J. Zobec, Finance: Demokratični socializem – ne, hvala

7
333

Nas je pripeljalo v krizo to, kar imajo uspešne države – predvsem dobro delujoč trg in vladavina prava? Težko verjamem. V krizo te ne more spraviti nekaj, česar nimaš.

Manifest demokratičnega socializma, ki naj bi po mnenju nekaterih nakazoval izhod iz krize, v katero se pogreza Slovenija, se začenja: »Obdobje samoumevnosti kapitalizma se bliža koncu. V drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja, ko se je v razvitem svetu končalo obdobje hitre in stabilne gospodarske rasti, se je začel napad sil kapitala na delavske pravice, ki traja vse do današnjega dne.«

Nato nadaljuje z orisom svojih ciljev, ki jih je mogoče strniti v naslednje: 1. nadomeščanje predstavniškega sistema z neposredno udeležbo v soodločanju in delegatskim sistemom; 2. skupno lastništvo zaposlenih, so- in samoupravljanje ter zadružništvo; 3. odpravljanje trga in konkurence ter vzpostavljanje alternativnih oblik koordinacije proizvodnje in delitve dobrin, kot sta sodelovanje med proizvodnimi enotami namesto konkurence in demokratično planiranje namesto »slepe« tržne proizvodnje; 4. načrtovanje obsega gospodarstva v skladu z nosilnimi in regeneracijskimi sposobnostmi okolja ter z vzdržno oziroma ravnovesno gospodarsko rastjo, utemeljeno na redistribuciji že obstoječega bogastva in hkratni vpeljavi do okolja prijaznih tehnologij; 5. odpravljanje tako razrednih razlik med delom in kapitalom kakor vseh drugih oblik neenakosti in podrejanja na družbeni ravni.

Če odmislim ekološke in protidiskriminacijske zahteve (s katerimi se lahko samo strinjam), je prva asociacija propadli samoupravni socializem in s tem povezan marksistični truizem, da se zgodovina ponavlja – najprej tragedija, potem farsa. Hkrati se pojavijo ustavnopravni pomisleki. Vrednotna izhodišča, na katerih temelji ideologija demokratičnega socializma, se namreč v bistvenem razlikujejo od tistih, na katerih temelji Ustava, evropska ustavnost in temeljni koncepti zahodne civilizacije. Tržno gospodarstvo je namreč njen neločljivi del.

Tudi razmerje med ustavnima dobrinama svobodo posameznika in enakostjo je v demokratičnem socializmu radikalno drugačno. To ne pomeni, da bi bile te ideje nelegitimne. Vendar bi njihova uresničitev zahtevala tektonske spremembe veljavne ustavne paradigme – poleg državne ureditve predvsem rekonceptualizacijo enakosti ter ustavnega jamstva posameznikove svobode na premoženjskem in podjetniškem področju (lastnina in svobodna gospodarska pobuda). In seveda izstop iz EU. Svobodna in poštena konkurenca je namreč vrednota, zavarovana neposredno v ustanovnih pogodbah evropske integracije.

Ne samo to. Uresničitev demokratičnega socializma bi bila za Slovenijo utopična poguba. Zelo dvomim, da bi se ideja prijela na globalni ravni in privedla do spremembe svetovne ekonomske, socialne in politične paradigme. Globalni ekonomski procesi (ki narekujejo tudi preostale, vse do kulturnih) so svet preoblikovali v globalni suprasistem, ki deluje na podlagi jamstva lastnine in splošno sprejetih zakonov trga (katerega pogonsko sredstvo je človeški pohlep) ter vladavine prava (ki ta pohlep civilizira in uravnotežuje). Bolj ko so ti vzvodi razviti, civilizirani, uravnoteženi in učinkoviti, večjo splošno blaginjo zagotavljajo – ne glede na stvarna naravna bogastva posameznega sistema.

Slovenija je samo neznatno kolesce v tej mašineriji, brez katere globalni sistem preživi tako, kot preživi človeški organizem brez kaplje krvi. Ni pa tako tudi v nasprotni smeri. Gospodarstvo Slovenije in z njim blaginja njenega prebivalstva je življenjsko odvisno od svetovne ekonomije. Imeti navznoter demokratičen socializem, navzven pa ekonomijo, ki mora biti sposobna tekmovati v globalno-tržnih razmerah, je tako, kot da bi poslali na olimpijske igre hokejsko reprezentanco, sestavljeno iz ljubiteljskih umetnostnih drsalk in drsalcev.

