Janez Juhant: Očiščenje travmatičnih spominov

46
Janez Juhant: Spoštovani člani ZZB NOB, ste za odpravo narodnih travm pripravljeni pogledati resnici v oči in prenehati zatiskati oči pred očitnimi dejstvi.

Dražgoška bitka je po besedah udeležencev postala  priljubljen kraj pohodništva in obenem, kot so dejali, nekaterim tudi spomina. Pohodništvo in sploh  gibanje v naravi postaja vse bolj priljubljeno in  gibalno potrebno, zato ni težko ljudi spodbuditi zanj. Treba je le malo organizatorske spretnosti in denarja – ki ga Zveza združenj borcev ima – in stvari stečejo. Država pa bi morala omogočiti vsem enake pristope; npr. Nova slovenska zaveza in druge podobne organizacije ne dobijo denarja za organizacijo pohodov na Teharje, v Hudo Jamo ali Rog, čeprav se tudi tam spominjamo pomorjenih Slovencev, podobno kot tu padlih in ustreljenih v Dražgošah. Torej tudi mrtvi nimajo enakopravnega miru, ki po vseh izročilih človeštva pripada vsem, še posebej nedolžno pomorjenim.

Težave pa so glede zbistritve spomina, ker usedline neočiščene preteklosti in travm medvojnega in povojnega revolucionarnega dogajanja prekrivajo osebno in družbeno zavest. ZZB je nastala na »izročilih revolucije«, zato za nadaljnje  življenje in družbeni status svojih članov in somišljenikov vztrajno vzdržuje revolucionarno retoriko. »Spominov« zato niso pripravljeni očiščevati s sredstvi demokratičnih pridobitev samostojne Slovenije. Ne gre le za resnico o revoluciji, pač pa tudi za svojevoljen, samopašnem in nedemokratični prevzem ključnih družbenih vzvodov danes. Razredno-izkoriščevalski interes, ki so ga komunisti s propagando in revolucionarnim terorjem med vojno vsiljevali Slovencem kot »nacionalno nujnost«, je njim omogočil prevzem oblasti v »sovjetski republiki Sloveniji«, nasledniki pa zdaj krčevito ohranjajo ta fevd.

Janez Juhant spodbuja člane SD, da pomagajo Sloveniji k svobodi in demokraciji

Letošnji govornik v Dražgošah, pesnik Ervin Fritz, je obsodil povojne izvensodne poboje. A govoril je o kapitalističnih in liberalnih stranpoteh samostojne Slovenije, ki naj bi jih povzročili DEMOSovi ljudje. Ali niso bili to v glavnem ljudje  iz Drnovškove  LDS oziroma ljudje partijskih krogov? Med redkimi demosovci so bili pa le oni, ki so za nagrado zagotavljali kontinuiteto. Pri pri(hv)atizaciji so bili v glavnem ljudje post-partijskih krogov in še danes se ve, kdo vlada in omogoča delitev; med njimi člani SD, ki ob razveljavitvi Rupnikove sodbe »ne bodo nikoli pristali na to, da bodo tisti, ki so sodelovanje z okupatorjem postavili pred narodno preživetje.«

Toda »še pomnite tovariši«, nasledniki bivše partije v SD in ZZV, da so Vaši izvorni predniki, na čigar »lovorikah« vladate narodu, govorili, da ne gredo v OF, če se ne bo izvajala revolucija ter jim ni bilo mar, koliko naroda bo zaradi tega  pobitega, samo, da so podredili Slovence sovjetski republiki, beri SEBI! Posledica je bila delitev in travmatiziranje naroda, ki zaradi (tudi Vašega) političnega oportunizma še vedno traja.

Tudi partizani in domačini v Dražgošah so bili žrtve te komunistične revolucionarne sle, saj so prosili partijsko vodstvo naj se umaknejo in ne izzivajo Nemcev. Kot v večini podobnih primerov, so se izzivalci potem umaknili ter domačine prepustili maščevanju, pobijanju okupatorja in požigu vasi. In duhovnik Marijan Kremžar, ki je ilegalno hodil po okupirani Gorenjski, je še par dni pred »bitko« v Dražgošah ljudi spovedal in obhajal. Marca 1943 je podobno obiskal tudi Slovence v Srbiji, jim maševal, a so ga tam neznanci ubili.

Janez Juhant spodbuja člane ZZB NOB, da pogledajo resnici v oči

Podobno so v od Italijanov zasedeni Ljubljanski pokrajini zaradi akcij komunistov OF in povračilnih ukrepov okupatorjev ljudje umirali in izgubljali domove. Partija (VOS) je likvidirala zavedne rodoljube in obglavila demokratično vodstvo naroda, sama ali prek okupatorjev uničila s terenskimi obračuni demokratične Slovence in jim nasilno zavladala. V drugih okupiranih državah Evrope odpor ni deloval na račun  množičnega uničenja civilnega prebivalstva pač pa sorazmerno s standardi boja proti okupatorju. Vso to tragedijo naroda z (novimi) dokumenti in pričevanji predstavlja v knjigi  Slovenski razkol zgodovinar in novinar dr. Jože Možina. Dokumentirano, občuteno, zavzeto in uravnoteženo predstavlja dogajanje  v okupirani Ljubljanski pokrajini. S človeško občutljivostjo niza trpljenje zatiranega in ustrahovanega naroda, ki ga je poleg okupacije zadel še hujši teror revolucije.

Spoštovani člani Zveze združenj borcev NOB in njihovi mentorji, ali ste za odpravo narodnih travm pripravljeni pogledati resnici v oči in prenehati zatiskati oči pred očitnimi dejstvi. Le očiščeni travm, ki tako ali drugače bremenijo storilce in žrtve in ne pustijo svobodno delovati njihovim potomcem, lahko računamo na demokratično reševanje sedanjih težav in pričakujemo več pravičnosti med nami. Spoštovani socialni demokrati, če čutite z narodom, kot ste zapisali, potem apeliram na ta Vaš človeški čut, pomagajte torej Sloveniji k svobodi in demokraciji!

46 KOMENTARJI

  1. Seveda hvalevreden zapis in poskus dr.Juhanta.
    Vemo pa na kaj bo naletel : na ignoriranje….
    Tudi tradicionalni del ni trden v svojih pogledih in govorjenju, pač pa poln nekega posploševanja in pavšaliziranja.
    Ali se bodo ljudje “potrudili” in kupili ter brali Možinov Slovenski razkol, pravo enciklopedijo medvojnega časa, da bi sami vedeli in znali tudi komu povedati, kaj se je dogajalo leta 41 in 42, kdo je napadel slovenski narod poleg okupatorjev in kdo je povzročil , po moji oceni, vsaj 80.000 žrtev med Slovenci ! Ali celo več !
    Koliko Slovencev bi pomorili Italijani, če ne bi bilo gverilskih napadov nanje in so zato streljali talce in požigali vasi ? Koliko Slovencev je umrlo v ital. taboriščih – kdo je v ital. taborišča “poslal” okoli 1.000 častnikov poražene jugoslovanske vojske ?? Kdo je njihova imena sporočil Italijanom ? To pa je bila res IZDAJA ! Z veliko začetnico. Izdaja! Če ne bi bilo revolucije in uprizorjene potrebne kulise zanjo, bi bilo žrtev med Slovenci veliko veliko manj, morda tam do 30.000…In tudi pregnanih po svetu ne bi bilo na tisoče. Da o drugem sploh ne govorim !

    • Kdo je napadel slovenski narod poleg okupatorjev? Slovenci!
      Revolucija je bila. Ne morete govoriti “če ne bi bilo revolucije”.
      Prazen članek, ki bo doživel natanko to: ignoriranje. Ker drugega ne more biti. Ne vidim ničesar hvalevrednega. Vred s knjigo Slovenski razkol. Vse to se že ve. Vsi to že vedo.
      Izdaja? Ja, izdan je bil kralj in kraljevina Jugoslavija. Menda ne govorite o narodni izdaji, kakor govorijo komunisti.

    • Dobro, odlično.
      Dodati je še, da so 2.glavno besedo besedo pri transportiranju slovenskih popolnoma nedolžnih domoljubov, kompletnih družin z otroki vred seveda imeli nihče drug kot deviški rajski in sploh svetniški kandidati-slovenski partizani iz rdečega Hudičevega raja.
      Ne samo, da, kot navajaš, so bile načrtne partizanske strelske in bombne provokacije krive za strašne represalije in za požiganje. Tako je šla hiša mojega očeta in njihove usode in enak, zanimivo, soproginega očeta domačija in kompletna družina v koncentracijski lager od koder so jih prinesli, ker hoditi niso mogli po kapitulaciji italijanskega Satana !
      Drugi, premalo oznanjani vidik te iste pošastnosti so bili partizanski obveščevalci, Vosovci in predvsem satanske sluge, terenci in še kako, Slovenke-terenke -prave pošasti-ki so se po mojih še živih virih načrtno gonile z italijansko soldatesko, zbirale podatke in množično ovajale Italijanom
      hiše in imena ljudi označenih z “rebelli”, ki so jih ti furali v taborišča gladovne smrti.
      Kar je še manj znano, je neverjetno! vidni komunisti, še posebej ogroženi Vosovci in terenci so pri Italijanih “zrihtali”, da so člane njihovih družin internirali namenoma v milejši italijanski logor, ker so tam bili varni pred maščevanjem sovaščanov, Vaških straž-skratka Tabelih !

      na videz, na zunaj je zgledala strašna zmešnjava, ni se vedelo kdo pije in kdo plača-vse to so načrtno kuhali Komunisti sproti na zelo zločinske načine, da te glava peče!

      Delajo se pa deviške borce za svobodo slovenskega naroda in borce proti okupatorjem- v resnici pa jih je bila ena sama kolaboracija, še posebej z Italijani-saj ni bilo komplicirano, saj je bilo pol fašistov še Komunistov!
      Še pomnite kdaj je Kučan prodal banko Koper?
      Komu?
      Zakaj neki, le? A berete Pezdirja?
      In zgodilo se je mimogrede, mediji so spregledali davni dogodek…

  2. Zgodovinarka dr. Vida Deželak Barič, z Inštituta za novejšo zgodovino, je že v Delu, 16. maja 2012, v prispevku »Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava« zapisala: »Revolucionarno nasilje je bilo odločilno za vzpostavitev oborožene protirevolucije, čeprav nekateri tega nočejo videti. Za prepir sta vedno potrebna dva, vendar je vselej tudi pomembno, kdo je začel. Pri vsem tem ni mogoče mimo dejstva, da so VOS po Ljubljani, partizanske enote pa na podeželju, že leta 1941 izvajale tako imenovane likvidacije. Brez povojnih pobojev bi bilo na Slovenskem za 15 odstotkov manj mrtvih.«
    Koliko slovenskih žrtev je sicer padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?
    «Trenutno je evidentiranih ca. 100.000 žrtev tedanjih prebivalcev Slovenije. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev. Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.«
    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji?
    Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora? Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev.
    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 100.000 Slovencev.
    V uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!
    Viri: Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
    https://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

    • Odličen pregled, hvala lepa.
      Opomba
      A Italijani z vsem žrtvami nj.taborišč vred povzroče “samo” 6400žrtev? Malo malo.

      • g.Mihič, jemljem pohvalao nazaj!

        Riki me je zbudil!

        Kdo v Sloveniji je potolkel čez 6000Švabov?
        Franta na Štajerskem in Notranjski partizanski odred ?

        Za Franto je podatek, da je ustrelil mladega nemškega ujetnika = 1.

        Slavni notranjski part.odred po katerem se še imenuje Osnovna šola v Cerknici je celo NOB&OF Revolucijo in 2.Vojno uspel v srditih bojih več od 4 (štirih) let potolči 11 okupatorjev, 4 pa neoborožene z lopato po vojni, Avgusta 45! Revolucionarno “vrvenje” slovenskega ljudstva pa je na , samo, cerkniškem pod rušo v strahotnem trpljenju spravilo 2154 – dvatisočstoštiriinpetdeset Slovenk in Slovencev !
        In ta rezultat pošastnosti morilske revolucije proslavljajo brezsramno na več proslavah po občini vsako leto! Satanizem par excellance !

        • Gospod Frančišek,

          dejstva so sledeča:
          – partizani so ubili več Slovencev kot okupatorjev,
          – partizani so ubili več neoboroženih ljudi kot oboroženih in
          – partizani so ubili več ljudi po končani vojni kot med vojno.

          Ta slika je resnična in pošastna. Strašno pošastna.

    • Glejte g. Mihic, saj ste to napisali glede na moj zapis zgoraj, kajne ? To kar vi pišete je komunistično štetje žrtev ! Oni sami bi rekli “naše štetje”…..Ne pa vsebinsko. Če ne bi bilo revolucije – koliko bi bilo manj žrtev ? Ne bi bilo vsaj 4.500 civilnih žrtev med vojno, ki so jih povzročili partizani , niti zločinskega komunističnega povojnega genocida, ne bi bilo več tisoč umorjenih borcev med partizani, ker so pač “delali” partijsko vojsko. Ne bi bilo žrtev protirevolucionarnega tabora, ker tega tabora ne bi bilo ! Italijani so največ žrtev povzročili v sklopu represalij zoper komunistično gverilo, pa med ljudmi, ki so jih zaradi komunističnih ciljev internirali- zgoraj je primer častnikov jugoslovanskwe vojske v Ljubljani in okolici !! Gverila je delala atentate zaradi znanih revolucionarnih ciljev- pridobivanja borcev, požgane zemlje ipd…Kdor kaj bere, ve o čem pišem. Bi bile dražgoške žrtve brez kurjenja revolucije na Gorenjskem ? Ne ! Nemške žrtve ? Koliko zaradi atentatov, ki so imeli revolucionarne cilje ?
      Frankolovo, Komen, razne “vstaje” itd…Bile bi seveda žrtve med mobiliziranimi, v taboriščih in tudi druge….seveda Nemci niso bili kaki humanisti !
      Žrtve med okupatorji ? 1.500 Italijanov, kdo vse je prištet, tudi tisti v fojbah po vojni ?? 6.300 Nemcev…Kje pa so bile take bitke ????????
      Ko pa je največja bitka bila v Dražgošah, na Pohorju in baje na Menini planini …Največ nemških žrtev je bilo ob koncu vojne, med ujetniki !!
      20.000 neznanega izvora ? Izvzamem tiste na V fronti…Ja tam so pač večinoma padli v vojni…Kaj pa drugega ? Od neznanih 20.000 jih kar polovico mirno prištejte rdečemu napadalcu na slovenski narod…če ne še veliko več !
      Kje pa so “žive žrtve”- pregnani za vedno iz SLO , daleč v svet, brez vsega…Kje pa so tiste neevidentirane žrtve, ki so umrle “naravno” -zaradi revolucije – od lakote, bolezni, žalosti…razbitih družin ?
      Je pa vsaka žrtev enako huda, da je jasno !

