr. Canoni, ki je že v ponedeljek, ko je prišel po Leninovo knjigo Materij. in emp. kritic. povedal je, da je dobil v umobolnico silno hudo bolnega funkcionarja KPS, najinega skupnega znanca, imena mi ni hotel povedati, dejal pa je, da je silno hudo bolan. V sredo je prišel po stopnicah tako razburjen, da sem ga takoj vprašal, ker sem slutil, da gre za Kristanca, ali ni njegov pacijent mrtev, pritrdil je mojemu vprašanju in mi potem v sobi povedal, da je Kristanca pripeljala v umobolnico OZNA, čeprav je bil Kristanc takrat v silnem živčnem razkroju. Povedal mi je, da je Kristanc pri živčnih napadih pogosto omenil moje ime, govori o sestri, o tem, da je vse izdal, in da je rinil z glavo v odejo in zid. Pomiril sem dr. Canonija, ki je po tem razburljivem slučaju odhajal na dopust, ker ni mogel več prenesti tega napornega dela.«

Igor Košir, sin Mirka Koširja, ki raziskuje usodo svojega očeta, pa domneva, da Braneta Kristanca niti niso pripeljali do umobolnice v Polju, ampak so ga vrgli skozi okno na Poljanskem nasipu. (Košir 2013)

Bolj znana pa je druga epizoda, ki jo je zapisal Zdenko Zavadlav, ki je bil tako uslužbenec tajne politične policije kot njena žrtev: »Tudi o elektrošokih (tistih pravih EKT) bi se lahko kaj povedalo. Sam sem jih doživljal brez anestezije med zaslišanji, priznani psihiater dr. Kanoni pa mi jih je delil!« (Zavadlav 2002: 425)

Literatura:

Kanoni, Črt. Moj oče, psihiater Kanoni. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2012.

Košir, Igor. Spominska izjava, 2013.

Zavadlav, Zdenko. Pisma izza odra. Ljubljana: samozaložba 2002.

Foto: Wikipedia

 

22 KOMENTARJI

  1. Za obetavnim naslovom zgodba zanimiva in razumljiva le bližnjim sorodnikom in znancem… 🙁

    • Spoštovani g, Đukanović,

      na srečo nisem bližnja sorodnica, niti znanka, žal, pa Vam ne morem trenutno razlagati vsebino-pomen tega članka.
      Morda pa se bo še oglasil kakšen komentator?

    • g.Đukanović,kako zmorete? Mar ni bil to SISTEMSKI
      teror? Mar niso moskovski kolaboranti (Kardelj,Kidrič,
      Maček,Kidričeva in drugi)zlorabili okupacijo za vzpo-
      stavitev komunističnega totalitarnega sistema?So bile
      žrtve,med njimi tudi Čedermaci,partizani,dahavci,
      liberalci,tudi komunist Mirko Košir!-in koliko tisoč
      drugih! – zgolj vprašanje njihovih sorodnikov?So tudi
      dekliška trupla s kitami v rovu Svete Barbare zgolj
      vprašanje njihovih sorodnikov?
      Ps:So bile tudi žrtve v Hitlerjevih taboriščih –
      zgolj vprašanje njihovih sorodnikov?

  2. Gotovo je, da vecina partizanskih zdravnikov in psihiatrov ni bila nujno bolj moralna in krscanska, kot ostali boljsi partizani. Obdrzali so obdrzali tudi pozneje v svojih praksah nekatere neclovesko vprasljive metode…Recimo, da se je vecina oddaljila od vere in Cerkve.

    • Marsikdo se v življenju oddalji od vere, zato je sklicevanje na njihovo versko vzgojo brezvezno.

      Tudi Kučan se je manipulativno proglašal za protestanta, namesto, da bi rekel, da je ateist – ker mu je to prineslo politične točke.

      • Točno tako. Človeka ne ocenjuj po besedah ampak po dejanjih. Kristus je marsikaterega pogana postavil za zgled in marsikaterega pobožnega klerika pokazal, kakšni ne smemo biti.
        Drugače pa pri nas bodite pozorni na politike, ki se javno izpostavijo, da so bili kot mladi pri ministrantih ali pri verouku. Pa da grejo tudi kdaj k maši ipd. Potem pa poslušajte njihove izjave ali pa jih glejte, kako paradirajo na komunističnih proslavah in še kje drugje. Ko enkrat opazite to dvoličnost, jim ne verjemite niti besede. Ker bodo obtoževali druge in vas skušali zmesti, sami pa iskali volivce pri tistih, ki niso sposobni razločevanja.