Slovenija po velikosti in po naravnih virih pač ni primerljiva z avtarkično Demokratično ljudsko republiko Korejo (ki ima šestkrat večje ozemlje in 12-krat več prebivalstva), pa še tam so ljudje bolj lačni kot siti – da ne omenjam človekovih pravic, ki se s popolno prevlado radikalne enakosti nad svobodo kratko malo razgradijo – vključno s samo enakostjo (ki izgine skupaj s človekovim dostojanstvom).

Od vsega je najbolj zanimivo, da prihajajo ideje o demokratičnem socializmu (ki so v prevladujočih medijih in v dominantni politiki sprejete z odkritimi simpatijami) iz državice, ki velja v Evropi za najbolj socialistično (tako ruska izdaja junijskega Forbesa) in katere izkušnja s kapitalističnim tržnim gospodarstvom se je končala pred več kot 70 leti. V zadnjih 20 letih ga je bolj okušala kot živela – in to bolj od zunaj kot od znotraj. Obenem je to državica z močnim državnim vplivom v vseh segmentih.

Vsemogočna država prežema večino družbenih podsistemov, tudi tiste, kjer v normalnih liberalnih demokracijah nima kaj iskati. Povsod imata prste njena politika in ideologija – ideologija, ki kot opij za ljudstvo nagovarja in podžiga uničujoča čustva, razgrajuje razum ter tako brez večjih težav usmerja srca večine volilnih upravičencev – ki vselej vedo, koga je treba voliti.

S takim vzorcem ni težko vladati. Ko enkrat obvladuješ – ugrabiš – tako močno državo, kot je slovenska, ko imaš pod seboj vse družbene podsisteme in v rokah vse vzvode njene mogočne infrastrukture, potem si zmagovalec – vsaj kratkoročno. Postopoma si podrediš tudi nadzorne institucije in prek njih imunske mehanizme ter njihova represivna pooblastila, ki jih, če je treba, prekoračiš, zlorabiš in izkoristiš za utrditev svoje oblasti.

Država potem ni več res publica, temveč res privata, v kateri vladavino prava spodriva vladavina interesov vplivnih posameznikov, omrežij, lobijev. S tega vidika je Slovenija še vedno predmoderna družba in se od tistega, kar družbo dela moderno – v resnici normalno -, vse bolj oddaljuje.

Moderno družbo, kot pravi profesor Albin Igličar, namreč bistveno in kvalitativno označuje ravno to, da pri njej ne moremo iskati le nekega segmenta, ki bi usodno determiniral dogajanja v drugih segmentih in v celotni globalni družbi. Moderna družba je pluralna in liberalna, je policentrična in je strpna.

Monocentričnost in monolitnost sta bili značilnosti bankrotiranih socialističnih družb, v katerih je partija nadzirala vse družbene podsisteme in dominirala nad njimi. S tega vidika se tranzicija, ki v svojem bistvu pomeni pluralizacijo družbe in proces v smeri policentričnosti in njenega odpiranja ter interakcije z drugimi sistemi, v Sloveniji še niti ni prav začela. Monopoli v vseh družbenih podsistemih ohranjajo to državo predmoderno in pomanjkljivo demokratično, predvsem pa neliberalno.

In upam si reči, da zato tudi nasprotno ideji ustavnosti. Zakaj nasprotno ustavnosti? Zato, ker so monopoli, kot je Evropsko sodišče za človekove pravice že ničkolikokrat ponovilo v svojih sodbah, zaklet sovražnik svobode – svobode vesti in opredeljevanja. Podjetniške svobode (kako prijazno je slovensko politično, ekonomsko in tudi pravno okolje do podjetništva, bralci Financ zelo dobro veste), medijske svobode (vsi vemo, kakšna je usmeritev nacionalnih medijev in kako se uresničuje, ter tudi, kako je z medijsko svobodo zasebnih medijev), akademske svobode (zasebnim univerzam se pišejo težki časi) ni.

Državni monopoli pa ne samo da omejujejo svobodo. Ker izničujejo konkurenco in s tem razvoj (ob odsotnosti upoštevne konkurence se monopolistu ni treba truditi, da bi bil boljši od konkurence), vodijo tudi v vsakršno zaostalost in se ob umanjkanju učinkovitih kontrolnih mehanizmov hitro spreminjajo v gojišča korupcije.