      • »To kar vi pišete je komunistično štetje žrtev«! A res?
        Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava
        Statistika 1941–1946
        Končno imamo seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti
        Tomaž Švagelj, znanost
        DELO -sre, 16.05.2012, 12:00
        http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html

        Pogovor z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič o nacionalni zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945
        Vida Deželak Barič je bila rojena leta 1954 v Celju. Diplomirala je na ljubljanski Filozofski fakulteti (1978) in tam tudi doktorirala (1999). Leta 1978 se je zaposlila na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. V raziskovalnem delu se je posvetila temeljnim vprašanjem zgodovine Komunistične partije Slovenije in Osvobodilne fronte v letih 1941–1945. Objavila je več samostojnih publikacij ter znanstvenih in strokovnih člankov.
        Slovenija je sodila vse do začetka dela vašega projekta Žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945 med tiste države v Evropi, kjer število žrtev druge svetovne vojne ni bilo raziskano.
        Želja po ugotovitvi natančnejšega števila žrtev se je močneje pojavila po demokratizaciji leta 1990 (parlamentarna komisija za povojne poboje, projekt Farne spominske plošče Nove slovenske zaveze).
        DRUŽINA, 5. 6. 2011 | Ivo Žajdela | Aktualno
        http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B44CF70A8F2195ACC12578A00034D517?OpenDocument
        Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
        97.500 žrtev je med Slovenci zahtevala vojna vihra 2. svetovne vojne in poboji takoj po njej. Čeprav čisto vseh ne bomo nikoli prešteli, bo spomin na umrle ostal tudi v pomembni bazi INZ-ja.
        Na Inštitutu za novejšo zgodovino končujejo projekt popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki bo Slovencem dal prvo zelo natančno bazo s podatki in okoliščinami smrti umrlih. Nekatere zahodne države so se takšnih stvari lotile kmalu po koncu vojne, medtem ko se države srednje in vzhodne Evrope šele zdaj spoprijemajo s podobnimi popisi. Slovenija je torej svetel primer, kako vzpostaviti natančne podatke, na podlagi katerih je nato mogoče nadaljnje zgodovinsko delo, ki bi dodatno osvetlilo različne vidike te totalne in uničevalne vojne. Pomemben podatek za spoprijemanje s temno stranjo naše zgodovine pa so številke pobitih Slovencev takoj po koncu vojne. Brez povojnih pobojev bi bilo žrtev za 15 odstotkov manj……
        Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič
        10. junij 2012 ob 06:22
        Ljubljana – MMC RTV SLO
        http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

      • 97.457 – doslej najbolj zanesljivo in natančno število žrtev druge svetovne vojne Med drugo svetovno vojno in neposredno po njej je na ozemlju sedanje Slovenije za posledicami vojne umrlo vsaj 97.450 prebivalcev ali 6,5 odstotka prebivalstva. Takšno je končno število žrtev, do katerega so se med izjemno zahtevnim, več let trajajočim raziskovalnim projektom Inštituta za novejšo zgodovino dokopali raziskovalci, ki so v ta namen preučili na metre vsakovrstnega gradiva in, med drugim, obiskali tudi 200 krajevnih in matičnih uradov po vsej Sloveniji.
        “Gre za najbolj natančen približek števila vojnih žrtev. Bolj natančnega najbrž ne bo mogoče dobiti, saj za vse žrtve ne bomo nikoli izvedeli, recimo v primerih, ko so se izgubile sledi za celimi družinami in za žrtvami ni ostalo nobenega vpisa v matične in mrliške knjige ter nobenega gradiva ali pričevanja,” poudarja dr. Vida Deželak Barič z Inštituta za novejšo zgodovino, ki projekt Žrtve druge svetovne vojne in neposredno po njej vodi od leta 2007. Pravi, da je bilo na podlagi matičnih knjig na terenu mogoče preveriti okoli 60 odstotkov žrtev. Raziskava, ki se na terenu zaključuje (formalno se bo sicer končala septembra) je dala tudi odgovor na v minulih desetletjih pogosto zastavljena vprašanja: na kateri strani je padlo največ žrtev oziroma kdo je pobijal in kdo je bil ubit. Zdaj je to v precejšnji meri znano. Na voljo je skupni seštevek evidentiranih žrtev vojne – 97.457 – in seštevek žrtev po kategorijah ter po posameznih letih vojne in neposredno po njej. Ob tem je treba opozoriti, da za 4904 žrtev ni bilo mogoče ugotoviti leta smrti, zato število žrtev v skupnem seštevku ne predstavlja vsote žrtev po posameznih letih.
        Revolucionarno nasilje – odgovor na okupatorjev teror
        V drugi polovici leta 1941 se je odporniško gibanje šele postopoma vzpostavljalo. Kljub temu je vojna na Slovenskem zahtevala 2600 žrtev (številke so zaokrožene). Med njimi so padli v aprilski vojni v jugoslovanski kraljevi vojski in civilisti ob napadu na Jugoslavijo. Kdo bo v letih, ki so sledila, najbolj aktivno moril in pobijal, nacisti nazorno pokažejo že to leto: v avstrijskem Hartheimu brez milosti pobijejo 600 štajerskih invalidov in duševno prizadetih. Leta 1942, ko začne partija v Ljubljanski pokrajini odkrito revolucijo, vojna in z njo trpljenje eksplodirata. V tem letu bog Mars zahteva več kot 11.100 žrtev……..
        Laskave ocene iz tujine
        Podatki, pridobljeni s to raziskavo, so kar za tretjino večji od ocen, ki so veljale pred raziskavo. Njeni avtorji in izvajalci so nanjo ponosni: v tujini je bila zaradi pristopa deležna številnih laskavih ocen, denimo na lanski mednarodni konferenci v Budimpešti, ki jo je soorganizirala European Network Remembrance and Solidarity. Dr. Deželak-Baričeva se vseeno boji za usodo te dragocene zbirke podatkov. “Najti je treba rešitev, ki bo zagotavljala, da bo ta podatkovna baza tudi v bodoče živ organizem – da se bo dopolnjevala in da bo zagotovljen trajen dostop do nje – saj Inštitut tega bremena sam ne zmore. Če bodo tri raziskovalke, ki sedaj delajo na zbirki, izgubile delovna mesta, ne bo usposobljenega zgodovinarja, ki bi znal opravljati zanesljive statistične analize. Zbirka bo tako postala sama sebi namen, kar zagotovo ni bil cilj petnajstletnih prizadevanj raziskovalcev in raziskovalk,” opozarja dr. Deželak-Baričeva…….
        DNEVNIK, 12. junij 2012
        Ranka Ivelja https://www.dnevnik.si/1042535335

        • Ja, še enkrat pišete o “našem štetju”- komunističnem. Jaz sem pisal o tem, za koliko žrtev so krivi slovenski komunisti. Vi pa kar verjemite….in še R.Ivelja citirate !? Dnevnik…
          za to pa sploh čestitam !

          • Ne bodite prehitri, komu najprej čestitati? Čestitajte najprej DRUŽINI in g. Žajdeli, saj je katoliška družina objavila najdaljši članek o “komunističnem štetju”!

    • Glede žrtev med Italijani v drugi vojni v SLO…..Italijansko obrambno ministrstvo je leta 1978 objavilo, da so v celi vojni v YU oz. sedanji SLO padli 304 italijanski vojaki , 304 ! Pogrešanih pa da je bilo 69, pri čemer je treba upoštevati, da je precej ITA vojakov prestopilo k partizanom…tudi del pogrešanijh zagotovo.
      VIR : Možina, Slovenski razkol, stran 513
      Tudi za nekega Zdravkota, ki da že vse ve…

      • DA TE KAP!

        Mi smrdi to podatkovje od instituta, samo spraševal sem se od kod taka cifra za pobite Švabe?
        Če bolj sem se trudil poiskati po spominu v katerih bitkah je padlo toliko Nemcev, bolj mi ni bilo nič jasno-ampak- površno sem si odgovarjal – saj tako mora biti vendar res, če podatke piše Institut “svobodne ” Slovenije !
        Porka Malore, kurbe lažnjive / zdaj ko vidim Možinove podatke!

  3. Samo v Evropi je bilo zaradi fašistične, nacistične in komunistične ideologije pobitih 37 milijonov ljudi. Po ocenah zgodovinarjev so komunistični režimi v Vzhodni Evropi in Sovjetski zvezi pobili 21 milijonov ljudi, predvsem političnih nasprotnikov.
    Pod vodstvom komunističnega voditelja Josipa Broza Tita so v letih 1945 do 1951 v Sloveniji in Jugoslaviji, po trditvah notranjega ministra Aleksandra Rankovića, pobili 586.000 ljudi, več kot 3.7 milijonov pa so jih obsodili na različne zaporne kazni.
    Eden najbolj brutalnih totalitarnih režimo, nacionalsocializem, je pobil najmanj 15 milijonov ljudi.
    Italijanski fašisti so odgovorni za smrt za najmanj 400.000 ljudi.
    Vir: Odmevi RTV SLO, 23.08.2016
    http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-odmevi/174422608

    • Ranković naj bi 1947 dal na mizo mapo z 670.000 žrtvami. (?)Za točno katero obdobje ni podatka.
      Stern je objavil listo morilcev sveta, Tito-10.mesto z 1.1Mio žrtev skupaj.

      • No, tudi vi navajate prvi podatek iz “našega štetja”….Črna knjiga komunizma izjemnega francoskega zgodovinarja iz leta 1997 navaja 1.172.000 žrtev Titoizma….Tako da je tudi Stern zelo blizu. Obe zadnji številki pa ne navajata okupatorskih žrtev, ki so bile v mnogočem tudi posledica revolucije v YU in SLO !! Recimo, kam prišteti 24 talcev, ki so jih Italijani ustrelili na Poljanah po umoru bana Natlačna v njegovi hiši na Poljanah ? K žrtvam Italijanov ali Kardelju oz. Titu ? Ali Dražgoških 41 ustreljenih vaščanov ? Kdo je kriv zanje ? Komunisti ali Nemci ?

  4. Hvala lepa, dr.Juhant, zelo primeren zapis, tudi zelo potreben – mogoče zametek javnega bodočega poziva “strokovnjakom” ZZB za neko deklaracijo (nič o Spravi, prosim) o Resnici.

    drugo:
    Manjka in to me moti, da ste spet zamudili za objavo zahteve, da se pobiti Dražgošani odkopljejo, ker zdaj so na “prikritem grobišču” – de jure in de facto in jih je treba pokopati nazaj na rodovno župnijsko vaško družinsko, kakor hočete pokopališče pri Cerkvi od koder so bili kriminalno protizakonito ukradeni in prenešeni pod mavzolej zločinskega zla!
    Glede na to, da svojci mirujejo , ali pa to nekdo prikriva in ,ker se domači dušni pastir ne “vtika”
    v stvari, Dežman & Komisija, pa sili z neko “krščansko kripto” v področje “csience fiction”, ki bo , če se udejanji ,primer patologije shizofrenosti na slovenskem par excellance – in Društvo ob lipi Sprave bi po svoji pripadnosti h konfliktu lahko izpeljalo zagonetko, tako, da bi to bilo všečno
    Bogu Očetu, Križanemu in Nebesom z vsemi svetniškimi žrtvami iz Dražgoš; tudi tam počivajoči padli Partizani si zaslužijo popolnoma isto(sploh ne dvomim, da so Kristjani).
    Nekaj je treba premakniti in res pričakujem, da bo Vaš naslednji spis namenjen reševanju tega resnično akutnega primera, ki dobesedno buta v nebo. Hvala lepa vnaprej, g.Juhant!

  5. Dr. Janez Juhant pravi:» Ne gre le za resnico o revoluciji, pač pa tudi za svojevoljen, samopašnem in nedemokratični prevzem ključnih družbenih vzvodov danes. Razredno-izkoriščevalski interes, ki so ga komunisti s propagando in revolucionarnim terorjem med vojno vsiljevali Slovencem kot »nacionalno nujnost«, je njim omogočil prevzem oblasti v »sovjetski republiki Sloveniji«, nasledniki pa zdaj krčevito ohranjajo ta fevd«.
    V tem odstavku in v celem članku ne zasledim besede državljanska vojna. Zgodovinarja, doc. dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Damjan Hančič, pa sta, med predavanjem na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, jasno in glasno potrdila in pojasnila za Slovenijo usodno državljansko vojno.
    Veliko je zamolčanega ali pozabljenega v naši zgodovini, katera se nenehno dopolnjuje, kot vedno in povsod.. Že ljudski pregovor pravi, da morata biti za prepir vedno vsaj dva in noben pojav v zgodovini, v družbi ni neodvisen od drugega, od drugih pojavov in dejstev. Kdo je prispeval k razmeram, da se je revolucija, uspela in je v državljanski vojni, spletom okoliščin, zmagala revolucionarna stran? Odprto je torej vprašanje: kdo je pripeval k razmeram za pojav revolucije in kdo je začel z revolucijo, narodnim razkolom, zakaj?« Brez teh odgovorov sprava ne bo mogoče.
    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

    Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«

    Častitljivi Slovenec, pisatelj Boris Pahor pravi:
    »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.

