J. Žakelj, Socialni teden: Dialog v državi in medijih ter permanentna vzgoja zanj

1

Kultura dialoga v Sloveniji: Ko sem se po nekaj letih vrnil iz tujine, sem bil v Sloveniji najbolj vesel čistega zraka, vode in naše lepe zelene narave ter seveda domačih ter prijateljev. Po vrnitvi domov sem najbolj pogrešal odprt dialog in diskusijo s tujimi kolegi o temah, ki nas vse zaposlujejo. Večkrat sem si zastavljal vprašanja o tem, zakaj ne morem tudi v Sloveniji odprto razpravljati o temah, kot so vera, pa naša zgodovina, trenutno aktualno vprašanje beguncev … Z leti sem na to pozabil, a me na odprte diskusije ponovno spomnijo občasni obiski kolegov iz tujine. Pa ne, da bi bili to moji somišljeniki. V marsičem se razhajamo, vendar lahko vedno odprto debatiramo o zelo različnih temah, se tudi sporečemo. Pomembno je, da smo na koncu vsi bogatejši za nova stališča. In še nikoli se nisem z njimi po vroči razpravi razšel sprt.Vem, da drugi narodi niso nič bolj pametni in tudi naš šolski sistem sam po sebi ni tako slab. Najbrž res prepogosto spodbuja povprečnost in brani, da bi kdo preveč izstopal. Je pa v Sloveniji brez dvoma dialogu nenaklonjeno okolje, stanje duha. Vsi smo že nekako razdeljeni na leve in desne, na rdeče in črne, na mavrične, napredne, nazadnjaške, … Tudi v vodilnih medijih žal ne opažam kake velike želje po soočanju argumentov. Pogosto se zdi, da odgovorni uredniki že vnaprej vedo, »katero stališče mora zmagati«.

Mediji v službi dialoga in resnice: Žal mi je, da v slovenskih main stream medijih zelo redko zasledim željo po iskanju resnice. Prevladuje želja po senzaciji in po tem, da vsi trobijo v isti rog. Gotovo za to niso vedno krivi novinarji sami, ki pogosto upravičeno trdijo, da jim za raziskovanje ne dajo ne časa in ne sredstev. Prevladuje trend ponujanja tega, kar se dobro prodaja. Potrošništvo pač. In tudi med politiki je praviloma uspešnejši tisti, ki prodaja senzacijo. Ni važno, če ima ta podlago na pol-resnici ali pol-laži. – Komu mar? Tako smo tudi politiki do neke mere prisiljeni, da medijem povemo tisto, kar hočejo slišati … In vrtimo se v začaranem krogu.

Veseli me, da se počasi razblinja mit o tem, da samo uveljavljeni mediji prinašajo resnico in strokovna stališča. Vse pogosteje zasledim in z velikim veseljem preberem članke, mnenja ali komentarje razumnikov, ki argumentirano pojasnjujejo svoja stališča. Pa naj si bo v tiskanih ali elektronskih medijih. Pogosto zaradi pomanjkanja časa dobim spodbudo za branje od t. i. prijateljev na facebook-u.

Razdeljenost v Sloveniji in kako jo presegamo: Precej očitno je, da tako javno mnenje, kot tudi šolski sistem še vedno v prvi vrsti oblikujejo tisti, ki so v naši ne tako daljni zgodovini vedno imeli le prav. Živeli so in še živijo v prepričanju, da druga stran ne ve, kako se stvarem streže. Kako bi le vedeli, saj črpajo iz dediščine mračnega srednjega veka. Napredni ljudje, včeraj na edini, to je pravi strani, so danes najglasnejši demokrati. In v isti sapi, ko govorijo, da moramo gledati naprej in ne nazaj, svoje nasprotnike ožigosajo z oznako nazadnjakov.

Opažam, da je pri diskusijah v Sloveniji zelo pogosto izhodišče, kdo ima prav in kdo narobe, postavljeno, še preden se soočijo argumenti. In potem gremo vsak za svoje okope in streljamo z orožjem dolgega dosega, ali pa z drugim sodobnim orožjem, ki uniči negativno in še vsaj toliko pozitivnega zraven.

Več lahko preberete na socialniteden.si.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

Comments are closed.