Te procese dokazujejo primerjave Slovenije z drugimi državami. Po izsledkih raziskave svetovalnega podjetja Ernst & Young, v kateri je sodelovalo več kot tri tisoč članov uprav, nadzornih svetov, direktorjev in njihovih skupin iz 36 držav, je Slovenija druga najbolj skorumpirana država (na prvem mestu je Nigerija). Da so slovenska podjetja izpostavljena korupcijskim tveganjem, kjer je zelo navzoč tudi vpliv politike, ki omogoča »ujetost države«, potrjujejo ugotovitve raziskave Nacionalni sistem integritete, ki jo je opravila Transparency International Slovenija – Društvo Integriteta.

Več: Finance


7 KOMENTARJI

  1. Zanimivo je, da idejo o demokratičnem socializmu zagovarkjo tisti, ki ne marajo resnične pravičnosti v družbi.

    To so tisti, ki vidijo v določenem delu družbe sovražnike, torej tiste, ki ne morejo in ne smejo imeti enakih pravic. To so zlasti: kristjani, kmetje in tisti, ki živijo na deželi, ne v mestih ter svobodomisleči.

    Povsem očitno je, da gre tem le za vzpostavitev privilegijev na račun drugih, kar je znano iz zgodovine.

    To pa ne pomeni, da ne bi smeli razvojno iskati primernejših in učinkovitejših sistemskih oblik življenja.

    Najprej, logično, poskusno v posameznih manjših sistemih oziroma slovenskih okoljih.

    In seveda ob upoštevanju vpetosti v evropski in svetovni red.

    • Odlično.

      Jasno je, da so za demokratični socializem zgolj tisti, ki nočejo delati.

      Kajti lahko jim damo kak rezervat v Kočevskem Rogu in naj si tam naredijo demokratični socializem tisti, ki ga hočejo. V enem tednu bodo pocrkali od lakote. In tukaj se vidi očitna razlika med socialdemokratom in socialistom: socialdemokrat sprejema kapitalizem in si v njem skuša izpogajati čim boljšo pozicijo. Medtem, ko socialist govori eno ( o pravičnih idejah) z namenom da naredi sužensjko ali fevdalno družbo v kateri ima sam najvišje mesto.

  2. Ameriška zadolženost
    Zvišanje zgornje meje dolga je tehnično zelo podobno zvišanju limita na kreditni kartici.

    Večina bi se ob tem strinjala, da so politiki tradicionalno neodgovorni pri zapravljanju državnega denarja.

    Tako je v Sloveniji, ki je čedalje bolj zadolžena, tako je v Evropi, ki je še bolj zadolžena, in tako je tudi v ZDA.

    Taktika, katere cilj je krepitev politične moči za vsako ceno, postavljanje interesov stranke ali posameznikov pred dobrobit države, je pojav, znan večini Slovencev.

    Združene države bodo letos že četrto leto zapored gospodarsko rasle, bo območje evra še drugo zaporedno leto v recesiji

    Evropa tako plačuje davek na zapoznele odzive na izzive krize, politično neenotnost in fiskalno nepovezanost.

    V ZDA so te težave precej manj izrazite, pri čemer lahko vselej računajo tudi na podporo centralne banke Federal Reserve (Fed) in njenih strojev za tiskanje denarja, ki preplavljajo gospodarstvo z dolarji.

    Evropska centralna banka je na tem področju precej manj agresivna, za nameček pa je njen mandat omejen izključno na zagotavljanje cenovne stabilnosti. Fed ob tem bdi tudi nad brezposelnostjo, ki je v

    ZDA nekaj nad sedmimi odstotki, v območju evra pa je kar za pet odstotnih točk višja.

    In tako bo tudi ostalo, če se ne bomo učili pozitivnih lekcij od ZDA in naredili več za spodbujanje gospodarstva, predvsem malih in srednje velikih podjetij, v katerih dela kar 70 odstotkov zaposlenih

    Evropejcev.

    Po drugi strani pa bi se lahko tudi ZDA marsikaj naučile od evropskih držav, denimo od Danske, ki je poleg ZDA edina razvita država z zgornjo mejo javnega dolga.

    http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/prestavljanje-sodnega-dne

  3. Veličasten tekst g. Jana Zobca, ki bi ga morali vsi učenci 9. razreda OŠ in vseh letnikov srednjih šol EN TEDEN ŠTUDIRATI.

    Ker neznanje in opranost možganov zaradi rdeče varikine sta neznosni in diamteralni EU razgledanosti državljanov.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite