J. Vanier: ‘Niso Božja kazen, ampak prej pot k Bogu’

0
Foto: catholicnews.org.uk.
Jean Vanier, foto: catholicnews.org.uk.

Objavljamo prevod govora Jeana Vanierja, 86-letnega Kanadčana, katoliškega filozofa in humanitarca, ustanovitelja skupnosti Barka, ob priložnosti prejema nagrade Templeton 2015. Nagrada Templeton se podeljuje od leta 1973, ko jo je prva prejela Mati Terezija, osebam, ki so na ‘izreden način prispevale k potrjevanju duhovne dimenzije v življenju’. Nagrada, ki finančno presega Nobelovo nagrado, nosi ime po Johnu Templetona, angleškemu poslovnežu, je bila sredi maja podeljena v Londonu.

Najprej bi se rad zahvalil dr. Templetonu in njegovih čudoviti družini, in seveda vsem v komisiji za to nagrado. Hvala vam za to čudovito priznanje, ki jo poklanjate v priznanju lepote in vrednosti oseb z intelektualnimi ovirami. Ta lepota se izraža v našem skupnem življenju v skupnosti Barka in v medsebojnem spremljanju v gibanju Vera in luč. Osebe z intelektualnimi ovirami so v tiste, ki so v središču naših skupnosti, one so tiste, ki so tolikim ljudem – družinam, asistentom in prijateljem – razkrile svoje človeške in duhovne darove. In one so tisti, ki so navdihnile rodovitno rast gibanja Vera in luč ter Barke po vsem svetu.

Ta nagrada se daje njim, da bi lahko še številne druge osebe z miselnimi ovirami po svetu rasle v večji notranji svobodi, odkrivale svojo temeljno vrednost človeških oseb in Božjih otrok. Na ta način bodo lahko v zameno pomagali številnim tako imenovanim ‘normalnim’ ljudem, zaprtih v svoje kulture, ki so usmerjene v moč, zmagovanje in osebni uspeh, da bodo tudi ti lahko odkrili, kaj pomeni biti človek.

Barka in gibanje Vera in luč sta del prave revolucije. V preteklosti so osebe z intelektualnimi ovirami za starše pogosto predstavljale vir sramote ali kdaj celo Božjo kazen. Njihove starše in skrbnike se je pogosto dojemalo kot čudovite, celo svete ljudi, ker skrbijo za ‘takšne’ osebe. Danes nam postaja jasno, da so osebe z intelektualnimi ovirami tiste, ki nas počlovečujejo, nas ozdravljajo, če vstopimo v resnično prijateljstvo z njimi. Na noben način niso Božja kazen, ampak prej pot k Bogu.

Danes bi se rad zahvalil vsem, ki zahajate v to čudovito in starodavno cerkev Sv. Martina, za vašo dobrodošlico v tej cerkvi, ki je znana po svoji odprtosti in sprejemanju brezdomnih oseb. Hvala vašemu vikarju Samuelu Wellsu, ki v svoji knjigi A Nazareth Manifesto odkriva, da je Jezus prišel poučevati nas, ne le delati čudeže za brezdomne osebe, marveč zato, da bi bil z njimi. Da, to je resnična skrivnost cerkve, skrivnost naših skupnosti, in, upajmo, nekega dne tudi skrivnost vsega človeštva: da bi bili skupaj.

Biti skupaj pomeni živeti drug ob drugem, vstopiti v vzajemen odnos prijateljstva in skrbi. Pomeni, da se skupaj smejemo in jokamo, vzajemno preoblikujemo drug ob drugem. Vsaka oseba postaja dar za drugega, odkriva drug drugemu, da smo vsi del ogromne in čudovite družine, družine Boga. Vsi smo globoko enaki v svoji človeški naravi, ampak hkrati popolnoma drugačni, vsi imamo svoje posebne darove in enkratna poslanstva v svojih življenjih.
To čudovito družino od svojih začetkov pa vse do razširitve po planetu iz generacije v generacijo sestavljamo ljudje različnih kultur in zmožnosti, vsak s svojimi močmi in pomanjkljivostmi. In vsak je dragocen.

Razvoj te družine od najzgodnejših dni do danes gotovo s seboj prinaša vojne, nasilje in nenehno iskanje prevlade ter večjega imetja. V tem razvoju preroki miru ne nehajo klicati ‘mir, mir’ in pozivati ljudi, da se srečajo in prepoznajo kot čudoviti in dragoceni.

Številni v današnjem svetu še vedno hrepenijo po miru in po solidarnosti. Vendar številni izmed nas ostajamo ujeti v svoje kulture tekmovanja za zmago in za več imetja. Kako se lahko osvobodimo kulture, ki ljudi ne spodbuja k odgovornosti za človeško družino in skupno dobro, ampak za individualni uspeh in prevlado nad drugimi? Kako bi se lahko rešili okov takšne kulture, kako bi lahko postali svobodno to, kar smo, prosti lastnih preobilnih egov in pritiskov, svobodni, da ljubimo druge, takšne kot so, drugačne pa vendar tako podobne?

Biti skupaj pomeni tudi obedovati skupaj, kot nas vabi Jezus: »Kadar prirejaš kosilo ali večerjo, ne vabi ne prijateljev ne bratov ne sorodnikov ne bogatih sosedov … nasprotno povabi uboge, pohabljene, hrome, slepe, in blagor tebi … (Lk 14). Blagor nam, pravi Jezus, če povabimo revne k naši mizi.

Zelo jasno je, da niso gostje tisti, ki so blagoslovljeni, ker uživajo hrano na gostiji, marveč je gostitelj tisti, ki je blagoslovljen v srečanju z ubogim. Zakaj se blagruje gostitelja? Mar ne zato, ker bo njegovo srce preobraženo, ko se bo dotaknilo čudovitih duhovnih darov v srcih ubogih? To je bil dar mojega lastnega osebnega potovanja in potovanj številnih drugih. Tisti, ki so šibki, so nas vodili na pot blagoslova ljubezni, ponižnosti in pomiritve.

Da bi bili lahko preobraženi, moramo najprej srečati ljudi, ki so drugačni, ne naših družinskih članov, prijateljev ali sosedov, ki so nam podobni. Srečajmo se z drugačnostjo – intelektualno, kulturno, nacionalno, rasno, versko in z drugimi drugačnostmi. Iz tega prvega srečanja lahko nadaljujemo z gradnjo skupnosti in krajev, ki sporočajo, da spadamo skupaj.

Skupnost nikakor ni poklicana, da bi postala zaprta skupina, kjer se ljudje skrivajo za pregradami skupinske identitete, se zanimajo le za lastno dobrobit, lastno vizijo, kot da je ta edina ali najboljša. Skupnost ne sme postati zapor ali utrdba. Na žalost so podobno vizijo gojile različne cerkve in religije. Vsaka je verjela, da je najboljša, z vsem vedenjem in vso resnico. Zato ni bilo nobene komunikacije ali dialoga med njimi.

Ali ni nevarnost, da se zapremo v svoje lastne profesionalne, verske ali družinske skupine, kjer nikoli ne uspemo srečati tiste, ki so drugačni?

Skupnost je drugačna, je prostor bližine navkljub razlikam, ljudi združenih v ljubezni in odprtosti do drugih ljudi. Skupnost je tako kot izvir ali bleščeča luč, v kateri se živi in razodeva pot življenja, odprta in privlačna za druge. Je kraj miru, ki razodeva pot k miru in solidarnosti vse človeške družine.

Skupnost je prostor pripadnosti, v katerem lahko vsaka oseba raste, da postane v polnosti on oziroma ona. Pomeni pripadnost, ki omogoča individualno ‘postajanje’.

Pripadamo drug drugemu, da bi lahko vsak član postal bolj človeški, bolj ljubeč, bolj svoboden, bolj odprt za druge, posebej še za tiste, ki so drugačni. Ko lahko vsak član razvije svoje edinstvene darove in pomaga drugim razviti njihove, člani nič več ne tekmujejo, ampak sodelujejo, delujejo skupaj in v medsebojni podpori.

Postajati, kar sem, ne pomeni dokazovati, da sem boljši od tebe, ampak pomeni prej medsebojno podporo v odpiranju svojih src. Na tak način je skupnost kraj preobrazbe. Skupnost je kraj pripadnosti, kjer se lahko vsak preobrazi in odkrije človeško uresničenost.

Kakšne alternative imamo za človeško rast? Pripadnost, ki je preveč toga, zaduši posebnost, po drugi strani pa preveč individualne rasti, postajanje brez pripadnosti lahko pomeni borbo za vrh, kar lahko vodi v osamljenost in tesnobo. Zmaga je vedno samotna, in seveda nihče ne zmaga za dolgo.