  3. Zločinci UDBOVci!

    Delajo preizkuse na živih ljudeh. Začel je SSovec dr- Josef Mengele v Dachauu. Nadaljevali pa njegovi mali podrepniki vsepovsod po svetu, kjer so bili komunistično -fašistični sistemi.

    V Sloveniji delajo že 70 let ekonomsko-družbene eksperimente pri živem narodovem telesu.
    1. centralno plansko gospodarjenje
    2. podržavljenje gospodarstva
    3. samoupravljanje
    4. tajkuni ( privatizacija rdečih direktorjev)
    5. socialistična gospodarska kriza – permanentna
    6. demokratični socializem
    7. 60% obdavčenje delavskih plač
    8. poneumljanje množic skozi rdeče medije
    9. FDV
    10. sovraženje in preziranje Slovencev, Slovenije
    11. MASS ali množično naseljevanje Balkancev kot družbeni inženiring + velikodušno deljenje socialnih stanovanj + socialnih podpor

  4. Psihiater dr. Janez Rugelj, ki je začel kot JLA doktor, je velikokrat na glas povedal – njegove debele knjige pa nedvoumno pišejo o tem – da je bil glavni udbovski psihiater, ki je ljudi zapiral, ker niso bili za komuniste ali so se njih zamerili – oz. jih je “hospitaliziral” kot je CSD Škofja loka pred kratkim otroke vzela zakoncema Šavli – primer Šavli – se je pisal KOBAL. A je bil KOBAL naslednjik Kanonija dr. Dežman? Kako pa se je psihiater Miličinski obnašal v času komunizma? Pa psihiatra Mrevlje in Nolimal ( ki danes objavlja članek, da so samo podjetniki in kapitalisti psihopati)?

  5. “Bolj znana pa je druga epizoda, ki jo je zapisal Zdenko Zavadlav, ki je bil tako uslužbenec tajne politične policije kot njena žrtev: »Tudi o elektrošokih (tistih pravih EKT) bi se lahko kaj povedalo. Sam sem jih doživljal brez anestezije med zaslišanji, priznani psihiater dr. Kanoni pa mi jih je delil!« (Zavadlav 2002: 425)” (Clanek)

    Pri nacisticno-fasisticno-komunisticnih rezimih je bilo krvnikom in celi njihovi strukturi kot nadljudem vse dovoljeno. Toda kdo jim je vse te svinjarije in grozodejstva dovolil?
    Sami, seveda! Ker so se igrali bogove.
    Potem je slo ruk cug. Kolikor bolj so sovrazili nasprotnike, toliko bolj so jih degradirali na linijo navadne golazni. No ja, to je bila vojna, se opravicujejo se danes. In tista raja je pac imela smolo. Saj vemo: bili so na napacni strani. In ker so bili na napacni strani so bili avtomatsko izdajalci svojega naroda. Torej zlocinci in pol.
    Oni partizani pa seveda velikodusni osvoboditelji. Kako so bili “dobri” dokazuje, da so nekaterim pustili pobegniti. Drugi pa pravijo, da so jih se premalo pobili.
    Tisti cas, ko so svojo razredno, politicno in cerkveno golazen ugonabljali,so se za kratek cas pocutili bozansko kot vladarji nad zivljenjem in smrtjo. No, ko je bilo klanja konec, pa se niso mogli sprijazniti z realnostjo usode padlih angelov. Ko so ubijali druge so namrec s tem ubili tisto bozansko iskro v sebi, po kateri je vsak clovek ustvarjen po bozji podobi.
    Niso se spreobrnili tako kot Adam in Eva, ki sta sedaj v koledarju kot svetnika.
    Ostali so se naprej zakrknjeni ujetniki svojega sovrastva. Ko je bilo njihovih pokolov nad domobranci konec, so postali zrtve svoje vesti, s katero se je tudi Sigmund Freud brezuspesno ukvarja in jo je iskal celo pri libidu.
    Ce bi tovarisi ostali kolickaj verni, bi jim kanilo na pamet, da so se pregresili proti sebi, proti Bogu in proti tistim zrtvam. In proti otrokom in materam katerim so vzeli ocete in moze.
    Ne, partizanski likvidatorji se se dandanes ne zavedajo svojih nagnusnih zlocinov proti clovestvu. Ker se vedno zivijo v svojih lazeh in tega uvida niso zmozni. Zato so si sami nakopali svoj predpekel ze tu na zemlji.
    V tisti bolnici za dusevno bolne jim seveda dr. Janez Kanoni ni mogel dosti pomagati, Kot partijc in partizanski zdravnik, je bil se kolikor toliko v redu, je marsikaj videl in slisal, je bil sam ogrozen.
    Sam je moral gledati, da ga tuje likvidatorkse traume ne bi zadusile. Reseval se je s tem, da je pisal dnevnik. Njegov sin Crt ne poroca, ce se je 73 letni doktor medecine in psihiatrje pred smrtjo, v smislu svojih zapiskov dokopal do spoznanja, da bi nasim “zasluzenim” borcem in likvidatorjem v njihovih peklenskih mukah lahko pomagala samo pogosta spoved in vedenje, da Bog je, da je neskoncno dober in vedno odpusca, ce ga za to ponizno prosimo. Ali je vedel, da je nas gresnike tako ustvaril, da se sami kaznujemo, ce nismo toliko vredni, da bi se spreobrnili in prosili odpuscanja.

