“V zadnjih desetletjih so se oblikovale sodniške oligarhije, ki z dobrimi in »pravimi« povezavami – mediji, izvršilna oblast, politične in semi-, kvazi- in subpolitične povezave z »novim razredom« – obvladujejo sodstvo,” je v kolumni za Finance zapisal ustavni sodnik Jan Zobec. V kolumni piše o sodniškem kolektivizmu, ki sodstvo razume kot ‘novi razred’, z zakonitostih, ki jih je popisal Đilas.
Po mnenju Jana Zobca se sodniški novi razred razume kot interesno, klanovsko, razredno, cehovsko izbranost. “Sodniški novi razred je odgovoren tistim, ki so ga tja postavili in ki mu zagotavljajo določene koristi in drobne privilegije – na primer predavanja na sodniških šolah, pojavljanje v medijih, podpora njihovemu (nezasluženemu, nemeritokratskemu) napredovanju ali pa že samo toleriranje in pardoniranje njihove nesposobnosti, strokovne nepismenosti, okornosti, togosti, netalentiranosti in disfunkcionalnosti,” ugotavlja ustavni sodnik.
Opozarja na izključenosti vsakršne kritike v sodstvu, saj “tisto, kar šteje, tisto, kar je pomembno, je odgovornost politiki in njenim interesom, in ne odgovornost stroki, argumentom, ustavnosti.” V tem vidi pojav populizma, ki je značilen za širši evropski prostor, in v katerem ni prostora za kritične odpadnike, ki se jih izobči.
Jan Zobec opiše primer ravnanja vratarja pa vse do vrha Vrhovnega sodišča ob zasebnem obisku, tudi predsednice okrožnega sodišča v Dallasu. Ob pogajanjih za možnost vstopa in ogleda prostorov, se dogodi tudi komunikacija s podpredsednico Vrhodnega sodišča, ki Zobcu sporoči: »Kaj pa bi jima rad pokazal?! Najslabše in najgrše, kajne, to bi jima rad pokazal, najslabše in najgrše!« Ogled sodne dvorane je minil v spremstvu varnostnika, ki je vse tri kmalu ‘nagnal’ iz sodne palače.
Avtor prispevek zaključi z ugotovitvijo: “Prav gospa podpredsednica, ki mi je takoj in vnaprej (ter po krivem) očitala, da želim kolegicama iz ZDA in Nemčije pokazati najslabše, je bila tista, ki jima je v resnici pokazala najslabše. Razkrila jima je bistvo slovenskega sodstva. Aroganco, vzvišenost, grobost, privatiziranost oblasti, hkrati zagrenjenost, maščevalnost, surovost in paranojo – ter ksenofobijo. Pravzaprav je to najslabše ustvarila sama in jima potem to tudi na najbolj neposreden in brutalen način pokazala. Ameriška sodnica je komentirala: »She wanted to embarrass you – but she actually embarrassed herself, her Court, and in the end the whole Slovenian judiciary.« (Hotela te je osramotiti, pa je osramotila samo sebe, sodišče in ne nazadnje tudi celotno slovensko sodstvo.) Imela je še kako prav. Se globoko strinjam z njo.”
Več lahko preberete na finance.si.
