Zame osebno je bilo največje presenečenje tednov po volitvah, da so se voditelji leve sredine vsaj na zunaj tako hitro zgrnili za Marjanom Šarcem, ki se je po volitvah, kakor smo že ugotavljali, sicer znašel v precej šibkem položaju. Ne le, da je zelo zaostal za Janševimi in za daleč višjimi pričakovanji iz mesecev pred volitvami, za ovratnik sta mu dihala tudi Dejan Židan in Miro Cerar.
Dve možnosti
Morda je kandidatura Mateja Tonina za predsednika Državnega zbora prav odraz takšnega, dejanskega stanja. Lahko jo beremo tako, da kamniškemu županu ni uspelo poenotiti členov, ki bi bili ključni za njegovo morebitno koalicijo. Seveda ne smemo pozabiti niti še ene bistvene okoliščine, da niti celotni levosredinski kvintet nima parlamentarne večine. Kakor hitro pa bi jo skušal doseči z Jelinčičevimi nacionalisti ali Meščevo ekipo, bi delovalo njegovo zavračanje sodelovanja z relativno zmagovalko še bolj groteskno, kot deluje že sedaj. Odločitev za Tonina je moč torej razumeti kot nekak zasilni izhod, ki edini prinaša sprejemljivo večino.
A obstaja še drugačna vzporednica. Ta nas pelje v danes razmeroma oddaljeno leto 1996, ko ob vzpostavljanju drugega sklica Državnega zbora prav tako še ni bilo jasno, kakšna bo vladna večina. V Toninovi današnji vlogi se je takrat znašel Janez Podobnik iz drugouvrščene SLS, za katerega je (sicer v drugem poskusu) kot edinega kandidata glasovalo kar 82 poslank in poslancev. Tudi tistega leta je rešitev veljala za začasno, saj so v desnosredinski navezi pravzaprav predvideli, da bi položaj šefa parlamenta pripadel krščanskemu demokratu Lojzetu Peterletu. Kot vemo, se je izteklo tako, da je začasni predsednik postal stalnica. Težko je reči, ali je bila os LDS-SLS, ki se je na koncu vzpostavila, zapečatena že s tem. Toda izvolitev Mateja Tonina bi lahko pomenila tudi nekakšno jamstvo ali vezivo za udeležbo NSI v vladi pod taktirko leve sredine. V vsakem primeru pa je dobro, da bo za šefa NSI glas oddala Janševa druščina, saj bi se sicer po nepotrebnem zamajali nujni mostovi.