  6. ŽZadnje čase veliko razmišljam še o enem tipu žrtev komunistične revolucije: To naj bi bili ravno tisti, ki so najbolj zamolčani in prikriti: namreč izvršecvalci praktičnega dela revolucije: likvidatorjji, eksekutorji, morilci, zasliševalci, pčsihiatri… skratka vsi, ki so v totalitarizmih opravljali njaboolj nehvaležna opravila, tista, katerih vrednost te vodi v nižje kroge Dantejevega pekla. Poštena in dobro medijsko podprta raziskava tega profila žrtev revolucije in drugih totalitarizmov, bi veliko prispevala k razkritju in potrditvi slutenih dejstev, da revolucija v veliki mer4i žre najprej lastne otroke.
    Tako bi tudi bolje razumeoli Jezusovo pripporočilo, naj sovražnikov ne preklinjamo, temveč blagoslavljamo. Nosilci komunistične revolucije so namreč njene najbolj tragične žrtve. Glede na zgoraj povedano brez vsakega dvoma. … Kyrie eleison!

  7. Strašansko zanimiva, nekdo bi navedel, da multidisciplinarna zadeva.V širjavi bistva je to Polje, celo bolje- je Matrica.

    Mislim si, da Gospod Dežman zajema iz večplastne Matrice Slovenstva, ker Matrico vojne na Slovenskem samo v celotni Matrici, po mojem skromnem mnenju, jemlje, celo živi na polno za Slovence usodno misijonarsko popolno!

    Njegov super skrbni profesionalizem, enkrat v blagovestno svetovljanski črnini in nato, spet, v misijonarsko širno
    razpeljanem Veselju oznanjevanja razrite Resnice, nam vliva strašno visoko Upanje.

    Njegova ustanova bo kmalu, prerasla sedanje okvire in postala Akademija.
    Rodila se bo Akademija velike Matrice Slovenstva, ki bo iskala in, ki bo terjala, postavljala novo Slovensko, enkrat že postavljeno, Karantansko zavezo narodu.
    Lahko, da bo to izpopolnjena nova, dopolnjena Ustava Slovenije.
    Namenjena bo katarzi in novemu rojstvu.
    Zakaj?
    Nabralo se je vsega preveč.Preveč starega, komodnosti, nesprememb, neizboljšav, nazadovanja, otepanja z davno preživelim, goljufivih nostalgij, lažnih krvavih prerokov
    in preveč megle, privilegijev in laži!

    Razumem, da je pozitivna opcija rešitve ravno Dežmanova Akademija rešitve Človeka na Slovenskem.

  8. Ko sem prebral naslov, sem mislil, da bo odstranjena še ena zavesa, ki je zakrivala rdeče zločine. Mislim na uporabo psihiatrije namesto zaporov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite