D. Merc, Pogledi: Jame naše vsakdanje

2

S trditvijo, da se je Dante leta 1319 res spustil v Zadlaško jamo na Tolminskem – kar je seveda zgolj zloraba literarne in zgodovinske fantazme, ki so jo fašisti vgradili v svojo propagandno mašinerijo ob okupaciji slovenskega ozemlja med obema svetovnima vojnama in si z njo ustvarjali dodatno potrditev za priključitev slovenskega ozemlja h Kraljevini Italiji – se lahko zaradi Pekla, zaradi naših jam in našega pekla, celo strinjamo. Če se fantazmi fašistov ne odpovemo, pritrjujemo mogočnemu italijanskemu nacionalizmu, ki si je v last (po Danteju) pripisal tudi Kvarnerski zaliv in vse otoke na tej strani Jadranskega morja. Na drugi pa nas kot prave hlapce seveda mika, da bi zaradi svoje vsestranske podrejenosti in nepomembnosti kljub vsemu odščipnili delček svetovnega Dantejevega pomena tudi zase in svoje ozemlje in bi pritrdili: Dante je vzorec za Pekel našel pri nas. V resnici smo mi kreirali svoj pekel in svoje jame. Za našo realnost si mirno lahko prisvojimo vse podobe in vse grehe iz Božanske komedije.

Dante je tudi za nas, za vse narode, ne glede na njihove jame, ustvaril kvazirealne predstave, pravo stripovsko ilustracijo pekla. Pekel je goli, trdi, mrzli, vroči, realni pekel, zastrupljeni, smrdljivi prostor kaznovanih trum političnih in moralnih sprevržencev, ponazorjeno je njihovo trpljenje v peklu in njihov greh na zemlji. Nepomembno je, ali se je Dante spustil v Zadlaško ali katero drugo jamo na Slovenskem, da je spoznal pekel. Italijanska nacionalistična izmišljotina se je realizirala v nasprotni smeri: Dante je opisal pekel, ki ga lahko prevzamemo tudi mi, Slovenci. Kako se bomo obnašali do te izmišljotine ob siceršnjem brez dvoma bučnem slavljenju 750-letnice smrti Danteja, je lahko vsaj za nas in za odnos drugih do nas pomembno vprašanje. Vsekakor pa ni izmišljotina, da jame, ki so pekel, pri nas obstajajo.

Kako je z izdajalci domovine, kamor je glede na zmago nasprotne stranke za časa svojega življenja spadal tudi Dante, saj je bil izgnanec, politični in vojaški poraženec, ki se nikoli ni vrnil v Firence, vemo iz njegovega Pekla, ne iz njegovega življenjepisa. Za nas je pomembna politična opredelitev, kdo je izdajalec Firenc oziroma domovine pred sedemstotimi leti, nepomembno pa, kdo je zmagal in kdo ni. Vsi so že dolgo v raju pozabljenja – razen njega. Znani so po svojih imenih, ki ničesar ne povedo, po grehih, ki jim jih je pripisal on, on sam pa po Božanski komediji, ki nam govori še danes. Sklepamo lahko, da je kot pesnik moral ugotoviti, da realne politike ni mogoče primerjati z večnostjo raja, pekla ali vic, ker se je po vseh spremembah odrekel tudi svojim somišljenikom in postal stranka zase. Res pa je, da je v Peklu srečal tudi nekatere še žive grešnike, kar je posebna obsodba njegovih političnih nasprotnikov.

Kdo je v naših jamah, kdo je in kdo bo obveljal za izdajalca? No, to se sicer ve. Mnogi so bili in mnogi politično še vedno so stranka za sebe. Ali bodo končali v jami po sodbah sedanjih politikov? Tega se lahko bojimo, saj politiki niso pesniki ali pisatelji, politiki delujejo realno in neusmiljeno. Koga so živega obsodili na jamo in koga obsojajo danes? Pregrešna in strašna vprašanja. Za mrtve bi morali mi živi raziskati, morali bi vedeti, morali bi se soočiti z svojimi mrtvimi predniki ali pa jim vsaj izdati mrliške liste. Vsaj to.

Malo natančnejši pregled osebnosti in odnosov na današnji politični sceni bi dal ob dovolj jasnem kriteriju jasen rezultat, kako je z nami: vsi, ki smo samo omenjeni ali smo samo stranka zase, za mnoge politike sodimo v enega od krogov pekla. Naši politični liki v soju medijev ustvarjajo politični pekel in nam na tihem zagotovo sodijo in nas mečejo v jame. Ob zaostrovanju razmer in povzdigovanju političnih floskul o domovini in svobodi, o pravni državi, nas vsi vse vidijo v jamah. V svojem imenu nas obsojajo za kolektivno izdajo domovine.

Pisatelji nimajo prave moči in prepričanja, in za zdaj še ni okoliščin, ki bi jim omogočale sodobnike pošiljati v pekel, da bi jih povzdignili vanj, jih osvetlili in potem spet spustili nazaj v njihov rumeni svet, ker so očitno brez sramu, ponosa in načelnosti. Ko jim gre za nohte, se lahko bojimo, da ni dovolj, da jim damo svoj volilni glas, da bi nasitili njihov primitivni ego. Oni lahko zahtevajo naše duše in telesa.

Kdo se bo preselil v pekel, je stvar zunanje, posvetne debate in prerivanja. Naši dedje in očetje so svoje grehe že poplačali. Politiki vztrajajo, da jih niso, samo da lahko ustvarjajo svoj pekel tukaj in zdaj. Mnoge sence temnih oblakov nad nami, nad našo domovino, zato grozijo. Na to je treba vsaj opozoriti. Tudi če tega našim politikom ne zabrusimo v obraz, nas bodo vrgli v jamo. To vemo. Kako si lahko na novo predstavljamo državljansko vojno ali revolucijo ali narodnoosvobodilni boj, ne da bi se kdo znašel v realnem peklu in kdo v virtualnih nebesih? Tisti, ki so zavzeli ali prevzeli oblast, nikoli nimajo osnovne pravice videti sebe v nebesih, mogoče le v vicah. Tega pri nas ne ozavestijo niti takrat, ko je greh že storjen. Edini temelj miru bi bil, da bi imeli poraženci več pravic kot zmagovalci. A kot vemo, zmagovalci takoj za fanfarami vzklikajo: »Mar smo se zato borili?«

Za naše kraje lahko rečemo, da kesanje in priznanje nista ravno običajna. Če smo poraženci ali zmagovalci – svoje krivde ne bomo nikoli prevzeli. Če je že kdo pripravljen to storiti, mu tega ne bomo priznali in dopustili. V resnici smo vsi tako zelo verni, da se hranimo z mislijo na pekel. Ta nas s sovraštvom dela politično in nacionalno žive. Zato lahko nadaljujemo: nihče na Slovenskem se ne boji pekla niti po storjenem dejanju, ker je vanj potrebna resnično globoka vera. Nihče ni zmožen temeljitega samopremisleka in samoanalize, kar je lastnost vseh, ne samo politikov in zločincev. Avtorefleksija je pri nas odsotna, ker je izdajalec domovine vedno oni, drugi, nikoli jaz sam, ker je obenem res, da je sedanjost za vse zločince in politike med nami raj samo tukaj in zdaj. Kakor da bi bili verni ateisti.

Z literarnega stališča, s stališča pisatelja, bralca, navadnih ljudi, nas v pekel z zgodbo uvajajo že dogajalno zaključene fabule in prilike. Dantejev Pekel je povsem konkreten, v posamični zgodbi slehernega nesrečnika, nič abstraktnega ni v trpljenju. Na pekel so obsojeni celo tisti, ki so krivi in vendar niso krivi, tisti, ki so bili zavedeni, tisti, ki so samo ljubili svet okrog sebe, in tisti, ki so izterjali pravico v svojem imenu. V peklu so poleg vseh nesrečnikov tudi politični krvniki vseh vrst. In politične združbe, tudi cerkvene. Skoraj natančno takšni so kot ti, ki nas osrečujejo s svojo prisotnostjo v tisku in drugih medijih. Nič abstraktnega niso, nič etičnega in moralnega. To naj bi prišlo na vrsto v raju. A to ni naš problem. Nam je prepuščena samo groza.

Imamo srečo. Politični veljaki (vsi so naši nasprotniki in tožniki, ki imajo moč) si pred visokimi sodišči vsaj za zdaj niti ne vzamejo časa, da bi pesnike in pisatelje prikazali kot grešnike. Morda tudi zato, ker jim nihče ne zabrusi dovolj uspešno v obraz, da kreirajo neskončno pokvarjeno politično okolje. Dokler ne pride do pekla, nas ne obtožujejo izdaje domovine in njenih ljudi ter interesov. V miru ne, mogoče samo v državljanki vojni. Takrat je za pesnike in pisatelje vsaka obsodba premila, noben krog pekla ni dovolj globok zanje, vsaka njihova beseda zoper zmagovalce je neizprosna. To vemo. Vemo, da so ljudske množice vedno na strani zmagoslavne politične ideje, in vemo, da bomo obsojeni.

Mikavno je misliti, da so pisatelji in pesniki Dantejevi nasledniki. In kar je res, mnogi so, mnogi so bili. Tudi če so pisali panegirike na svoje mogočne gospodarje (celo konjem so naklonili svojo ponižnost in pokornost, recimo Cervantes), jih v peklu ne bomo našli, niti v nebesih, niti v vicah. Mnogi prekleti od politike in zmagovalcev v vojnah, prekleti od verskih dostojanstvenikov in bog si ga vedi od kod izvirajočih vladajočih politikov so preživeli, pozabljena je njihova politična obsodba. Ste pomislili na Celina, na samega Danteja, na Kocbeka, Balantiča, Ovida, Dostojevskega, Solženicina in na šest tisoč sovjetskih literatov, ki so umrli v gulagih in mnogi v naših taboriščih? Tudi teh je brez dvoma za nekaj trum nebeških. In premnogo je tistih, ki so sicer ostali na rodni grudi, zemlji domači, med svojimi rojaki, pa so se umaknili v notranji beg – z vami, rojaki moji, nočem imeti nič.

Danes med nami, na Slovenskem, ni niti enega, ki bi ga bilo treba spoditi v pregnanstvo, ga strpati v ječo. Vsi smo prilagojeni in pridni. Tudi kadar robantimo. Ali se je svet res tako spremenil, da ne potrebuje obsodbe? Ali pa je tako oddaljen, da ga noben izmed nas ne vidi prav dobro?

Več lahko preberete na pogledi.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Če bi Dante živel danes, bi res spoznal pekel kot ga še ni videl. Z obiskom Slovenije bi videl kaj je to Fritzlova klet.

  2. Pri tem članku zgodovina vzhodnega Jadrana ni avtorjeva močnejša točka. Če bi več vedel o večstoletni vlogi Benetk v vzhodnem Jadranu, ki ji je v manjšem južnem delu lahko kljuboval Dubrovnik ( mejna linija med Pelješcem in Korčulo) in malo višje nekaj časa tudi gusarski Omiš, bi pomislil na možnost velikega deleža italijanskega in italijaniziranega prebivalstva. Posebej Rab, Lošinj in Pag so bili stoletja pretežno italijanski, mesto Zadar pa sploh. Velika je bila zgodovinska prisotnost italijanstva tudi na severno in srednjedalmatinskih otokih, posebej na prvih.

    Torej italijanstvo na tej strani Jadrana, tudi iz časa pred nacionalističnim 19. stoletjem in kasneje fašizmom, ni samo stvar Istre in Reke. In ni ” nacionalistična izmišljotina”.

Comments are closed.