  6. Prof. dr. Janez Juhant, teolog pravi:» Ne gre le za resnico o revoluciji, pač pa tudi za svojevoljen, samopašnem in nedemokratični prevzem ključnih družbenih vzvodov danes. Razredno-izkoriščevalski interes, ki so ga komunisti s propagando in revolucionarnim terorjem med vojno vsiljevali Slovencem kot »nacionalno nujnost«, je njim omogočil prevzem oblasti v »sovjetski republiki Sloveniji«, nasledniki pa zdaj krčevito ohranjajo ta fevd«.
    V tem odstavku in v celem članku ne zasledim besede državljanska vojna. Zgodovinarja, doc. dr. Tamara Griesser Pečar in dr. Damjan Hančič, pa sta, med predavanjem na Študijskem centru za narodno spravo v Ljubljani, jasno in glasno potrdila in pojasnila za Slovenijo usodno državljansko vojno.
    Veliko je zamolčanega ali pozabljenega v naši zgodovini, katera se nenehno dopolnjuje, kot vedno in povsod.. Že ljudski pregovor pravi, da morata biti za prepir vedno vsaj dva in noben pojav v zgodovini, v družbi ni neodvisen od drugega, od drugih pojavov in dejstev. Kdo je prispeval k razmeram, da se je revolucija, uspela in je v državljanski vojni, spletom okoliščin, zmagala revolucionarna stran? Odprto je torej vprašanje: kdo je pripeval k razmeram za pojav revolucije in kdo je začel z revolucijo, narodnim razkolom, zakaj?« Brez teh odgovorov sprava ne bo mogoča..
    Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.«

    Socialni filozof Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije pravi:« Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda nekoč lahko skupaj odkrili spomenik.«

    Častitljivi Slovenec, pisatelj Boris Pahor pravi:
    »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«.

    ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog in publicist. To žal ustreza politiki, ne pa državljanom. Katera stranka pa še stavi na spravo? Spravo lahko okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca. Zločine obsodi sodišče. Spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je pot za spravo in perspektivo Slovenije!

  7. Ker F. Mihič večkrat kopira iste tekste sem ga hotel opozoriti da spet navaja isto stvar na katero sem ga že pred leti opozoril, da gre za napačne navedbe. Na žalost je ta stran tako urejena da je zelo težko poiskati svoje stare zapise. Šlo pa je za število italijanskih in nemških žrtev med 2. svetovno vojno.
    Tu se ne da zanašati na trditve Inštituta za novejšo zgodovino, ker oni tega področja niso raziskali ampak samo podajajo neko oceno, ki se stereotipno ponavlja iz leta v leto.
    Slovenske žrtve so preštete in imajo imena in priimke, šele potem se jih lahko prišteje k skupnemu številu žrtev. Italijanskih in nemških žrtev pa inštitut ni obravnaval tako, torej gre samo za neko zgrešeno oceno. Pri tem se lahko sklicujemo samo na italijanske in nemške vojne arhive. Na to nas je opozoril (pokojni) dr. Peter Urbanc iz Kanade, ki je raziskoval in brskal po nemških in italijanskih arhivih. In to že leta 2004 na forumu NSi, ki je takrat deloval kot najboljši politični forum.
    On je navedel (to bom napisal po spominu, ker nimam shranjenega njegovega zapisa). Za Italijane okoli 230 in za Nemce okoli 660. (poudarjam še enkrat, se ne spomnim točnih številk vendar samo dobro vem, da je šlo pri Nemcih močno pod 1000 in pri Italijanih več kot polovico manj, in za skupno vsoto manjšo od 1000).
    Za tistih 6000 Nemcev kot jih pri nas stalno navajajo je napisal, da so Nemci v Sloveniji pokopavali vse svoje žrtve z jugovzhoda (s celega Balkana), da bi bili čim bližje rajhu. In tudi, da so večino Nemcev partizani pobili po vojni.
    Npr. Nemci so prekopavali trupla, ki so jih partizani zmetali v Brezarjevo brezno pri Podutiku v Ljubljani, ker je začel potok čez nekaj časa neznosno smrdeti in je bil rdečkaste barve. Potem ko so opravili prekop so jih pobili. Skratka niso se držali mednarodnih predpisov o ravnanju z vojnimi ujetniki.
    Sicer pa, ko malo pomisliš se takoj vprašaš, kje naj bi bile te silne bitke, da bi imeli Nemci tako visoke izgube, če pa so partizani v glavnem vsa leta bešali iz enega gozda v drug in vmes samo provocirali.
    Za Italijane navajajo eno veliko bitko v Jelenovem žlebu z veliko italijanskimi žrtvami, kar pa je v glavnem vse, pa tudi to se lahko vzame z “rezervo”, če je verodostojno. Npr. v Dražgošah naj bi Nemci izgubili 27 svojih ljudi, obstaja pa šolska knjiga za osnovnošolce (okoli leta 1960) kjer so navedli da je bilo na nemški strani na stotine mrtvih.

    • Gospodje, vsaj natančno berite, kakšne napačne podatke da navajam? Podal sem le vire in kratko del vsebine in vsak vidi vir, DRUŽINO, RTV, DELO, Dnevnik, ki so objavlili izskedke Inštirta za novejšo zgodovinne. Ovrednotite njihovo delo.

      • Ampak to stalno ponavljate in se vas nič ne prime.

        “ki so objavlili izskedke Inštirta za novejšo zgodovinne. Ovrednotite njihovo delo.”
        =================
        Sem ga že! Inštitut ni opravil znanstvene raziskave (ki zahteva identifikacijo vsake žrtve => imena in priimke).
        To so opravili samo na slovenskih žrtvah.

      • Koliko besed omalovaževanja mi boste gospodje še napisali, ker sem v javnost, ne samo vam, zopet dal podatke o številu in vrstah žrtev na ozemlju Slovenije med drugo svetovno vojno in revolucionarno vihro, saj podatkom sledi rudi razlaga metode obravnave popisa, kdor je odprl navedeno povezavo na celoten članek, npr. DRUŽINE,
        kateri potem namenite vašo skrb, da jih opozorite, da so objavili napačne podatke.

        • Franc MIHIC: “Koliko besed omalovaževanja mi boste gospodje še napisali, …”
          ===================
          Nobenega omalovaževanja nisem izkazal pač pa sem samo opozoril na napako, in tudi na kratko pojasnil zakaj je napaka.
          Vaša občutljivost je gromozanska!

  8. Prof. dr. Juhant apelirate: “SD pomagajte torej Sloveniji k svobodi in demokraciji!”
    Mogoče je še kdo potreben apela, ko bo to bra:
    Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave
    DRUŽINA, 11. maj 2018

    Na praznik »Dan upora proti okupatorju«, ki je ustvarjen po meri ZB NOB, saj slavi upor, ko ga še ni bilo, in deli Slovence, je bila v Ribnici spominska slovesnost ob 75. letnici bitke v Jelenovem žlebu. To je bila največja partizanska zmaga nad italijanskim okupatorjem. Govorniki so bili: ribniški župan Jože Levstek (SDS), predsednik ZB NOB Slovenije, Tit Turnšek, zgodovinar dr. Martin Premk in Daniel Divjak predsednik ZB NOB Ribnica. Vsi govorci so poudarili velik pomen partizanskega upora, ki da je edinstven v Evropi, in naj bi bil odločilen za kapitulacijo okupatorjev oz. osvoboditev Slovenije. Upor naj bi bil temelj za nastanek samostojne države RS, i.p. Kritični pa so bili do stanja v RS, do hlapčevstva in podrejanja kapitalu in služenju interesom EU i.p. To da uničuje državo. ZB NOB tega ne bo dovolila. Sprava s kolaboranti in izdajalci ni mogoča, je sporočilo ZB NOB. Nihče od govornikov pa ni omenil, da je med okupacijo in še po vojni potekala tudi državljanska vojna, ni poudaril demokracije in sprejete tržne ekonomije. Podelili so priznanja za sodelovanje in za ohranjanje spomina na te dogodke. Predsednik ZB,Tit Turnšek, je podelil priznanje tudi ribniškemu županu Jožetu Levstku, SDS. Občina je torej sodelovala in omogočila proslavo, kjer je ZB obtoževala demokracijo in njene nosilce in privržence, češ da delamo veliko škodo Sloveniji. Kot pionir ribniškega Demosa in SKD sem bil zelo pretresen in zgrožen ob ocenah govornikov, kako pogubno deluje za Slovenijo novi družbeni red, to je demokracija in njeni nosilci in zagovorniki. Slovesnost za največjo zmago nad italijanskim okupatorjem bi morala organizirati država ali vsaj občina, ki sta dobili mandat na volitvah. ZB tega nima. Država in občina Ribnica pa proslavo prepuščata ZB NOB, ki jo izvede za svoje cilje, po svojih merilih. Tako lahko še naprej obsoja kolaborante, izdajalce naroda in zahodne imperialiste«, pri tem pa jim demokratično izvoljena oblast celo pomaga in nič ne oporeka. Narobe svet, ki ni v prid demokraciji, ne državi. Še nekaj dejstev. V bitki v Jelenovem Žlebu je padlo 105 Italijanov, 102 pa sta bila ranjena. Ranjenih pa je bilo tudi 20 partizanov. Med vojno in revolucionarno vihro je umrlo ca. 100.000 Slovencev. Ko se resnično odločimo za spravo, tudi nasprotniku priznamo, kar mu gre. Ne pripisujemo mu le zlobo za njegovo ravnanje. Obe strani morata priznati državljansko vojno, sicer se sprava odmika. ”Levica in desnica pustita partizanstvo zagrenjenim društvom in s tem tudi trajno revolucijo”, pravi mag. Andreje Poznič, teolog in publicist. To žal ustreza politiki, ne pa državljanom. Katera stranka pa še stavi na spravo? Spravo lahko okliče le izvoljeno vodstvo države. Po spravi ni zmagovalca. Zločine obsodi sodišče. Spoštujmo upor proti okupatorju, koliko ga je bilo, tudi v Jelenovem žlebu. Vsi pa obžalujmo državljansko vojno. To je pot za spravo in perspektivo Slovenije! Proslave ZB NOB ne vodijo do sprave in napredka.

    Franc Mihič, Ribnica

    Objava tudi v :
    https://www.casnik.si/tit-turnsek-sprave-ne-bo/
    http://www.publishwall.si/franc.mihi%C4%8D/post/367269/proslave-zbb-nob-ne-vodijo-do-sprave-in-napredka-slovenije

    Opomba: Ta prispevek ni doživel nikjer niti najmanjšega odmeva, kot da je z ravnanjem ZB NOB še naprej vse v najlepšem redu! Tako lahko torej Tit Turnšek in ZZB NOB nadaljujejo svoje delovanje in vztraja na »z izdajalci naroda ni mogoča sprava« in tako zavaja že tako razklan narod.

  9. Pieteta do pokojnih!?
    DRUŽINA, 9. 12. 2007
    Dan mrtvih je minil kot običajno. Slovenci smo zopet bogato okrasili grobove in z množičnim obiskom pokopališč počastili spomin rajnih. Izkazali smo pieteto, spoštovanje do pokojnih. To je naše priznanje, da je naše sedanje bivanje tesno povezano z delovanjem naših prednikov. Na zunaj vse lepo in prav. Poklon rajnim je bil kot po pravilu najprestižnejši predvsem tam, kjer lahko živi pokažemo, poleg pietete do pokojnih, tudi svoj prestiž. Vsaka družba oz. narod pa ima še posebna pokopališča. So rezultat preteklih različnih viher v človeštvu, družbi, narodu. Tako je tudi na Slovenskem.

    Takšna pokopališča nosijo posebno sporočilo. Tudi na teh grobiščih izkazujemo spoštovanje do pokojnih. Izkazujemo pa tudi svojo kulturo.

    Eno takšnih prvih grobišč v ribniški dolini je globoko brezno Žiglovica v Mali Gori. Tam počivajo žrtve medvojne revolucionarne vihre iz julija leta 1942 iz Ribnice in Strug.

    Ribniške žrtve so bile pahnjene v brezno zgolj zato, ker so verjele v humanost »ljudske« domače NOB in bile prepričane v grožnje o nehumanosti okupatorja, Italijanov. Žal so se motile. Svojo vero v človeškost sonarodnjakov in svojo »zmoto« so plačale s svojo smrtjo. Pretresljivo! Usodno za nadaljnjo tragično slovensko in ribniško zgodovino …

    Po 50 letih od poboja je bil tudi njim leta 1992 postavljen spomenik. Tedaj je bila velika slovesnost, maša in svečani govori nedolžnim civilnim žrtvam v spomin. Zbrana je bila velika množica. Poročala je celo televizija.

    Njim v spomin in nam v opomin je bilo postavljeno tudi razpelo, v katerega naj bi pobiti tudi verjeli. Na spomeniku namreč piše: »Kdor svojega bližnjega obsoja, se lahko zmoti, kdor mu odpušča, se nikoli ne zmoti!«

    Že po 1. novembru sem tudi letos obiskal podobna grobišča, tudi brezno Žiglovica. Priznati moram, da me je k temu dodatno spodbudil zgled, ko sem v dneh okoli vseh svetih videl, kako veliko ljudi se zbere in pokloni spominu mrtvih na negovanih grobovih padlim za NOB. Na primer v ribniškem gradu in še kje. Hvalevredno pietetno ravnanje. Lahko je za zgled!

    Odnos do grobišča in pokojnih v grobišču brezna Žiglovica pa žal ne more biti za vzor. Res je, da je občina poskrbela za smerokaz. To pa je vse, kar se je zgodilo po 15 letih, odkar je to uradno pomnik naše ribniške zgodovine. Že poleti sem opazil, da je križ na tleh, ker je spodaj zgnil. Zaščitne kovinske vrvi že dolgo ni več … Težko sem sledil poti do brezna. Našel sem štiri svečke. Razpelo pa še vedno visi nad breznom. Narava, sneg in veter ga bosta pahnila v brezno … Ali bo križ in spomin na te nedolžne žrtve v brezno zopet pahnila predvsem naša majhna pieteta? Upajmo, da ne bo tako! Dokažimo svojo kulturo in spoštovanje do vseh pokojnih.
    Franc Mihič, Ribnica
    http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/all/FEC16CAAB05885D3C12573A800460E24?OpenDocument

  10. Ob dnevu mrtvih v spomin in opomin!

    Krošnjar; št.57. oktober 2015
    REŠETO, 20. oktober 2015
    DEMOKRACIJA, št. 45, 5. november 2015

    Številke žrtev vojne vihre in revolucije »govore«. Za osvežitev spomina.

    Prvi pravi popis slovenskih žrtev druge svetovne vojne in neposredno po njej, ki ga je opravil Inštitut za novejšo zgodovino, pove, da je v vojni vihri in povojnem nasilju umrlo 6,5 % Slovencev.

    Koliko slovenskih žrtev je padlo med vojno in koliko v povojnih pobojih?

    Berem: «Trenutno je v bazi 97.500 evidentiranih žrtev. Največ žrtev je povzročil nemški okupator, več kot 31.700. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja). Za Rdečo armado imamo ugotovljeno, da je povzročila nekaj več kot 5.000 slovenskih žrtev. Zavezniške vojaške enote so predvsem v bombardiranjih pustile skoraj 1.900 žrtev.
    Več kot 900 žrtev je bilo zaradi nesreč – pri čiščenju orožja in podobno. Ustaši so povzročili blizu 800 žrtev – večji del so to Slovenci, ki so bili izgnani na območje NDH, kar nekaj žrtev pa je iz časa umika hrvaških enot v Avstrijo ob koncu vojne. Za okoli 20.000 ljudi nismo mogli ugotoviti, kdo je povzročil njihovo smrt – na vzhodni fronti na primer za veliko vojakov ne vemo, kaj je povzročilo njihovo smrt.

    Koliko žrtev pa so imeli tuji okupatorji? Koliko okupatorjev je padlo zaradi upora?

    Slovenska zgodovinopisna stroka razpolaga le z bolj ali manj natančnimi ocenami o okupatorjevih izgubah na naših tleh.

    Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da so po ocenah dr. Toneta Ferenca izgube italijanskega okupatorja v Ljubljanski pokrajini znašale okoli 1.200 žrtev, vključno s Primorsko kot integralnim delom italijanske države pa okoli 1.500 smrtnih žrtev. Izgube nemškega okupatorja pa naj bi po podatkih organizacije Volksbund Deutsche Kriegsgräberfürsorge iz Kassla znašale okoli 6.300 smrtnih žrtev.

    Med vojno vihro in revolucijo je torej umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa je umrlo 7.800 okupatorjev!

    Številke žrtev same govore bolečo zgodovinsko resnico.

    Vsak se lahko nad tem zamisli in se odloči za pot do potrebne sprave.

    Naj vse žrtve počivajo v miru!

    Franc Mihič, Kosovelova 2a Ribnica

    Viri:
    Prvi pravi popis – v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev
    Intervju z zgodovinarko Vido Deželak Barič
    10. junij 2012 ob 06:22
    Ljubljana – MMC RTV SLO
    http://www.rtvslo.si/slovenija/prvi-pravi-popis-v-vojnem-in-povojnem-nasilju-je-umrlo-6-5-slovencev/284939

    Vojna je postajala iz leta v leto bolj krvava
    Statistika 1941–1946
    Končno imamo seznam vseh žrtev, za katere je bilo mogoče izvedeti
    Tomaž Švagelj, znanost
    DELO -sre, 16.05.2012, 12:00
    http://www.delo.si/druzba/znanost/vojna-je-postajala-iz-leta-v-leto-bolj-krvava.html

    Pogovor z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič o nacionalni zbirki podatkov o žrtvah druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji 1941–1945
    DRUŽINA, 5. 6. 2011 | Ivo Žajdela | Aktualno
    http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/all/B44CF70A8F2195ACC12578A00034D517?OpenDocument
    2015-10-24

    O žrtvah
    Pobuda Vseposvojitev je osnovana na nacionalni zbirki podatkov o smrtnih žrtvah med prebivalstvom na območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki je rezultat dolgoletne zgodovinopisne in žrtvoslovne raziskave Inštituta za novejšo zgodovino Slovenije.
    Na seznamu, ki ga še urejajo, je trenutno 99 706 imen.
    Več o zbirki si lahko preberete v pogovoru z zgodovinarko dr. Vido Deželak Barič.

  11. »Pričevalci«
    Znana in preverjena je modrost, da je zgodovina vedno bila in bo temelj sedanjosti in tudi prihodnosti, v družini in družbi. Temu se ni moč izogniti. Dejstva o dogodkih so vedno samo ena, njih razlaga pa pogosto mnogotera. »Vsake oči imajo svojega malarja«, je pregovor. Zgodovinarji naj nam bi pomagali, da zmanjšajo »ponudbo« resnic o zgodovini, ki jo vedno pišejo »drzni in močnejši«, seveda po svoji meri, kar je resnica z velikim pridržkom, ve vsak moder človek. Če zmaga in potem vlada samo ena partija, je to enoumje in je dopustna samo ena zgodovinska resnica, pisana po diktatu zmagovalca, to je ene partije. Vse drugo so sovražne ideje, ki se v kali zatrejo in zaprejo. Tako je bilo tudi v naši deželi, vse do osamosvojitve Slovenije, ko smo dobili novo Ustavo, pravico do svobode govora, to je svobodo. Tako lahko sedaj beremo tudi, da je v vojnem in povojnem nasilju umrlo evidentiranih 97.506 žrtev, kar je 6,5 % Slovencev. To je rezultat projekta popisovanja žrtev medvojnega in povojnega nasilja. Vodja projekta, zgodovinarka dr. Vido Deželak Barič, z Inštituta za novejšo zgodovino, piše: »Najbolj je bila prizadeta Ljubljanska pokrajina. Tu je bil center slovenske politične elite – tako meščanske izpred vojne kot tudi novo nastajajoče revolucionarno-odporniške, kar je poleg italijanske okupacijske politike odločujoče pogojevalo tok dogodkov. Ljubljanska pokrajina je zgubila 9,5 odstotka prebivalstva. Tukaj se je namreč vzpostavil zelo močan odpor proti okupatorju, ki je šel z roko v roki z revolucijo, čemur je sledila reakcija meščanskega tabora. V Ljubljani so se že leta 1941 dogajale likvidacije, nato so množične likvidacije potekale leta 1942 na partizanskem ozemlju. To je bistveno spodbudilo vzpostavitev samoobrambnih vaških straž, po kapitulaciji Italije, ko se dogaja radikalni obračun s četniki in vaškimi stražarji, pa organiziranje domobranske vojske. Med partizanstvom in zlasti v Ljubljanski pokrajini dobro izurjenim ter številčnim domobranstvom je potekal intenziven spopad med vojno, temu pa je sledil tudi strahoten obračun zmagovite strani nad premagano po končani vojni. Prav zaradi naznačenega dogajanja ima Ljubljanska pokrajina največ smrtnih žrtev, pri je čemer najvišje število žrtev imela protirevolucionarna stran, in to predvsem zaradi povojnih pobojev. Partizansko-revolucionarni tabor je povzročil več kot 24.000 žrtev – med vojno in po njej. Če ne bi bilo povojnih pobojev, bi Slovenci imeli za 15 odstotkov manj žrtev. Italijanski okupator je povzročil nekaj čez 6.400 žrtev. Protirevolucionarni tabor, v katerem so zajete vaške straže, četniki in vse tri veje domobranstva, so zakrivili smrt 4.400 ljudi – to so žrtve, ki so padle v njihovih samostojnih akcijah, ne pa žrtve, ki so jih povzročili v sodelovanju z okupatorjem (te žrtve so prištete k številu žrtev okupatorja) itd.« Obče je poznano, da je v Sloveniji v okviru NOB med 2. Svetovno vojno zmagala revolucionarna stran, največ s pomočjo in za »Stalina«, in da je po deželi preko 600 grobišč povojnega revolucionarnega nasilja, katerih večina še nima spomenika.

    Spominska slovesnost za žrtve taborišča v Teharjih; oktober 2014

    Murskosoboški škof dr. Peter Štumpf je letos na slovesnosti dejal: »Na Teharjah se je ubijalo in umiralo samo zaradi primitivnega in brezumnega sovraštva«. Izrazil prepričanje, da sovraštva ni mogoče iztrebiti z nasiljem, saj nasilje sovraštvo še povečuje. “Sovraštvo domuje v skritih kotičkih srca. Lahko se potuhne mnogo let in šele potem udari z vso močjo. Človek, ki je okužen s sovraštvom, lahko zelo dolgo deluje kot mirovnik, kot domoljub, kot dobrotnik in celo kot vernik,” je dejal. Sprava se po mnenju škofa mora zgoditi in se bo zgodila. Kot je dejal, so vsa prizadevanja za resnico in spravo preroška dejanja, ki Slovenijo razstrupljajo od sovraštva. Predsednik Milan Kučan je ob 10 letnici spravne slovesnosti, ko sta se predsednik države in nadškof dr. Alojzij Šuštar skupaj poklonila mrtvim in žive povabila k spravi in sožitju v javni izjavi zapisal, da želi simbolično ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu, medtem ko politična zloraba preteklosti in mrtvih peljeta drugam, povzročata nove delitve in zbujata nova sovraštva, je med drugim v izjavi zapisal Milan Kučan, ko je obiskal množično grobišče po vojni pobitih domobrancev pod Krenom v Kočevskem Rogu in tam položil venec in prižgal svečko. Tako Nedelo, 29. Julij 2000. Pokojni akademik prof. dr. Aleksander Bajt, medvojni in politični sopotnik olimpionika Leona Štuklja, v knjigi »Bermanov dosje« pravi: »Partija je med NOB oziroma med okupacijo prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« Dr. Spomenka Hribar pa pravi: »Prav bi bilo, če bi se distancirali od revolucije, če bi priznali njeno narodno razdiralno vlogo med samo vojno in po njej. Revolucija je že med vojno, še posebno pa prva leta po njej, naredila ljudem toliko hudega«. Tudi sam sem tega mnenja.

    V demokratični Sloveniji pa lahko sedaj napišem dejstvo in mnenje: »Trga revolucije ni več, ker je bila revolucija odveč«! Ogledal sem si kar nekaj oddaj »Pričevalci« Jožeta Možine na RTV SLO. Pred dnevi sva z ženo obiskala pričevalca Alojza Arka iz Prigorice pri Ribnici, ki je izkazal izredno velik pogum, da je slovenski javnosti povedal svojo zgodbo o doživetih grozotah revolucije med NOB in po končani vojni. Njegovo pričevanje je eno najbolj pretresljivih. Govori jasno in zbrano, prizadeto, a ne maščevalno. Tudi doma se razgovori in še dopolni svojo pretresljivo življenjsko zgodbo, s katero živi.
    Tudi, ko smo sami, brez kamer, ni kančka maščevanja! Pričevalec gospod Alojz Arko pokaže zelo visoko integriteto! Pove, da po pričevanju ni doživel nobenega pritiska ali oporekanja, nobene grožnje. Nihče se ni oglasil. Najinega obiska je bil zelo vesel. Naslednji teden grem zopet k njemu.
    Mnogi komentarji te najbolj boleče slovenske teme kažejo, da avtorji nimajo integritete, ki je potrebna za obravnavo te teme, kot jo izkazujejo žrtve, pričevalci, ki pričujejo v spomin in opomin, vendar brez maščevanja. Pričevalci niso predmet za pogromaštvo, za hujskanje in za povečevanje razkola, temveč za iskanje sprave in sobivanja različno mislečih v družbi enakopravnih državljanov, kar je bistvo demokracije. Mnoge komentatorje te teme je lahko pred pričevalci zelo sram!
    2014-11-14
    Za REŠETO!

    • Umrl »pričevalec« Alojz Arko
      DEMOKRACIJA, ponedeljek, 03 december 2018 13:19
      Alojz Arko
      Umrl je Alojz Arko prejemnik »Priznanja Občine Ribnica« za pričevanje na nacionalni RTV o doživetih grozotah revolucije, med NOB in po končani vojni.
      Poleti l. 1942 so pri breznu Žiglovca na Mali gori pri Ribnici partizani pobili devet domačinov iz Prigorice, med njimi tudi njegovega očeta in dva brata, stara 18 in 21 let . OF je domačinom prepovedala sečnjo gozda ob železniški progi in zagrozila s strogimi kaznimi za vsakega, ki prepovedi ne bi upošteval. Kmetje iz Prigorice in Dolenje vasi, ki so do teh dogodkov večinoma še podpirali OF, so se torej znašli med kladivom in nakovalom. 28. julija 1942 so se kmetje kljub partizanskim grožnjam odpravili pomagat sekati gozd in čistiti grmovje, kot so jim ukazali Italijani. Med delom jih je zjutraj presenetila partizanska patrulja in jih odvedla devet. Domačini, ki so skupaj z deveterico sekali gozd, so sprva menili, da se jim ne bo zgodilo nič hujšega. Vseh devet domačinov, ki so jih partizani odpeljali do brezna, pa je bilo nemudoma »obsojenih« na smrt. Po tem tragičnem dogodku se je g. Arko počutil življenjsko ogroženega, saj so partizani iskali njega in brata na domu. Zato se je, čeprav mladoleten, skupaj s starejšim bratom in drugimi iz Dolenje vasi in Prigorice pridružil protikomunističnim enotam, domobrancem. Po koncu vojne je preživel še strahote teharskega taborišča. Njegovo pričevanje je pretresljiv dokument o grozotah in razsežnosti bratomorne vojne, to je revolucije oz. državljanske vojne, kar nas opominja, da se kaj takega ne sme več ponoviti. Pričevanje na TV je bilo njegovo življenjsko delo. Bodimo mu hvaležni zanj. Resnica, brez maščevanja, le obžalovanje državljanske vojne je pot do sprave. Pogoje za spravo je, da po spravi ne slavimo zmagovalcev, kaj šele da žrtvam državljanske vojne še naprej podtikamo »izdajo naroda«, saj so predvsem branili domove pred revolucionarnim nasiljem in pred uvedbo komunizma po končani vojni. Resnica, brez maščevanja, le obžalovanje državljanske vojne je pot do sprave. Zato je živel in pričeval pokojni Alojz Arko, domobranec.
      Franc Mihič, Ribnica
      http://demokracija.si/prejeli-smo/umrl-pricevalec-alojz-arko.html
      PRIČEVALEC

      ALOJZ ARKO
      Pripoved Alojza Arka, ki se po uboju očeta in bratov leta 1942 pridruži protikomunističnim enotam in preživi strahote teharskega taborišča po koncu vojne, je pretresljiv dokument o nesmislu in razsežnosti bratomorne vojne in revolucije. Pretresljivo pričevanje, ki nas opominja in spodbuja k sožitju, da se kaj takega ne bi več ponovilo.
      https://www.rtvslo.si/pricevalci/oddaja/174297241

      Povsem je nerazumljivo in nesprejemljivo , predvsem zelo žalostno pa je dejstvo, na njegovem pogrebu ni bilo nobenega predstavnika iz vrst desne politike, ne medija, nihče mu ni v slovo spregovoril niti ene besede za njegovo trpljenje in pričevanje.

  12. Zamolčana zgodovina
    REŠETO, 30. junij 2016

    Nekateri mi očitajo , da pišem neumne trditve o NOB. Dejstvo pa je, da je enostranska zgodovina zmagovalcev napisana v enopartijskem režimu, preživeta kot je bil režim SFRJ. Očitajo mi, kaj vse tajim, a navajajo samo to, kar in kakor se je interpretirala zgodovina zmagovalcev še v času enoumja. Dejstvo je, da je med okupacijo potekala državljanska vojna, ki jo je komunistična partija vedno zatajevala. Številke popisa žrtev v vojnem in povojnem nasilju v Sloveniji Inštituta za novejšo zgodovino so govoreče. Med vojno vihro in revolucijo je umrlo 97.500 Slovencev, v uporu zoper okupatorje pa 7.800 okupatorjev! To neizpodbitno in nazorno kaže, koliko je bilo med NOB upora zoper okupatorja, ki ga sicer cenim. Žrtve državljanske vojne, na obeh straneh, pa so ogromne. Šef OZNE Matija Maček je rekel: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!« Navajam mnenja, ki menda niso neumna? Pokojni prof. dr. Aleksander Bajt, član SAZU, medvojni upornik kraljeve vojske v domovini, enako kot olimpionik Leon Štukelj, je v knjigi »Bermanov dosje« zapisal: »Partija je med NOB, med okupacijo, prevzemala oblast z lažjo in nasiljem, likvidacijami političnih nasprotnikov. S tem da je izkoristila osvobodilni boj za izvedbo revolucije… Ni pa mogoče zanikati, da je partija organizirala obsežen protiokupatorski boj in da so v njem sodelovali tisoči Slovencev.« Prvi predsednik parlamenta, dr. France Bučar, partizan, član DEMOS-a, je vse do smrti ponavljal zgodovinsko in politično sporočilo: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja.« Slovenci smo se šele na prvih demokratičnih volitvah odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu in sprejeli demokracijo, zavrnili revolucijo in končali državljanko vojno. V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji, ni izdajalcev naroda! Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! Med okupacijo je bil upor proti okupatorju in bila je državljanska vojna! Ne tajimo več! Samo to je pot do sprave, ki je predpogoj za naš obstoj in razvoj ter perspektivo!
    Franc Mihič, Ribnica

    2016-06-07

  13. Kdo so žrtve revolucije v breznu Žiglovica?
    V zadnjem REŠETU g. Jože Tanko, poslanec, SDS, piše, da »naj bi bila velika večina žrtev v Žiglovici domačinov Ribničanov«, in da poteka sodnomedicinski postopek identifikacije pomorjenih.
    Poslancu g. Jožetu Tanku očitno torej ni poznano, da je večina žrtve v breznu domačinov Ribničanov. Kdo je ta večina? Že več kot 20 let to piše na spominski plošči ob breznu, na kateri je napisanih devet imen domačinov in še štiri imena iz Strug. O tem je javno govoril tudi občinski nagrajenec »pričevalec« g. Alojz Arko iz Prigorice, saj v breznu ležijo njegov oče in dva brata, tedaj stara 18 in 21 let. Naj še spomnim. V prvem mandatu, po prvih volitvah, smo imeli ribniški SKD v občini največji glasov volivcev in večino v tedanjem predsedstvu občine Ribnica in poslanca. Drugi poslanec je bil g. Benjamin Henigman. Kot predstavniki tedanje ribniške oblasti, smo skupaj s sredstvi občine in stranke SKD in ob pomoči vaščanov Prigorice postavili spomenik ob breznu, pripravili spominsko slovesnost z mašo. Imel sem osrednji nagovor. Poskrbeli smo, da je o tem dogodku Slovencem poročala nacionalna RTV. Kasnejša ribniška oblast, vse do danes, pri breznu še ni pripravila pietetne spominske slovesnosti na ta tragičen in usoden dogodek. Ne znam si razložiti, kako je mogoče, da je odnos ribniške politike in oblasti, skupaj z obema ribniškima poslancema, ga. Ljudmilo Novak, predsednico stranke NSi in Jožetom Tankom, vodjo poslanske skupine SDS v DZ RS, tako brezbrižen, kar nikakor ni znak omike. Doklej še? Bo kdo pojasnil?

    Franc Mihič

    Opomba: REŠETO je zavrnilo objavo, prednost imajo prispevki ZB NOV Ribnice.

    2016-10-17

  14. Kam, na katero spominsko proslavo?

    »Združenje za vrednote NOB Ribnice vabi v soboto, 10. septembra 2016, ob 11. Uri v Grčarice
    na spominsko slovesnost s kulturnim programom v spomin na partizansko zmago nad plavogardisti.
    Slavnostni govornik bo tov. Milan Gorjanc. Vabljeni!«
    Takšna je bila objava v REŠETU, glasilu občine Ribnice, dne 31. avgusta 2016. V Grčaricah se torej slavi zmaga revolucionarnih partizanov l. 1943, nad »plavogardisti« oz. nad enoto VKJ – Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini. »Plavogardisti« so pričakovali prihod zahodnih zaveznikov, Angloameričanov.
    Drugačne spominske slovesnosti tudi letos tam ni bilo.
    ZBB NOB Ribnice torej še vedno proslavlja zmago nad »izdajalci naroda-plavogardisti«.
    V demokraciji so različne spominske slovesnosti sicer dopustne, če so v okvirih predpisov, čeprav so za mnoge moralno sporne.
    Napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad enoto Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini je bila bistvena prelomnica v razvoju medvojnih dogodkov.
    Ravno ta zmaga v Grčaricah in zatem še zmaga partizanov na Turjaku nad belogardisti (vaškimi stražami, legijami, to je proti revolucionarji), je povzročila širitev bratomorne državljanske vojne in nastanek domobranstva, ko so po kapitulaciji Italije izpraznjeno ozemlje Slovenije zasedli Nemci.
    Žalostno je, da po 25. letih obstoja samostojne in demokratične RS le ZBB za vrednote NOB še proslavlja spomin na zmago nad proti revolucionarji in slavi spomin na bratomorno revolucijo.
    »Plavogardistom ali četnikom, to je Vojski kraljevine Jugoslavije v domovini so pripadali med drugimi: častnik VKJ in vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ki je umrl v spopadu z Italijani v Mali gori, olimpionik, pravnik Leon Štukelj, ekonomist, akademik prof. dr. Aleksander Bajt.
    V državljanski vojni nastopajo samo revolucionarji in proti revolucionarji. Zločini pa so lahko bili storjeni na eni in drugi strani! V vsaki državljanski vojni ni izdajalcev naroda! V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med drugo svetovno vojno je bil spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije.
    Menim, da je že skrajni čas, da tudi demokratično izvoljena politika, državna in/ali lokalna, ribniška, primerno počasti ta dogodek, to tragedijo bratomorne državljanske vojne. To velja zlasti za politične stranke, naslednice DEMOS-a, ki imajo v ribniški občini že vseskozi oblast z SDS na čelu?
    V Ribnici je najbolj zapuščeno grobišče žrtev vihre revolucionarjev pri breznu Žiglovca.
    To je zelo žalostna slika stanja duha in omike. Kaj o tem menita ribniška poslanca DZ RS, Ljudmila Novak, predsednica NSi in domačin Jože Tanko, vodja poslanske skupine SDS? Kam naj peljemo otroke v svarilo?
    Kam lahko gremo, na katero spominsko proslavo?
    Mar le na proslave ZB NOB, na Travno goro v občini Sodražica, na »Ogenjco« v občini Loški potok in v Grčarice, kjer ZB še slavi revolucijo in ne prizna državljanske vojne?

    Kdaj bo prišlo do premika? Kdaj bodo tudi žrtve revolucije v Žiglovici vredne spomina vseh tistih, ki ved(m)o, kako hudo boli in se ne pozabi »bratomorna« državljanska vojna?

    Spominjajmo se te tragedije, da se ne bo ponovila, da bomo ohranili in razvijali demokracijo.

    Franc Mihič
    2016-09-25 – REŠETO zavrnilo objavo

  15. Uničenje »plave garde« je bila bratomorna vojna
    Franc Mihič

    Časnik.si, 4. septembra 2018

    Kočevski proces-sojenje 21 voditeljem vaških straž in četnikov v Kočevju od 9 do 11. oktobra 1943 (Wikimedia)
    Napad in zmaga partizanov nad »plavogardisti« v Grčaricah jeseni 1943 pomeni poglobitev bratomorne vojne, revolucije, ki je nasprotje demokraciji. V REŠETU, glasilu občine Ribnice, 31. avgusta 2018, je ponovno, kot že vrsto let, objavljeno vabilo na spominsko proslavo, tokrat na 75. obletnico napada in zmage partizanov nad »plavogardisti« v Grčaricah po kapitulaciji Italije septembra 1943.
    Ribniški odbor Zveze združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) redno proslavlja to revolucionarno zmago nad »plavogardisti«, tj. pripadniki Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini (VKJ), ki so ob kapitulaciji Italije v Grčaricah pričakovali izkrcanje oz. prihod zahodnih zaveznikov, Anglo-Američanov. To ni bila zmaga nad okupatorjem, temveč zmaga v bratomorni vojni, pri čemer so s partizani v napadu na postojanko VKJ sodelovali tudi topničarji italijanske vojske, ki je pred tem kapitulirala. Prav njihovega ognjena podpora topništva je bila odločilna za partizansko zmago.
    Napad in zmaga revolucionarnih partizanov v Grčaricah nad pripadniki Vojske kraljevine Jugoslavije v domovini je bila prelomnica v razvoju medvojnih dogajanj. Ta zmaga partizanov, nekaj dni kasneje pa še uničenje protirevolucionarnih vojaških enot na Turjaku, je pomenila nadaljnji razvoj bratomorne državljanske vojne. Večino preživelih 171 članov posadke iz Grčaric so nato partizani na Kočevskem procesu obsodili na smrt, nekatere pa tudi brez te kočevske pravne farse izvensodno usmrtili. Grobišče je pri Mozlju v bližini Kočevja in na Travni gori.

    Prav je, da se poklonimo pokojnim padlim partizanom, vendar je prav tudi to, da se končno poklonimo tudi premaganim in usmrčenim pripadnikom VKJ ter obžalujemo državljansko vojno. Tudi Tito je dejal, da so četniki najresnejši nasprotnik revolucionarnih partizanov, saj jim edino četniki lahko preprečijo prevzem oblasti po končani vojni, pri čemer bodo le zavezniki opravili z okupatorji, z nacisti.
    Predsednik ZB za vrednote NOB Ribnica, Daniel Divjak, je lani na proslavi ob 74. obletnici uničenja »plave garde« v Grčaricah dejal:
    S kom bi se torej moral jaz, potomec partizana, ki je osvobodil to našo deželo, na kar sem tudi zelo ponosen, spravljati. Izdaja, pa naj se jo opravičuje kakor hoče, tudi s tem, da bi bilo manj žrtev, če bi počakali razvoj dogodkov in nato pokazali prave barve, kot so to trdili plavogardisti, pa je še vedno izdaja.
    Kdo je po napadu na kraljevino Jugoslavijo prvi čakal na »razvoj dogodkov« in nato šele po napadu Hitlerja na SZ pokazal prave barve« in začel že leta 1941 z bratomorno revolucijo, državljansko vojno, za cilje Stalina?
    ZDA so po vojni vodji VKJ generalu Draži Mihajloviču, ki ga je partizanska oblast obsodila in usmrtila, podelili državno priznanje za njegovo delovanje med 2. svetovno vojno. Četnikom je v Srbiji vrnjena čast, da so branili domovino.
    Pogoj za razvoj in blagostanje države je povsod sprava na državni ravni, torej mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, sicer različnega mišljenja, kar je demokracija. Zato spoštujmo vsako prizadevanje za spravo. Razvoj demokratične države in socialno tržne ekonomije ne more temeljiti »na vrednotah in dosežkih« revolucije, ko je bilo »vse naše«. Žal eni še vedno slavijo samo NOB, kot naj bi bila zgolj upor proti okupatorju, a tajijo nasilno revolucijo oziroma ne priznajo državljanske vojne, katere posledice so ogromne žrtve na obeh straneh.
    Inštitut za novejšo zgodovino navaja, da je zaradi upora padlo 7.800 okupatorjev, od tega 1.500 italijanskih in 6.300 nemških okupatorjev. Med vojno vihro in revolucijo pa je umrlo 100.000 Slovencev. Če torej ne bi bilo revolucije, ne bi bilo toliko žrtev na obeh straneh bratomorne vojne.
    Žalostno je, da po 25. letih obstoja samostojne in demokratične RS le ZZB za vrednote NOB še proslavlja spomin na zmago nad protirevolucionarji in tako slavi spomin na bratomorno revolucijo. Ne pozabimo, da so k »plavogardistom« ali četnikom, to je Vojski kraljevine Jugoslavije v domovini, pripadali med drugimi: častnik VKJ in vojaški vodja TIGR-a Danilo Zelen, ki je umrl v spopadu z Italijani v Mali gori, olimpionik Leon Štukelj ter ekonomist in akademik prof. dr. Aleksander Bajt.
    V državljanski vojni ni potekal spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč potekal spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med II. svetovno vojno je potekal spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina ter nasprotniki revolucije, zagovorniki demokracije in kapitalističnega družbenega reda.
    Menim, da je že skrajni čas, da tudi demokratično izvoljena politika, državna in/ali lokalna, ribniška, primerno počasti ta dogodek, to tragedijo bratomorne državljanske vojne v Grčaricah. V Ribnici je najbolj zapuščeno grobišče žrtev vojne in revolucije ravno v Grčaricah, kjer ni sledu, da je tu potekala državljanska vojna, podobno je na grobišču na Travni gori. Zapuščena so obeležja poboja belogardistov, večinoma s Turjaka, ki so blizu nekdanjega Jelendola pred Grčaricami. Sameva tudi obeležje pri breznu Žiglovca, kjer so končale žrtve revolucionarne vihre v leta 1942, sami nedolžni domačini.
    Redno pa ZZB NOB proslavlja spomin na tragedijo vodilnih članov TIGR-a, maja 1941 na Mali gori, proslavlja ustanovitev ribniške čete na Travni gori leta 1941. Proslavljajo tudi »uporništvo«, čeprav gre za tragedijo dogodkov povezanih z partizansko bolnišnico Ogenjca in proslavljajo seveda največjo partizansko zmago nad Italijani v Jelenovem žlebu, katere pa se ni še nikoli udeležilo vodstvo države, kot je to redno v Dražgošah, kjer gre sicer za tragedijo partizanskega načina boja, na račun veliko žrtev domačinov. To je zelo žalostna slika stanja duha in omike.
    Kdaj bo prišlo do premika na »pomladni« strani? Kam lahko gremo, na katero spominsko proslavo? To vprašanje velja zlasti za politične stranke, naslednice DEMOS-a, ki imajo v ribniški občini že vseskozi oblast s SDS na čelu? Mar imamo lahko le proslave ZZB NOB, ki še slavijo revolucijo in ne priznavajo državljanske vojne?
    Kdaj bodo tudi žrtve revolucije vredne podobnega spominjanja kot njih rablji, da se ne pozabi »bratomorna« državljanska vojna? Spominjajmo se te tragedije v Grčaricah, da se ta ne ponovi, da bomo ohranili in razvijali demokracijo in samostojno državo RS.
    https://www.casnik.si/v-grcaricah-je-bila-bratomorna-vojna/

    • Brglez v Grčaricah zopet zatajil revolucijo
      REPORTER, 21.11.2019
      ZZB za vrednote NOB Ribnica vsako leto proslavlja partizansko uničenje »plave garde« v Grčaricah. Na letošnji slovesnosti je bil slavnostni govornik dr. Milna Brglez, SD, evropski poslanec. V svojem govoru je zopet zavajal in tajil revolucijo. Za osvežitev spomina. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so enote 14. divizije uničile postojanko plavogardistov Vojske Kraljevine Jugoslavije v domovini. Za napad so uporabili tudi topove in topničarje italijanske vojske, ki je pred tem kapitulirala. Uničenje plave garde, kasneje pa še vaških straž in drugih protirevolucionarnih enot na Turjaku, je bilo usodno, da se je državljanska vojna še razmahnila. Preživele plavogardiste iz Grčaric so partizani obsodili na Kočevskem sodnem procesu na smrt ali pa usmrtili brez sodnega procesa, pri Mozlju in na Travni gori. Prav bi bilo, da se poklonimo usmrčenim pripadnikom »plavogardistom«. ki so jih partizani uničili najprej, nato pa še belogardiste, to je vaške straže in druge enote, na Turjaku. Ne pozabimo, da je partija kar med okupacijo že l. 1941 sprožila revolucijo in so VOS in partizani likvidirali skoraj 1000 nasprotnikov, posameznikov in celih družin, ki niso sprejemali njenih ciljev. Proti revolucionarji se niso hoteli boriti za cilj komunistov, ki so vodili OF, to je, po vojni prevzeti oblast po vzoru SZ. Partija oz. OF je res pozvala k uporu, a je priznala samo upor pod vodstvom OF, ki so jo vodili komunisti, vsak drugačen odpor pa je bil že izdaja. Partizani so praviloma imeli taktiko, »napadi in se hitro umakni«. Zaradi represalij okupatorja je potem visoko ceno plačevalo nedolžno prebivalstvo. Velike žrtve na obeh straneh in med prebivalstvom so bile zaradi revolucije. Ne pozabimo, da je med vojno in vihro revolucije umrlo 100.000 prebivalcev Slovenije in 7.800 okupatorje zaradi partizanskega upora. Partija je tudi vedela, da se ljudje redko prostovoljno borijo samo za »višje cilje«, temveč za konkretne koristne pridobitve. Tistim ki so odšli partizane, je obljubila, da bo po končani vojni: »vse bo naše, nič več ne bodo bogati izkoriščali revne, oblast bo naša, živeli bomo lepo kot ljudje v SZ.« Partija je lagala, da živijo ljudje lepo v SZ. Mnogi so temu verjeli in so zato odšli v partizane. Če Partija ne bi dala te obljube, mnogi ne bi šli v partizane. To je bila presoja vodilnih komunistov, saj je šef OZNE, Matija Maček, partizanu Francu Frantarju- Franti, ko se je ta vrnil iz SZ, da naj bo tiho kar je tam videl in še:»Če bi ljudem povedali, kako ljudje živijo v SZ, ne bi šel nihče v partizane«. To pove zelo veliko. Dr. Milan Brglez pa je v Grčaricah v govoru poudaril :»Bil je čas vojne. Tuj okupator in domači pomagači so stregli po slovenskem narodnem telesu. Ni jim bilo mar za prihodnost našega naroda in ne za prihodnost našega jezika. Boj proti ideološkemu sovražniku so postavili pred narodov upor. Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. Nam tega ni treba.« Žalostno je, da dr. Milan Brglez še vedno taji revolucijo in zavaja,, češ da so proti revolucionarji bili pomagači okupatorja in da so stregli po slovenskem narodnem telesu, to je po lastnem telesu in da jim ni bilo mar za prihodnost našega naroda, ne za prihodnost jezika. To je čista laž. Proti revolucionarjem je bila zelo mar prihodnost naroda in jezika. To so dokazali, tisti ki so preživeli, s svojim življenjem doma in v izgnanstvu. Seveda ni pa res, da je partizanom šlo samo za ohranitev naroda, nič pa ne za cilje komunizma. Dr. Brglez pravi: »Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. To je laž. Partizani so bili pripravljeni dati življenje za pregon okupatorjev, predvsem pa za cilje revolucije, vede ali nevede, nikakor pa ne za demokracijo. Pred časom je dr. Brglez celo dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo. Ni res. Brez zahodnih zaveznikov in SZ partizani ne bi nikoli mogli sami osvobodili Jugoslavije. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Za Tita je bila zato pomembnejša zmaga nad Mihajlovićevimi četniki in drugimi nasprotniki revolucije, da je po vojni lahko prevzel oblast. Nedemokratični režim nikoli ne uvede demokracije, jo le dopusti. Na prvih demokratičnih volitvah smo se odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu SFRJ in sprejeli demokracijo. To ni bila volja vodstva enopartijskega režima ampak DEMOSA! Kako je dr. Milan Brglez lahko po teh izjavah slovenski evropski poslanec v parlamentu EU, kjer so države večinsko obsodile vse tri totalitarizme, tudi komunizem, le Slovenija še ne. Doklej še tako?
      Franc Mihič, Ribnica

    • REPORTER, 21.11.2019
      ZZB za vrednote NOB Ribnica vsako leto proslavlja partizansko uničenje »plave garde« v Grčaricah. Na letošnji slovesnosti je bil slavnostni govornik dr. Milna Brglez, SD, evropski poslanec. V svojem govoru je zopet zavajal in tajil revolucijo. Za osvežitev spomina. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so enote 14. divizije uničile postojanko plavogardistov Vojske Kraljevine Jugoslavije v domovini. Za napad so uporabili tudi topove in topničarje italijanske vojske, ki je pred tem kapitulirala. Uničenje plave garde, kasneje pa še vaških straž in drugih protirevolucionarnih enot na Turjaku, je bilo usodno, da se je državljanska vojna še razmahnila. Preživele plavogardiste iz Grčaric so partizani obsodili na Kočevskem sodnem procesu na smrt ali pa usmrtili brez sodnega procesa, pri Mozlju in na Travni gori. Prav bi bilo, da se poklonimo usmrčenim pripadnikom »plavogardistom«. ki so jih partizani uničili najprej, nato pa še belogardiste, to je vaške straže in druge enote, na Turjaku. Ne pozabimo, da je partija kar med okupacijo že l. 1941 sprožila revolucijo in so VOS in partizani likvidirali skoraj 1000 nasprotnikov, posameznikov in celih družin, ki niso sprejemali njenih ciljev. Proti revolucionarji se niso hoteli boriti za cilj komunistov, ki so vodili OF, to je, po vojni prevzeti oblast po vzoru SZ. Partija oz. OF je res pozvala k uporu, a je priznala samo upor pod vodstvom OF, ki so jo vodili komunisti, vsak drugačen odpor pa je bil že izdaja. Partizani so praviloma imeli taktiko, »napadi in se hitro umakni«. Zaradi represalij okupatorja je potem visoko ceno plačevalo nedolžno prebivalstvo. Velike žrtve na obeh straneh in med prebivalstvom so bile zaradi revolucije. Ne pozabimo, da je med vojno in vihro revolucije umrlo 100.000 prebivalcev Slovenije in 7.800 okupatorje zaradi partizanskega upora. Partija je tudi vedela, da se ljudje redko prostovoljno borijo samo za »višje cilje«, temveč za konkretne koristne pridobitve. Tistim ki so odšli partizane, je obljubila, da bo po končani vojni: »vse bo naše, nič več ne bodo bogati izkoriščali revne, oblast bo naša, živeli bomo lepo kot ljudje v SZ.« Partija je lagala, da živijo ljudje lepo v SZ. Mnogi so temu verjeli in so zato odšli v partizane. Če Partija ne bi dala te obljube, mnogi ne bi šli v partizane. To je bila presoja vodilnih komunistov, saj je šef OZNE, Matija Maček, partizanu Francu Frantarju- Franti, ko se je ta vrnil iz SZ, da naj bo tiho kar je tam videl in še:»Če bi ljudem povedali, kako ljudje živijo v SZ, ne bi šel nihče v partizane«. To pove zelo veliko. Dr. Milan Brglez pa je v Grčaricah v govoru poudaril :»Bil je čas vojne. Tuj okupator in domači pomagači so stregli po slovenskem narodnem telesu. Ni jim bilo mar za prihodnost našega naroda in ne za prihodnost našega jezika. Boj proti ideološkemu sovražniku so postavili pred narodov upor. Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. Nam tega ni treba.« Žalostno je, da dr. Milan Brglez še vedno taji revolucijo in zavaja,, češ da so proti revolucionarji bili pomagači okupatorja in da so stregli po slovenskem narodnem telesu, to je po lastnem telesu in da jim ni bilo mar za prihodnost našega naroda, ne za prihodnost jezika. To je čista laž. Proti revolucionarjem je bila zelo mar prihodnost naroda in jezika. To so dokazali, tisti ki so preživeli, s svojim življenjem doma in v izgnanstvu. Seveda ni pa res, da je partizanom šlo samo za ohranitev naroda, nič pa ne za cilje komunizma. Dr. Brglez pravi: »Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. To je laž. Partizani so bili pripravljeni dati življenje za pregon okupatorjev, predvsem pa za cilje revolucije, vede ali nevede, nikakor pa ne za demokracijo. Pred časom je dr. Brglez celo dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo. Ni res. Brez zahodnih zaveznikov in SZ partizani ne bi nikoli mogli sami osvobodili Jugoslavije. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Za Tita je bila zato pomembnejša zmaga nad Mihajlovićevimi četniki in drugimi nasprotniki revolucije, da je po vojni lahko prevzel oblast. Nedemokratični režim nikoli ne uvede demokracije, jo le dopusti. Na prvih demokratičnih volitvah smo se odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu SFRJ in sprejeli demokracijo. To ni bila volja vodstva enopartijskega režima ampak DEMOSA! Kako je dr. Milan Brglez lahko po teh izjavah slovenski evropski poslanec v parlamentu EU, kjer so države večinsko obsodile vse tri totalitarizme, tudi komunizem, le Slovenija še ne. Doklej še tako?
      Franc Mihič, Ribnica

    • Grčarice, spomini kot opomini, komu?

