Če le zmagovalci pišejo zgodovino, potem gorje premagancem, ne le po vojni, pač pa še kar naprej.
Igrivost je temeljna značilnost človeka. V igrivosti se sproščajo temne sile. Izročilo človeštva pa nas opozarja, da homo ludens (človek, ki se igra) ne sme prestopati svojih mej in se prepustiti predrznemu ravnanju (gr. hybris predrznost), ki povzroča razpoke in razdore. Danski mislec Johan Huizinga je napisal knjigo, v kateri opredeljuje človeka kot bitje igre. Igra je izraz človekove svobode in po njegovem naj bi ne imela tržnih oziroma menjalnih učinkov. Tudi on poudarja, da igra ne sme prestopati človekovih mej.
Primerjalno z lanskoletnim scenarijem Dražgoš, ko je ‘zgodovina’ oziroma ‘stroka’ skušala ‘dokazovati’ preteklost in z njo utemeljevati sedanjost, se zdi, da je letos v ospredju igra. Morda bomo zato v prihodnjem Državnem zboru dobili spet nove igralce(ke), saj je volilna tekma v polnem zamahu. In tisti, ki najbolj vneto zatrjujejo, kako naj se ne ukvarjamo s preteklostjo, z njo režirajo igre za sedanjost z napovedjo, kako naj bi se še naprej igrali s prihodnostjo. In tak dražgoški scenarij gre spet mimo človeških tragedij Dražgošanov in drugih žrtev te nečloveške kratkovidnosti. Ob njeni poustvarjalni ‘igrivosti’ se še naprej skuša kaliti revolucionarni duh, ki deli na razredne sovražnike in izvoljeno ljudstvo partijskih odrešencev. S tem se realni oblastniki in plenilci narodovega premoženja in privilegijev poigravajo z nami. Namesto resnične polpreteklosti in sedanjosti se razgaljajo kulise za prizadete in uboge sloje, za katere naj bi se domnevno realni oblastni privilegiranci potegovali. Še ena Roterjeva predvolilna igra: »Tega nismo hoteli ‘mi’«. Kdo drug pa je ustvaril to stanje nepravičnosti, kot dediči revolucije? Na njihove račune gredo sredstva in preostalo kulturno in gospodarsko dobro, zato pa so revni še bolj revni in to se ne bo spremenilo niti s veliko predvolilno stavkovno hajko. Komu je mar pregovor: Kdor seje v ognju bo žel v viharju. Revolucionarji tudi formalno demokracijo najbolj obvladajo z viharji strasti, sovražnim govorom in propagandno vojno.
Dražgoška bitka »ena najtežjih preskušanj«: »Vsi ljudje bi bili že zdavnaj spravljeni med seboj, če bi se o drugi vojni govorilo pošteno in na podlagi dejstev in da bi se spoštovalo to, kar se je med drugo svetovno vojno dogajalo« in »partizani sprave niti ne potrebujejo« (govor lani). »Sprave s sejanjem laži in sovraštva ne bo«, retorično ponavljajo govorniki, obenem s kraja groze in smrti znova napadajo nedolžni narod in iščejo grešnih kozlov. Tako se je začela revolucija in so sledili medvojni in povojni pomori. Če le zmagovalci pišejo zgodovino, potem gorje premagancem, ne le po vojni, pač pa še kar naprej, mar ne? Je tudi to igra: »Sploh pa, čas bi že bil, da bi nehali z ideološkimi razdvajanji in se raje ukvarjali s sedanjostjo, ki trenutno nima svetlega pogleda v prihodnost.« (govor letos)
»Po besedah domačina Franca Kavčiča, ki je izkusil tedanjo tragedijo vaščanov, so ti že prvi dan bojev rotili partizanske poveljnike, naj odidejo iz vasi, ker so se zavedali nemškega odziva ter posledic. Francev oče je partizanskim poveljnikom celo dejal, da so jim vaščani pripravljeni voziti hrano na Jelovico, samo naj se umaknejo iz vasi. Toda ne, vas je bilo potrebno žrtvovati. Nemci so se, besni zaradi lastnih hudih izgub (med bojem je padlo 27 nemških policistov in vojakov), hudo znesli nad vaščani.« (portal Reporter) Podobno usodo je doživela Rašica, ki so jo Nemci 20. septembra 1941 do tal požgali.
Pokojni pisatelj Saša Vuga je govoril o »večnosti Dražgoš«. Vsaj kar zadeva mrtve domačine, padle partizane in ne pozabimo tudi Nemce – tudi oni so bili ljudje z upanji, hrepenenji, svojimi dragimi in upanjem v prihodnost, so »večni«. Nasilna smrt pomeni nepovratno,večno dejanje, zato naj bi bilo prihranjeno le Bogu, ne človeku. In zakaj so še padle in umorjene leta 1976 prekopali iz kraja miru in počitka v kostnico pri spomeniku? Dodajmo usodno in nepovratno dejstvo, da je zaradi revolucije in komunističnega terorja med vojno in po njej naša dežela eno samo morišče in grobišče. Poleg Dražgoške »večnosti« ostaja to Slovenska »večnost«, s katero se moramo soočati, da bi našli mir. Vsi pomorjeni in padli so ga že našli, so v Božji roki, mi pa ga bomo, ko se bomo nehali igrati z njihovo kruto in tragično žrtvovano človeškostjo ter jih dostojno pokopali in pustili v večnem miru.
