Dr. Janez Arnež (1923–2021): zbiralec in skrbnik kulturne dediščine slovenskega izseljenstva

2
Dr. Janez Arnež (Foto: Arhiv Republike Slovenije)

18. decembra letos se je sklenilo ustvarjalno in pestro življenje dr. Janeza Arneža (uradno: Ivan Alfonz Arnež), pronicljivega katoliškega intelektualca in slovenskega domoljuba, neutrudnega zbiralca kulturne dediščine slovenskega izseljenstva.

Njegovo življenjsko vodilo bi lahko strnili v naslednje besede: »Križ in slovenska zastava, vedno sem hodil za njima, nikoli nisem menjal strani.« Čeprav ekonomist po temeljni izobrazbi, je kmalu po priselitvi v Združene države Amerike opazil, da arhivsko in publicistično gradivo, ki nastaja v slovenskih skupnostih v tujini, nezadržno izginja. V skladu s prepričanjem, da je dolžan narediti, kar more, ne le kar mora, je njegovo ohranitev sprejel za svojo življenjsko nalogo.

Poglavitna zasluga Janeza Arneža je tako vzpostavitev arhiva Studia Slovenica s pridruženo specialno knjižnico, katerega temeljno poslanstvo je ohranjanje pisne zapuščine narodnozavednih Slovencev v zamejstvu in svetu, še posebej tistih, ki so po drugi svetovni vojni zapustili domovino. Celotno dotakratno zbirko je leta 1991 prenesel v Slovenijo in je leto pozneje dobila prostor v Zavodu sv. Stanislava, kjer je dr. Arnež tudi stanoval s svojo ženo. Leta 2012 je arhiv in knjižnico Studia Slovenica zapustil Katoliškemu inštitutu, ki odtlej skrbi za ohranjanje in nadaljnji razvoj obojega.

Janez Arnež je v Ljubljani študiral pravo in teologijo, v Bologni ekonomijo, v Louvainu diplomiral iz političnih ved in ekonomije

Janez Arnež se je rodil 2. avgusta 1923 v Ljubljani, leta 1934 je končal osnovno šolo pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, na klasični gimnaziji je maturiral leta 1942. V dijaških letih se je pridružil katoliškemu mladinskemu združenju pod vodstvom Ernesta Tomca (1885–1942) in že takrat zavzel slovensko domoljubno stališče, s katerim je nasprotoval tako jugoslovanskemu unitarizmu kakor tudi mednarodnemu komunizmu. Leta 1942 se je vpisal na Pravno fakulteto Univerze v Ljubljani, vzporedno tudi na Teološko fakulteto. Leta 1943 se je po zaprtju univerze pridružil Slovenskemu narodnemu varnostnemu zboru (primorskim domobrancem) in deloval v Trstu. Za slovensko gimnazijo v Gorici je zbiral knjige, v tržaški knjižnici pa sestavljal bibliografijo o slovenskih jezikovnih in mejnih vprašanjih.

Leta 1945 se je iz Trsta umaknil v taborišče Riccione pri Riminiju. Bil je eden izmed ustanoviteljev Zveze slovenskih katoliških visokošolcev in izdajal list Nova doba. Kmalu je nadaljeval univerzitetni študij v Bologni in se vpisal na ekonomijo. Po študiju je med letoma 1946 in 1951 živel v Belgiji, kjer se je v Louvainu zaposlil v uredništvu revije Nouvelle revue théologique. Na tamkajšnji univerzi je leta 1948 diplomiral iz političnih ved, kasneje tudi iz ekonomije.

V ZDA magisterij, v Kanadi doktorat, postal je predavatelj, s prijateljema pa je ob delu vzpostavil Studia Slovenica

Leta 1951 se je preselil v Združene države Amerike, kjer je delal v tovarnah v Bridgeportu in Clevelandu. Nato je odšel na univerzo Yale v New Havenu, kjer je opravil magisterij iz ekonomije. Študij je nadgradil na univerzi Laval v Quebecu v Kanadi, tam je leta 1965 doktoriral z disertacijo o jugoslovanski kmetijski politiki. Med doktorskim študijem je v New Yorku deloval v različnih finančnih podjetjih, tri leta je bil zaposlen v znameniti Kongresni knjižnici v Washingtonu D. C. Med letoma 1959 in 1991 je bil visokošolski profesor na St. Joseph’s College v New Yorku, kjer je predaval ekonomijo.

V času dela v Kongresni knjižnici je leta 1957 s prijateljema Erikom Kovačičem in Tinetom Leskovškom vzpostavil inštitut Studia Slovenica. Inštitut je deloval kot založba knjig o Sloveniji, predvsem o slovenski novejši zgodovini, s katero je seznanjal ameriško in mednarodno javnost, tam pa so se zbirale tudi monografske in periodične publikacije ter arhivsko gradivo Slovencev iz različnih držav. Največ gradiva je bilo zbranega iz Združenih držav Amerike, Kanade in Argentine.

Zbirko Studia Slovenica je dr. Janez Arnež ob osamosvojitvi prenesel v Slovenijo, ministrstvo za kulturo jo je razglasilo za kulturni spomenik

Zbirka Studia Slovenica vsebuje gradivo slovenskih izseljenskih društev vse od konca 19. stoletja, izjemno zbirko o življenju in delovanju Slovencev v begunskih taboriščih v Avstriji in Italiji po drugi svetovni vojni, fond Slovenske ljudske stranke od odhoda iz Jugoslavije leta 1941 dalje ter osebne fonde mnogih izjemnih posameznikov, ki so s svojim delom zaznamovali tako slovenske izseljenske skupnosti kakor tudi prispevali k napredku države, v kateri so si ustvarili eksistenco. Med Arneževimi avtorskimi deli, izdanimi v sklopu Studia Slovenica, je vredno omeniti vsaj monografiji Slovenska ljudska stranka 1941–1945 (2002) ter Ciril Žebot in njegov politični nastop (2006).

Omenjeno ustanovo je Arnež leta 1991 registriral v Sloveniji, ko je v Ljubljano pripeljal obsežno zbirko izseljenskega knjižničnega in arhivskega gradiva, ki je našlo prostor v Zavodu sv. Stanislava. Leta 2002 je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije arhivsko zbirko Studia Slovenica razglasilo za kulturni spomenik. Leta 2008 je dr. Janez Arnež skupaj z zgodovinarko Andrejo Klasinc Škofljanec iz Arhiva Republike Slovenije za svoje delo prejel Aškerčevo nagrado, nacionalno strokovno priznanje na področju arhivistike. Večina arhivskega gradiva je bila leta 2005 (druga izdaja 2006) povzeto predstavljena v vodniku, katerega avtorica je omenjena zgodovinarka.

Vsem, ki so Janeza Arneža osebno poznali, bo ostal v spominu kot izjemno delaven, vztrajen in strokovno predan človek, čigar najvišji vrednoti sta bili slovenski narod in katoliška vera.

Dr. Arnež je bil leta 2015 gost Jožeta Možine v oddaji Pričevalci.

2 KOMENTARJI

  1. Pohvala avtorju Simonu Malmenvallu za predstavitev tega izjemnega Slovenca. Upamo, da bo uredništvo Časnika dalo možnost, da nas avtor obogati še s kakšnim lepim prispevkom!

Comments are closed.