      V septembrski številki REŠET-a je bil objavljen prispevek Irme Grbec, »Spomini in opomini«, ki govori o spominski slovesnosti na zmago partizanov nad plavogardisti v Grčaricah, kar se je zgodilo po kapitulaciji Italije v dneh 8. do 10. septembra 1934. ZBB za vrednote NOB Ribnica vsako leto organizira spominsko slovesnost na ta tragičen dogodek za narod. Komu je torej namenjen opomin? Pričakoval sem, da bo temu »opominu«, po več kot četrtstoletju samostojne in demokratične države, le sledil odziv, ki bo podal drugačen pogled na dogodke v Grčaricah, kot je ta, ki ga podaja ZBB že ves povojni čas in še dandanes. Žal sem se zmotil. V zadnjem REŠETU pa berem članek » 14. veteranski pohod OZVVS Ribnica«, kjer piše, da je zgodovinar Primož Tanko pohodnikom predstavil boje partizanov s plavogardisti. Berem predstavitev: «Slovenski četniki so bili pripadniki slovenskih četnikov, gverilskih enot, ki so v drugi svetovni vojni nastale iz poražene jugoslovanske vojske in delovale v okupirani Jugoslaviji. Slovenskim četnikom je poveljeval Karel Novak, njegov nadrejeni pa je bil Draža Mihajlović, vodja jugoslovanskega četniškega gibanja. Vsega skupaj je na Slovenskem med vojno delovalo 300-600 četnikov, večina kot obveščevalcev in diverzantov. Partizani so četnike v Grčaricah odločilno porazili«. Berem, da so pohodniki nadaljevali proti Konfinu. Zgodovinar je tudi tu podal obrazložitev dogodkov, in sicer da so iz Centralnih zaporov OZNE v Ljubljani 24. junija 1945, (op.: po končani vojni) odpeljali večje število vojnih ujetnikov in da pričevanja prebivalcev Rakitnice so nakazovala, da so prav na ta dan v Breznu pri Konfinu usmrtili večjo skupino ljudi, med njimi tudi ranjence in bolnike. Mar je to bila zmaga in opomin, seveda komu? Mar to ni bil zločin?
      V Grčaricah se še naprej taji državljansko vojno.
      ZZB za vrednote NOB Ribnica vsako leto proslavlja partizansko uničenje »plave garde« v Grčaricah. Na letošnji slovesnosti je bil slavnostni govornik dr. Milna Brglez, SD, evropski poslanec. V svojem govoru je zopet zavajal in tajil revolucijo. Za osvežitev spomina. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so enote 14. divizije uničile postojanko plavogardistov Vojske Kraljevine Jugoslavije v domovini. Za napad so uporabili tudi topove in topničarje italijanske vojske, ki je pred tem kapitulirala. Uničenje plave garde, kasneje pa še vaških straž in drugih protirevolucionarnih enot na Turjaku, je bilo usodno, da se je državljanska vojna še razmahnila. Preživele plavogardiste iz Grčaric so partizani obsodili na Kočevskem sodnem procesu na smrt ali pa usmrtili brez sodnega procesa, pri Mozlju in na Travni gori. Prav bi bilo, da se poklonimo usmrčenim pripadnikom »plavogardistom«. ki so jih partizani uničili najprej, nato pa še belogardiste, to je vaške straže in druge enote, na Turjaku. Ne pozabimo, da je partija kar med okupacijo že l. 1941 sprožila revolucijo in so VOS in partizani likvidirali skoraj 1000 nasprotnikov, posameznikov in celih družin, ki niso sprejemali njenih ciljev. Proti revolucionarji se niso hoteli boriti za cilj komunistov, ki so vodili OF, to je, po vojni prevzeti oblast po vzoru SZ. Partija oz. OF je res pozvala k uporu, a je priznala samo upor pod vodstvom OF, ki so jo vodili komunisti, vsak drugačen odpor pa je bil že izdaja. Partizani so praviloma imeli taktiko, »napadi in se hitro umakni«. Zaradi represalij okupatorja je potem visoko ceno plačevalo nedolžno prebivalstvo. Velike žrtve na obeh straneh in med prebivalstvom so bile zaradi revolucije. Ne pozabimo, da je med vojno in vihro revolucije umrlo 100.000 prebivalcev Slovenije in 7.800 okupatorje zaradi partizanskega upora. Partija je tudi vedela, da se ljudje redko prostovoljno borijo samo za »višje cilje«, temveč za konkretne koristne pridobitve. Tistim ki so odšli partizane, je obljubila, da bo po končani vojni: »vse bo naše, nič več ne bodo bogati izkoriščali revne, oblast bo naša, živeli bomo lepo kot ljudje v SZ.« Partija je lagala, da živijo ljudje lepo v SZ. Mnogi so temu verjeli in so zato odšli v partizane. Če Partija ne bi dala te obljube, mnogi ne bi šli v partizane. To je bila presoja vodilnih komunistov, saj je šef OZNE, Matija Maček, partizanu Francu Frantarju- Franti, ko se je ta vrnil iz SZ, da naj bo tiho kar je tam videl in še:»Če bi ljudem povedali, kako ljudje živijo v SZ, ne bi šel nihče v partizane«. To pove zelo veliko. Dr. Milan Brglez pa je v Grčaricah v govoru poudaril :»Bil je čas vojne. Tuj okupator in domači pomagači so stregli po slovenskem narodnem telesu. Ni jim bilo mar za prihodnost našega naroda in ne za prihodnost našega jezika. Boj proti ideološkemu sovražniku so postavili pred narodov upor. Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. Nam tega ni treba.« Žalostno je, da dr. Milan Brglez še vedno taji revolucijo in zavaja, češ da so proti revolucionarji bili pomagači okupatorja in da so stregli po slovenskem narodnem telesu, to je po lastnem telesu in da jim ni bilo mar za prihodnost našega naroda, ne za prihodnost jezika. To je čista laž. Proti revolucionarjem je bila zelo mar prihodnost naroda in jezika. To so dokazali, tisti ki so preživeli, s svojim življenjem doma in v izgnanstvu. Seveda ni pa res, da je partizanom šlo samo za ohranitev naroda, nič pa ne za cilje komunizma. Dr. Brglez pravi: »Bitka v Grčaricah nam razlaga, da so mnogi za svobodo, demokracijo in druge ideale, ki jih živimo danes, bili pripravljeni dati svoje življenje. To je laž. Partizani so bili pripravljeni dati življenje za pregon okupatorjev, predvsem pa za cilje revolucije, vede ali nevede, nikakor pa ne za demokracijo. Pred časom je dr. Brglez celo dejal, da so partizani z zmago nad okupatorjem skupaj z zavezniki Evropi priborili svobodo in demokracijo. Ni res. Brez zahodnih zaveznikov in SZ partizani ne bi nikoli mogli sami osvobodili Jugoslavije. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Za Tita je bila zato pomembnejša zmaga nad Mihajlovićevimi četniki in drugimi nasprotniki revolucije, da je po vojni lahko prevzel oblast. Nedemokratični režim nikoli ne uvede demokracije, jo le dopusti. Na prvih demokratičnih volitvah smo se odpovedali enopartijskemu totalitarnemu režimu SFRJ in sprejeli demokracijo. To ni bila volja vodstva enopartijskega režima ampak DEMOSA! Kako je dr. Milan Brglez lahko po teh izjavah slovenski evropski poslanec v parlamentu EU, kjer so države večinsko obsodile vse tri totalitarizme, tudi komunizem, le Slovenija še ne. Doklej še tako?
      Franc Mihič, Ribnica

      Prispevek poslan občinskemu glasilu, čakam na objavo

  16. Umor pri breznu Žiglovica
    REPORTER, 14. avgust 2017

    Prav je, da se ne pozabi zgodovina, ki je morala biti dolgo zatajevana. Članek o tem v REPORTERJU je zelo aktualen. Mogoče le nekaj dopolnitev.
    V članku piše. Pred sedmimi leti so domačini s pomočjo Nove slovenske postavili granitni križ, ki je nadomestil dotrajanega lesenega. Leta 1992 je bil po 50 letih od poboja postavljen spomenik in leseni križ devetim pobitim žrtvam iz Prigorice oz. Ribnice in štirim iz Strug. Postavitev spomenika in križa ter spominsko slovesnost so izvedli svojci žrtev, občinski odbor stranke SKD in občina Ribnica. Pri tem je velik dela opravil g. Benjamin Henigman, SKD, kasnejši poslanec v DZ RS. Zbrala se je velika množica. Tedanji ribniški dekan g. Maks Ipavec je opravil mašo s pridigo. Osrednji govor sem imel jaz, Franc Mihič, kot podpredsednik občine Ribnice oz. predsednik OO SKD Ribnica. Povabljena RTV SLO je poročala o tem dogodku v Odmevih. Na spomeniku piše: »Kdor svojega bližnjega obsoja, se lahko zmoti, kdor mu odpušča, se nikoli ne zmoti!«
    Žrtve so sedaj pokopane na domačem pokopališču, kar je prav. Tragedija ob breznu Žiglovica je dogodek, ki je tedaj mnogim vlil smrtni strah pred OF in jih je ta tako potisnila v obrambo za življenje in v državljansko vojno.
    Bojim se, da na ta tragičen dogodek ne bo več spominske slovesnosti. Saj so bile doslej le dve slovesnosti v 25 letih.
    Upam, da poklicana politika ne bo pozabila na ta dogodek, saj to terja kultura oz. resnica o zatajevani zgodovini, ki se ne sme ponoviti.
    Franc Mihič, Ribnica

  17. Ali so pobiti Romi bili izdajalci ali prve žrtve revolucije?
    DRUŽINA – 29.12.2017

    Pretresena sva ob odkritju grobišča v Iški, kjer so odkrili ostanke 53 pobitih Romov, od tega 25 otrok. Poboj so storili partizani, dne 17. maja 1942. Vzrok poboja, pobiti naj bi bili potencialni izdajalci. V tistem času so bili poboji tudi drugod. L. 1941 so Italijani zasedli Sodražico, a so se spomladi 1942 umaknili. Stane Semič-Daki oz. partizani so jo »osvobodili« maja 1942. Začeli so iskati politične nasprotnike. Delovalo je »ljudsko« sodišče. Prva je bila Ivanka Škrabec Novak. Soprog France Novak, profesor kemije, ni zaupal OF in se je pravočasno umaknil. Doma so našli samo ženo, ki je bila v zadnjem mesecu nosečnosti. Na zborovanju sredi Sodražice so jo zasliševali, kje ima moža in zakaj sta nasprotovala OF. Naslednji dan so jo pokončal v gozdu. Nato je bil na vrsti France Kozina, Kozinčev iz Zapotoka. Sodišče ga je obsodilo na smrt. Še isto noč so ga ustrelili. Naslednji dan so ustavili dva voza Ciganov, ki so se pripeljali iz Ribnice. Sodnik Stante jih je obsodil na smrt. Partizani so vse pobili, vseh 16, brez izjeme, tudi dojenčke. 26. avgusta so na domu postrelili še druge člane družine Kozina: 63-letnega očeta Ivana, 56-letno mater Frančiško in 35-letnega hromega sina Janeza. Pri breznu Žiglovca pri Ribnici so 28. julija 1942 pobili devet domačinov. Italijani so zahtevali, da lastniki parcel ob progi posekajo 100m širok pas gozda. OF pa je to prepovedala. Kmetje, ki so sicer še podpirali OF, so ubogali okupatorja. Zalotili so jih partizani. Devet kmetov so odvedli k breznu. Vse so »obsodili« na smrt. Pokončani so bili zato, ker so verjeli v humanost »ljudske« OF in bili prepričani v nehumanost okupatorja. Žal so se zmotili.
    Ali so bili vsi ti Romi in Slovenci, celo otroci, res izdajalci in kolaborantje? Ali se res lahko postreli kar potencialne izdajalce? Kdo pa je sploh »izdajalec naroda« v državljanski vojni?
    Ali ti ljudje zaradi takšnih pobojev niso imeli pravice spontano ustanavljati vaške straže, da bi branili življenje in domove v državljanski vojni? Zatekli so se pod okrilje okupatorja, samo da bi preživeli. Kako bi se sicer lahko goloroki ubranili? OF je celo oklicala monopol na odpor, vsak odpor izven OF, je bil izdaja. Mnogi ljudje in člani vaških straž niso (več) verjeli OF in so se bali pobojev in Stalina.
    Ali so »vaške straže« in kasneje vsi domobranci res bili kolaborantje in izdajalci, ki so smrt zaslužili,
    češ da so pomagalu okupatorju, da bi zmagal fašizem in nacizem in da se iztrebi slovenski narod ?
    Ali niso imeli pravice, da se borijo za življenje in da obvarujejo domove pred revolucionarji?
    Zmagala je revolucija, saj je bil zaveznik in osvoboditelj Stalin. Bereva, da je Tito sam izjavil, da je zanj bil najpomembnejši boj proti četnikom in da je bila državljanska vojna. Obžalujmo jo.

    Marija in Franc Mihič, Ribnica

  18. Kučan, kaj nam je zares lahko skupna vrednota?
    Avtor: Franc Mihič

    ČASNIK., 31. julija 2019
    https://www.casnik.si/kaj-nam-je-zares-lahko-skupna-vrednota/
    »Kolaboracija ne more biti vrednota. Če bomo končno premogli moči, da napravimo ta zahteven korak, potem bo tudi dostikrat izrečeno obžalovanje, da je brat dvignil roko nad brata, dobilo svojo pravo vsebino, v katerem ne bo vrednotnega relativiziranja dejanj enega ali drugega z mislijo na njihove različne motive,” je poudaril letošnji slavnostni govornik Milan Kučan na spominski slovesnosti, posvečeni spominu na uničenje partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med roško ofenzivo leta 1942.
    Partizan izdal zatočišče ranjencev v jami
    Žal pa je zamolčano, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala od 24. julija do 29. avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano. Je pa vsekakor pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka. V Sadolu so pobili štirinajstih talcev in požgali vas Travnik. Najmanj nenavadno pa je pri tem to, da ni nobenega obeležja. Tudi ne obstaja niti en zapis o partizanki, ki je s svojim dejanjem, lahko bi celo rekli, »samomorilskim junaškim dejanjem«, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka.
    V hajki so Italijani odkrili tudi skrito zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Lokacijo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli. Oba sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane.
    Milan Kučan niti ne omeni državljanske vojne, problematizira le kolaboracijo
    Žalostno je, da je Milan Kučan kot edino problematično v govoru navedel kolaboracijo, a je zatajil, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je dvignil roko nad brata protirevolucionarja, ki so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija, kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je protirevolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota.
    Milan Kučan v govoru niti ne omeni državljanske vojne. Problematizira le kolaboracijo, kot da je bila izraz navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda, ko naj bi ta del naroda izdal samega sebe. Kučan torej pravi: »Kolaboracija ne more biti vrednota.. Napravimo ta korak, da bo tudi izrečeno obžalovanje, da je brat dvignil roko nad brata, dobilo svojo pravo vsebino“.
    Menim, da pot do tega vodi le preko priznanja obeh strani, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja.
    Pozabljeno brezno Žiglovica na Mali gori pri Ribnici
    Kako daleč je zbližanje nasprotij iz državljanske vojne, kaže tudi to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline. Ti so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi iz doline so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika. Niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To pa ni kultura, ki je vzpodbudna za napredek naroda. Podvsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:
    »Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik.”

    Posnetek izjave na radiu Ognjišče je na povezavi:
    https://avdio.ognjisce.si/search/Franc%20Mihi%C4%8D

  19. Upor ali kolaboracija?
    REPORTER. 12. avgust 2019
    Slavnostni govornik Milan Kučan je na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942 dejal: »Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva.«Katera dejstva ob dogodkih pri Ogenjci so tista, ki jih Milan Kučan okliče za prispodobo medvojnega dogajanja? Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942 partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sadolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sadolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, ko je ustrelila italijanskega poročnika, sprožila to tragedijo Loškega potoka. V italijanski hajki so ti odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je, kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane. Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan. Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.” Kučan pa ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki pred Perzijci in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma in Stalina, ter med proti revolucionarji, nasprotniki teh revolucionarnih ciljev. Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.” Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni in pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin. “Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi. Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov, vendar je za Tita bila pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Tito je vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. V govoru pa Kučan niti ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe. Obstaja pa tudi drugačen pogled nazaj. Kučan namreč ne navaja, da je Partija sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja. Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”. Ne more biti menda še naprej vprašanje, ali odpor in preživetje naroda, ali pa kar upor za vsako ceno skupaj z bratomorno državljansko vojno, kar vse plača prebivalstvo bolj kot okupator. Partizanska tragedija pri Ogenjci torej ne more biti prispodoba dileme, upor ali kolaboracija, kot pravi Milan Kučan.
    Franc Mihič, Kosovelova 2a, Ribnica

  20. Milan Kučan

    Ogenjca je tragedija partizanskega upora in Loškega potoka!

