Slaba dva meseca pred evropskimi volitvami in pol leta pred lokalnimi volitvami je spor na slovenski desnici dosegel nov vrhunec. Na politični ravni se nadaljuje hladna vojna o arhivskem zakonu, ki se bo v naslednjih mesecih še poglobila – čeprav točne dinamike nadaljnje polemike ni mogoče napovedati. Pričakovati pa je, da bo koristi od nje žela predvsem SDS, ki se je že zdaj znova povzpela na vrh volilnih anket. Že preprost seštevek pa kaj kmalu pokaže, da se je to zgodilo predvsem po zaslugi dveh faktorjev. Po eni strani je k temu pripomogla vse večja razpršenost glasov na levici, kjer nove populistične stranke, ki rastejo kot gobe po dežju, odžirajo glasove SD-ju in PS-ju, razmerje med obema strankama levega establišmenta pa je tako nestabilno, da se zdi, da ga določa predvsem okoliščina, kdo je v dneh, ko je potekala anketa, izustil večjo neumnost, Lukšič ali Bratuškova.
Po drugi strani pa je nedvomno, da se je SDS v zadnjih mesecih znatno okrepila: toda ta okrepitev se je zgodila predvsem na račun upada podpore N.Si in SLS. To je v veliki meri posledica učinkovite kampanje za arhivski referendum, kjer se je SDS izkazala kot najbolj zvesta branilka vrednot, ki jih simbolizira prizadevanje za razpis referenduma.
Hkrati pa je razlika, ki pomladne stranke loči od parlamentarne večine, približno tolikšna ali še večja kot ob zadnjih volitvah, in to v času, ko se je država veselo spustila v še eno zanko spirale, ki nas pelje v kronično prezadolžitev in ko je na obzorju nov dvig DDV-ja po fiasku z nepremičninskim davkom.
Medtem ko se vlada Alenke Bratušek kaže kot zares vzorni in premočrtni upravitelj slovenskega zatona, pa se spor med opozicijskima strankama, ki sta bili skoraj 15 let najtesnejši in malodane vzorni politični zaveznici, SDS in N.Si, vse bolj poglablja. Po pol leta se počasi, a nezadržno širi iz sfere dnevnopolitičnih prerivanj v sfero civilne družbe. Predvsem katoliške civilne družbe. V zadnjih tednih je bilo okoli tako banalne zadeve, kot je nedolžni družinski intervju predsednika neke stranke v katoliški reviji, prelite toliko hude krvi, kot je na desnici nismo videli od časov brodoloma (pravilneje bi bilo reči siluriranja) Bajukove vlade sèm.
Toda če se od neposrednosti osebnih zamer in obračunavanj odmaknemo v primerno distanco, lahko kmalu vidimo, da so takšne polemike neizogibne in se bodo v prihodnje zelo verjetno le še zaostrovale, če ne bo prišlo do temeljite spremembe strankarskih taktik.
V zadnjem letu, od padca druge Janševe vlade, se je SDS očitno skoraj povsem preusmerila v ohranjanje svoje volilne baze in k utrjevanju svoje vloge na desnici. N.Si, kjer je tempo strankine strategije namesto pregovorno previdne predsednice očitno začel določati mladi, mnogo bolj ambiciozni del vodstva, pa se je najprej implicitno, nato pa eksplicitno preusmerila v širjenje svoje volilne baze. Za razliko od nadebudnega krščanskodemokratskega vodstva stranke, ki je očitno preveč optimistično upalo, da se bo njihova stranka širila proti levi in začela pobirati glasove globoko na sredini, pa so pri SDS kaj hitro ugotovili, na čigavo škodo bi dejansko šla morebitna ekspanzija N.Si. Zato so se pravočasno odzvali in z vsemi vzvodi, ki so jim bili na voljo, poskušali v kali zatreti strategijo mladega vodstva v N.Si.
Po pol leta se je izkazalo, da je bila strategija N.Si preveč lahkomiselna: ne le, da stranka za svoje novoodkrite ambicije, da bi postala slovenska CDU, nima potrebnih resursov – Ljudmila Novak ni Angela Merkel, a tudi med slovensko in nemško situacijo kakšna razlika vendarle obstaja – temveč še jedra svoje volilne baze ne zmore ohraniti pred »prevzemom« konkurenčne stranke. SDS je v znova pokazala, da si je v dolgih letih boja proti prevladi postkomunistične levice nabrala velik kapital med katoliškimi volivci, ki ga lahko kadarkoli unovči in s tem postavi v kočljiv položaj stranko, katere preživetje je v celoti odvisno od podpore teh volivcev.
Toda če je bil naskok SDS-a na tisto jedro katoliškega volilnega telesa, ki je svojčas gravitiral proti N.Si, uspešen, je v enaki meri tudi jalov. N.Si lahko iz tega prerivanja pride kot poraženka ali zmagovalka; SDS pa le kot poraženka. Za N.Si, ki bo, ne glede na jasno izražene ambicije njenega mladega vodstva, še nekaj časa ostala »nišna stranka«, bo vsako izboljšanje volilnega rezultata lep dosežek: uspeh bo že, če bo uspela ohraniti sedanjo podporo in se ohraniti nad volilnim pragom za vstop v parlament. Če pa se ji bo, kakor so ji kazale nekatere ankete jeseni, uspelo vrniti na 9 %, bo to razlog za slavje.
Za SDS pa pravzaprav vsak razplet tega spopada pomeni poraz: če bo nadaljevala konfrontacijo z N.Si, se utegne zgoditi, da bo ta zdrsnila pod 4 %. S tem pa bo SDS postala, podobno kot l. 2008, žrtev lastnega uspeha. Izpad potencialne zaveznice iz parlamenta pač ne more biti v njenem interesu, saj se bo tako le še bolj osamila in oddaljila od potrebne parlamentarne večine. Če pa bo N.Si uresničila svoje ambicije in znova privabila glasove, ki so po letu 2008 odtekli k SDS, se demokratom utegne ponoviti zgodba iz l. 2011, ko so ji lastne zaveznice odškrtnile tistih nekaj odstotkov, ki so jo ločile od relativne zmage.
Strategija konfrontacije z nekdanjo zaveznico lahko eni od obeh tekmic potencialno koristi, zlasti, če se bo uspela prikazati kot žrtev neupravičenih napadov; drugi pa lahko le škodi.
Najbolj paradoksalno pa je, da se je v to lose – lose situacijo SDS postavila sama, saj bi se odprti konfrontaciji z N.Si lahko izognila. Še več: edini smiselni cilj, ki bi lahko stal za takšno strategijo – uveljavitev večinskega volilnega sistema – je danes manj verjeten kot kadarkoli prej v tem mandatu. PS, edina potencialna zaveznica tega projekta, zdaj namreč nima več prav nobenega interesa za njegovo uzakonitev, saj bi ob sedanjih pogojih zanjo to pomenilo gotov samomor; brez njene podpore pa do te spremembe ne more priti.
Druge spremembe, ki bi šle v smer povečevanja vpliva večjih strank (npr. da bi v, sicer prepotrebni, reformi volilnega sistema zvišali volilni prag ali uvedli, po španskem vzoru, manjša volilna okrožja, kjer bi D’Hondtov sistem sam poskrbel za eliminacijo manjših list) so bile še do nedavnega bolj verjetne: zdaj pa se je SDS postavila v situacijo, ko bo za katerikoli sistemski reformni ukrep težko našla zaveznika: pomladni stranki bosta še zelo dolgo gledali z nezaupanjem na katerikoli predlog SDS v tej smeri, ker bosta menili, da je usmerjen proti njima. Lukšičeva SD, ki bi pri tovrstnih ukrepih utegnila biti naravna zaveznica SDS, pa si bo ob vse večjem pritisku na njeno volilno bazo težko privoščila kakršnokoli »pakt s hudičem« (kakor na SDS in njenega predsednika gleda dobršen del njenih volivcev). Še zlasti zato, ker je SDS v zadnjem letu pokazala svoj najmanj spravljivi obraz. Z njim je sicer uspela ohraniti in celo povečati svojo relativno prevlado na političnem prostoru – a od večine, potrebne za prevzem vladanja, je danes dlje kot kadarkoli v zadnjih 12. letih. Pričakovani uspehi na referendumu in evropskih volitvah jo utegnejo znova zazibati v uteho, da je z njeno strategijo vse v najlepšem redu in da je na pravi poti.
