Tragedija beguncev sirske vojne pretresa in izziva Evropejce in nam, Slovence in druge, izziva in terja odgovore. Dietrich Bonhoeffer se je sredi druge svetovne vojne uprl Hitlerju, a je obenem zatrdil, da se prej nismo dovolj upirali kopičenju orožja, zato je prišlo do vojn. Tovarne orožja sicer zaposlujejo evropske, ameriške, ruske in druge delavce, a na bojiščih Sirije in drugod umirajo nedolžni ljudje. Prvim trgovina prinaša blaginjo, drugim seje smrt in opustošenje. Kakor na drugih področjih, kjer nismo dovolj prisebni, tudi tukaj prihaja do maščevanja, a praviloma so žrtve nedolžni ljudje. Če ne vzgajamo otrok v ljubezni, ti odraščajo v maščevalce in teroriste. Če zatiramo druge, se nam kot bumerang vrača nasilje, ki izvira iz pomanjkanje ljubezni do soljudi in zamujenega ni mogoče nikoli popraviti. Nemška terapevtka, ki se ukvarja z begunci ugotavlja, da, če nesrečnikom terapevtsko ne pomagamo takoj, bodo njihovih ran deležni prihodnji rodovi: »V najrevnejših deželah tega sveta potrebujemo ravno svetovalce, ki se ukvarjajo predvsem z duševnim stanjem zatiranih. Postopki pripovedovanja pa ne postavljajo terapevtske, pač pa tudi družbenopolitično zahtevo: Žrtvam je treba omogočiti, da se jih sliši in da se zavzemamo za njihove interese.« In zaključuje, da je tako delo z ljudmi najboljša pomoč deželam v razvoju.
Kako pa pri nas? Rane polpreteklega nasilja le polagoma prodirajo na dan, saj smo z Mojo zgodbo, Pričevalci ter pobudami Lipe sprave, Resnice in sočutja, Hude jame in drugih, komaj odprli delček zatrte preteklosti. Koliko je še zamolčanih, zasutih in prepovedanih imen, zgodb in ran naše krvave zgodovine! Od objave zgodbe ilustratorja Jožeta Beranka v Slovenskem času, se mi stalno vsiljuje podoba pokojnika, ki je z odsekanimi rokami izkrvavel nekje na poti med Ljubljano in Krimom. Le ena od tisočerih usod krutega nasilja, ko je smrt zaznamovala otroke, žene, matere in svojce ter posredno ves naš narod. Ne le da ni bilo terapevtov – še danes jih je vse premalo-, zgodbe izginotja so ostale prikrite celo z upanjem lažnih obljub o vrnitvi, ki se niso nikoli uresničile. Koliko žrtev in neodgovorjenih vprašanj, kje so njihovi grobovi, koliko trpljenja nesrečnih otrok, žena in mater! Mnogi še danes ne morejo spregovoriti, zato še vedno nosimo bolečino neizjokane smrti neznanih morišč. Na drugi strani pa tlijo travme maščevanja, mučenja in pobijanja storilcev, ki se prav tako prenašajo na nove rodove. Koliko Slovencev se lahko sooča z deli kot je Torkarjevo Umiranje na obroke in drugimi tragičnimi zgodbami, iz katerih vrejo rane revolucionarne zaslepljenosti in razočaranj. Kdo bo razpletel borbe z bremenom krivde in utapljanjem v nikoli odrešeni omami? Koliki so imeli sploh možnost pripovedovanja, saj še danes zarota molka preprečuje sprostitev, bremena pa prelaga na prihodnje generacije. Tako tudi heroji umirajo z lažnimi prividi, ne da bi očistili svoj zgodovinski spomin in presegli rane svojih nasilnih dejanj in prevar, ki so jih zaznamovale za vse življenje kot ujetnike nasilja in sovraštva. Ni čuda, da so že dvajset let po revoluciji sinovi revolucionarjev delali samomore in so se njihovi očetje spraševali, »Kako je mogoče«. A najbolj tragične so rane sovraštva, ki kakor zli duh tli po naši deželi, zastruplja mladino in uničuje rodovom prihodnost.
Rojstvo in smrt, najbolj tesni spremljevalki človekove osebe, terjata od vsakega izmed nas svoj dolg. Ob razpravah o družinskem zakonu, je treba priklicati v zavest nas vseh ti dve temeljni resničnosti našega bivanja. Ne moremo se sprenevedati: Stalno gledamo smrti v oči. A ne moremo se je polastiti, pač pa ji lahko le prisebno služimo v ljubezni, da nam odpira globlje skrivnosti. Tisti, ki so se je polastili in se je polaščajo danes, so omadeževali in omadežujejo človeško zgodovino. Posledice so brezimni nasilno pobiti, izropani domovi in vali beguncev, neizmerno trpljenje, rane in brezup.
Spomin na naše rajne je opomin naši človeškosti. Vsi zremo smrti v oči, zato nam ni dovoljeno, da bi druge pehali v smrt, kajti Gospodar življenja terja od vsakega izmed nas odgovor za vsako življenje. Zato nam ne more biti vseeno, kaj je z našo sestro ali bratom, saj smo varuhi njunega spomina in večni Bog nas stalno sprašuje po sestri in bratu. Kot varuhi svojih sestra in bratov z molitvijo in spoštovanjem gojimo njihovo dobro ime, da bi tudi živi postajali drug drugemu bratje, – da ne vrag, le sosed bo mejak!
Besedilo je govor na spominski slovesnosti ob Lipi sprave, 2. novembra 2015.