    REŠETO, 30. avgust 2019
    ODMEVI, avgust-september-oktober 2019
    SUHOROBAR, september –oktober 2019

    »Kolaboracija ne more biti vrednota. Ogenjca je lahko prispodoba za celotno medvojno dogajanje na Slovenskem. Nasproti sta si stali dve odločitvi, dve izbiri. Odločitev za upor, za svobodo, za boj proti osvajalcem, ki so razkosali domovino in slovenstvu hoteli vzeti prihodnost, in na drugi strani odločitev za sodelovanje z osvajalcem. To so dejstva«, je dejal slavnostni govornik Milan Kučan na spominski slovesnosti, posvečeni spominu uničenja partizanske bolnice Ogenjca pri Loškem potoku med italijansko roško ofenzivo leta 1942. Že leta spremljam spominske slovesnosti pri Ogenjci in spoštujem izražanje pietete do mrtvih partizanov. Ne strinjam pa se s tem ponavljajočo razlago
    zgodovine in obtoževanjem žrtev revolucije, da so izdajalci naroda. K pisanju sta me dodatno spodbudili pismi oz. prispevek, in sicer, »Razklanost slovenskega naroda nam prinaša le škodo«, ki je zaključna misel Mirka Anzeljca, častnega občana občine Ribnica, v njegovem prispevku objavljenem v REŠETU in seveda pismo mojega učitelja Janeza Debeljaka, častnega občana več občin. V njem mi med drugim piše:«Vsaj trideset let sem moral kot slavist mladim generacijam razlagati Klopčičevo partizansko enodejanko »Mati«. Mati zaradi izdajstva izgubi sina, enega sina. Torej vcepljal sem stereotip o borcu, ki pade za svobodo, njegov nasprotnik pa je izdajalec. Tipična pravljica o pridnem Janezku in hudobnem Mihcu. Izdajalca je treba za vse čase sovražiti, izničiti. Pa se v meni oglaša neka druga resnica«. Katera so torej tista dejstva, Milan Kučan, ki so lahko prispodoba za odločitev za upor ali za sodelovanje z osvajalcem? Dejstvo je, da je med roško ofenzivo, ki je na tem območju potekala julija in avgusta 1942, partizanka ustrelila italijanskega poročnika, ki je z enoto korakal po cesti v Sodolu v Loškem potoku. Ali je partizanka to storila po lastni presoji, ali ji je bilo to ukazano, ni znano, je pa pomembno odprto vprašanje. Italijani so partizanko likvidirali in se maščevali prebivalcem Loškega potoka s pobojem štirinajstih talcev v Sodolu in požigom vasi Travnik. Najmanj nenavadno je, da ni nobenega obeležja, ne zapisa o partizanki, ki je s svojim dejanjem, sprožila to tragedijo Loškega potoka. Na to me je večkrat opozorila moja pokojna mama, Jožefa Mihič, rojena Kordiš, ki je bila v Loškem potoku poznana kot »Trafikarjeva Pepca«. To so mi potrdili še nekateri drugi Potočani, nazadnje letos, ko sem bil pri maši za »sodolske žrtve«. V italijanski hajki so ti potem odkrili zatočišče ranjencev v jami Ogenjca. Skrito jamo je izdal partizan, ki je zapustil jamo. Bolničarka je kljub Hipokratovi prisegi, sicer po dogovoru z ranjenci, ustrelila ranjence in sebe. V jami je ostalo deset mrtvih ranjencev, dva še živa so Italijani zajeli in sta preživela ujetništvo ter sta po kapitulaciji Italije zopet vstopila v partizane. Kučan je še poudaril: » Slovenci smo v najbolj herojskem obdobju, v katerem smo zaradi upora in boja kot narod obstali, morali plačati velikanski davek. To, kar se nam je dogodilo, je pustilo tudi mnoge tragične posledice, ki jih nosimo vse do današnjih dni in bremenijo življenje celo najmlajših generacij. Spraviti se s preteklostjo seveda ne pomeni enakega vrednotenja vsega, kar se je v njej dogajalo. Kolaboracija, sodelovanje z okupatorjem in sovražnikom ne more biti vrednota…Sprašujem, kateri dogodki, povezani s partizansko tragedijo pri Ogenjci, pa so tisti, ki kažejo na kolaboracijo. Partizansko bolnico Ogenjco je vendar izdal partizan. Kučan pravi:«V bitki pri Termopilah, v kateri so Grki branili svobodo Grčije pred Perzijci, so padli do zadnjega moža. Ni jih pokončala zla vojna sreča ali premoč sovraga. Padli so, ker se je našel izdajalec, ki je v zameno za bogastvo Perzijce pripeljal svojim rojakom za hrbet. Stari Grki z etičnim vrednotenjem niso imeli težav.” Kučan ne razume, da so se pri Termopilah borili za svobodo Grki zoper Perzijce in so padli za domovino Grčijo. To ni bila državljanska vojna Grka proti Grku. V državljanski vojni ne poteka spopad med dvema narodoma, zato ne more biti izdajalcev naroda, temveč poteka spopad med privrženci različnih družbenih ureditev. V slovenski državljanski vojni med okupacijo je bil to spopad med privrženci revolucije oz. boljševiškega socializma, ter med proti revolucionarji, nasprotniki sovjetskega socializma in Stalina. Dokazali smo to, ko smo povojne poboje že pred časom prepoznali kot zavržno dejanje,” je spomnil nekdanji predsednik in dodal:«Vrednotno zavračanje kolaboracije ne izključuje obsodbe marsičesa, kar se je dogajalo v imenu upora in varovanja pred sovražniki. Pa vendar je čas, da temeljno resnico o takratnih izbirah končno sprejmemo, se naučimo z njo živeti in jo ponotranjimo.” Res je, da je Milan Kučan zapisal v javni izjavi, da želi ponoviti svoje besede obžalovanja in obsodbe povojnih zunajsodnih pobojev, ki bodo v slovenskem zgodovinskem spominu zapisani kot moralni in pravni zločin. Samo na podlagi pietete do mrtvih sta mogoča spravno sožitje med živimi in strpnost v skupnem bivanju ljudi različnih prepričanj drug z drugim, in ne drug proti drugemu. To berem na prvi strani NEDELA, z dne 29. julij 2000. Žalostno je, da vsaj ta moralni oz. pravni zločin še do danes ni doživel epiloga na sodišču. Menda izkazana pieteta do mrtvih ne nadomesti sodišča, ko gre za moralni in pravni zločin? “Kar je bilo, tega ni mogoče spremeniti. Se je pa iz tega mogoče veliko naučiti za prihodnost. Ponos nad tem, kar smo Slovenci zmogli v času NOB, ko je bil naš narod velik zaradi svojega prispevka k zmagi nad zlomom fašizma, je, skupaj z našo odločitvijo za samostojnost in obrambo naravne pravice slehernega naroda do samoodločbe, vir naše samozavesti in poguma tudi za prihodnost. Je moralna legitimacija, ki jo imamo pred zgodovino, pred svetom in pred prihodnostjo,” je izpostavil Kučan in dodal, da ni zagotovil, da nas ne čakajo nove preizkušnje in izzivi. Katere? Ne pozabimo, osnovni vir vsega zla je bil okupator, kar se včasih pozablja. Dejstvo je, da je odpor povzročil smrt 7.800 okupatorjev. Vseh žrtev vojne in revolucionarne vihre pa je več kot 100.000 med prebivalstvom. Številke govore kruto resnico. Tudi v Loškem potoku je bilo podobno. Zaradi vojne in revolucionarne vihre so ocene, da je umrlo 260 Potočanov, od tega 220 »belih« in 40 »rdečih«. Koliko pa je tam padlo okupatorjev, zaradi partizanskega upora, so le grobe ocene, to je več kot 10 okupatorskih vojakov. Pri samem dogajanju pri Ogenjci ni padel noben Potočan, le preje 14 talcev, samih Potočanov. Partizanski komandant Franc Sever – Franta, letalski polkovnik JLA, ki je sedaj osrednji junak v filmu o rešitvi partizanov na Menini planini pred koncem vojne v intervjuju, ki ga je vodil Lado Ambrožič na RTV SLO 1, v nedeljo zvečer 14.04.2013, med drugim povedal, da so mu po vrnitvi iz študija v SZ po končani 2. svetovni vojni, ko je povedal, kakšen režim in težko življenje ljudi je videl v SZ, zabičali, da mora o tem molčati. Matija Maček visok komunistični funkcionar in vodja slovenske OZNE mu je tedaj dejal: »Če bi to, kaj se dogaja in kako se živi v SZ, povedali ljudem, ne bi šel nihče v partizane!«
    Spoštujmo upor in obžalujmo tragedijo državljanske vojne. Ne pozabimo, Stalin je že med vojno dosegel, da je bilo ozemlje kraljevine Jugoslavije interesno področje SZ ter je bil edini pravi politični prijatelj Tita. Rdeča armada je osvobajala Jugoslavijo in tako pomagala Titu, da je zmagal v državljanski vojni in po koncu vojne prevzel oblast v državi. Če pa bi bila Jugoslavija interesno področje zahodnih zaveznikov, se vse to ne bi moglo zgoditi. Dejstvo je, da je nacistična Nemčija podpisala kapitulacijo zaveznikom in nobenim partizanom v Evropi, tudi Titu ne. To dejstvo ne zanika upora partizanov. Berem, da je Tito vedel, da bodo nacistično Nemčijo zmogli premagati le zavezniki, ki so bili zadostno industrijsko in vojaško močni. Zato je bila za Tita pomembnejša zmaga v državljanski vojni, to je zmaga nad Mihajlovićevimi četniki, plavo gardo, kraljevo vojsko v domovini in drugimi nasprotniki revolucije, ki so bili vsi poraženi. Privrženca četnikov oz. plave garde v Sloveniji sta bila tudi akademik, član SAZU, prof. dr. Aleksander Bajt in olimpionik Leon Štukelj, pravnik. V govoru Kučan ne omeni državljanske vojne, očita pa kolaboracijo, kot da je ta dejansko bila, in to kot izraz »navdušenja nad okupacijo in nacizmom velikega dela slovenskega naroda«, ki naj bi kar izdal samega sebe. Kučan namreč ne pove, da je Partija s pomočjo OF sprožila in vodila tudi revolucijo, med in po vojni. Revolucionar je prvi dvignil roko nad brata proti revolucionarja, proti revolucionarji pa so kot »vaške straže in domobranci« branili svoja življenja, svoje domove, pred uvedbo režima po vzoru Stalinove SZ. Strinjam se, da kolaboracija za cilje okupatorja ne more biti vrednota. Vendar tako krvava revolucija kot je bila pri nas, ki je nasprotno stran, to je proti revolucionarje, zaradi preživetja v državljanski vojni, potisnila pod okrilje okupatorjev, kar ni kolaboracija, tudi ne more biti vrednota. Do sprave vodi le priznanje obeh strani oz. politike na državni ravni, da je med okupacijo in po vojni potekala revolucija oz. državljanska vojna. Osnovni vir vsega zla je seveda bil okupator, kar se včasih pozablja. Kako daleč je zbližanje nasprotij državljanske vojne kaže to, da noben govornik na slovesnostih pri Ogenjci doslej ni niti z besedo omenil tragedije pri breznu Žiglovica na Mali gori pri Ribnici. Tam so partizani, tudi l. 1942 v istem tednu kot je bila tragedija pri Ogenjci, pobili devet domačinov iz ribniške doline, ki so dotlej mnogi podpirali OF. Mnogi so se tudi zaradi tega zatekli k domobrancem in doživeli njihovo usodo. Vse do osamosvojitve Slovenije te žrtve niso smele imeti spomenika, niso bile vredne javnega spomina, kar se žal še danes dogaja. Tragedije partizanov pri Ogenjci se redno spominja, kar na nivoju države. V senci te tragedije, ko ni padel tam noben Potočan, ostaja štirinajst Potočanov, nedolžnih domačinov. To je »kultura«, ki vzdržuje razkol naroda. Ameriški veleposlanik v Sloveniji, Joseph A. Mussomeli je o razklanosti dejal: »Ljudje bi se morali zavedati potrebe medsebojnega spoštovanja in spoznati, da v vsaki bitki, vojni, sporu, tudi med dvema človekoma, obe strani nosita del krivde in počneta stvari, ki so napačne, nič ni črno-belo. Če ne sprejmete dejstva, da pri vsakomur, pri vsakem gibanju obstajajo dobre in slabe stvari, imate težavo. V Sloveniji ljudje 70 let niso mogli govoriti o tem in zelo težko zdaj sprevidijo, da je zgodovina bolj zapletena, da stvari niso tako jasne, kot si ljudje želijo.ceniti, da ima vsakdo različno zgodbo in da je vsak izbral zase tisto, kar je v danem trenutku mislil, da je najbolje zanj. Treba se je premakniti naprej. V prihodnost.« Sprava je po njegovem mnenju nujna za stabilno demokracijo. Povsem se strinjam, kar pravi Jan Philipp Reemtsma, častni konzul Slovenije v Hamburgu:»Treba se je tudi pogovarjati in poskusiti razumeti druge. Mogoče bi si bilo najprej dobro predstavljati, da drugi tistega, kar so delali, niso delali iz zlobe. Vsak ima svoje razloge, svoje izkušnje in te je treba jemati zares. Če bi se medsebojno vzeli zares, bi morda enkrat lahko skupaj odkrili spomenik”. Nestor slovenskih književnikov, Boris Pahor, tržaški Slovenec je dejal: »Žal smo v 20. stoletju zagrešili usodni in najhujši antihumanizem, ko je brat položil roko na brata, in je zaradi žrtev narod še bolj razdeljen, dialog pa spet in spet v resnici mrtev. Zato bi si danes ob spomeniku skupaj s Kocbekom upal predlagati, da »bi se sprta in sovražna tabora ponovno sestala, obžalovala in pokopala žrtve ter se sporazumela za skupno vodenje države in naroda ter za skupno prihodnost«. Ne pozabimo, da je dr. France Bučar, kot prvi predsednik demokratično izvoljenega parlamenta Slovenije, 9. maja 1990 v skupščini izrekel: »S konstituiranjem te skupščine lahko menimo, da se je končala državljanska vojna, ki nas je lomila in hromila skoraj pol stoletja«. Perspektiva Slovenije je odvisna tudi od sprejetja zgodovine, ki ne bo še naprej ohranjala razkola naroda. Ne more biti vrednota upor ne glede na ceno in še istočasno bratomorna državljanska vojna, ko za vse to plača prebivalstvo zelo visoko ceno, večjo kot okupator. Tragedija partizanskega upora pri Ogenjci nikakor ne more biti prispodoba dileme, »upor ali kolaboracija«. To je moje mnenje, kot pionirja DEMOSA in SKD, ob osamosvajanju in demokratizaciji v tedanji občini oz. sedanjih občinah Ribnica, Sodražica in Loški potok. Ogenjca je tragedija partizanskega upora in še Loškega potoka.
    Franc Mihič, Ribnica

Comments are closed.