Skupnost torej ni zaprta skupina, ampak način življenja, ki omogoča vsaki osebi, da dosega uresničenje svoje človeškosti. Dva ključna elementa skupnosti sta poslanstvo in medsebojna skrb. Skupaj pridemo z namenom, ki se skriva v poslanstvu, pa tudi kot znamenje ljubezni, da bi lahko rasli v ljubezni drug do drugega. To je poslanstvo, ki govori o tem, zakaj smo skupaj in s tem, ko smo skupaj, se učimo ljubiti eden drugega.

V Barki in gibanju Vera in luč je naše poslanstvo ustvarjati skupnost, kjer je najbolj krhka oseba v središču skupnosti in lahko raste v svoji človeškosti in sposobnosti ljubiti.

Na ta način postane skupnost prostor, kjer se učimo ljubezni drug do drugega. Rast v ljubezni je dolgo in naporno potovanje, ki zahteva svoj čas. Barka in gibanje Vera in luč nista le kraja, kjer delamo dobro osebam z intelektualnimi ovirami. So kraji odnosov, v katerih skupaj rastemo v ljubezni.

Ampak kaj je ljubezen? S to besedo se opleta in opisuje različne čustvene izkušnje kot tudi pogum vojakov, ki se borijo iz ljubezni do svoje države. Zame je ljubezen v tem, da prepoznamo, da je druga oseba oseba, da je dragocena, pomembna in da ima vrednost. Vsak izmed nas ima dar, ki ga lahko prispeva drugim. Vsak ima svojo lastno poslanstvo v veliki družini človeštva. Vsak razodeva skrit obraz Boga.

Potrebujemo drug drugega, da skupaj rastemo v tej posvečeni ljubezni, ki vključuje ljubezen do drugačnih, do tistih, ki me jezijo in držijo za vrat zaradi svojih drugačnih idej, temperamenta, kulture, stališč … Skupnost je kraj, kjer drug ob drugem gladimo naše ranljive točke.

Upam, da lahko na ta način zgladimo katere od naših zoprnih in zajedljivih sledi naših značajev, da bi lahko postali, kar smo v resnici. Ljubiti pomeni videti, kdo je drugi, videti srce osebe, ki se skriva pod vsem tistim, kar nam gre na živce. Ljubiti tako pomeni, z besedami svetega Pavla, biti potrpežljiv, počakati in se zadržati. Pomeni verjeti in zaupati, da pod vso zmedo v drugem človeku obstaja skrito bitje, srce.

V Barki sprejmemo tudi osebe, ki gojijo globoko bolečino ali so celo nasilni. Z njimi je težko živeti v skupnosti. Zato smo potrpežljivi in verjamemo, da se bo njihov pravi jaz sčasoma pokazal. Moramo pa biti potrpežljivi tudi sami s seboj in verjeti, da se bo ob našem prizadevanju, da ljubimo in ob razpoložljivosti za duhovnost ljubezni, počasi pokazal tudi naš pravi jaz. Če ljubimo, če zares ljubimo druge ljudi in verjamemo v njih, potem se preobrazijo, in tudi mi se preobrazimo.

Tako je skupnost kraj ozdravljanja, preobrazbe in počlovečenja ljudi. Je prostor, kjer nam je naloženo, da rastemo v ljubezni in v odpuščanju. In to je težko delo. Če se ne želiš preobraziti in rasti v ljubezni, potem ne sodeluj v skupnosti! Ko najdemo moč, da sprejmemo ljudi kot so in se z njimi srečamo v njihovi skrivnostni biti, nas no odprejo za ljubezen.

Ljudje, ki niso obdarjeni z intelektualnimi darovi, imajo po drugi strani edinstvene in čudovite darove srca, ki nas lahko na poseben način odprejo ljubezni. Ne hrepenijo po napredovanju ali znanju ali moči, ampak po preprostem človeškem odnosu ljubezni, ki jim daje živost in smisel.

Naj vam povem zgodbo o Francisu, mladem dečku z intelektualnimi ovirami, ki je prej prvo obhajilo v cerkvi v Parizu. Po obredu je potekalo čudovito družinsko slavje. Njegov boter in stric je pristopil k Francijevi mami in ji rekel: »Kako čudovit obred, kajne? Edina žalostna stvar je to, da on ni ničesar razumel.«

Solze so se ulile materi, Francis je to videl in ji rekel: »Mami, ne joči, Jezus me ljubi prav takšnega, kot sem.«

Osebni odnosi rastejo, ko se skupaj zabavamo. »Vesel sem, ker živim s teboj.« Njihova preprosta srca, njihova svoboda, da so oni sami, da ljubijo brez sramu, da so svobodno nespametni, spodbudijo naša srca k višku, da postajamo svobodno, upam si reči, nespametni. Mar ni v vsakem izmed nas nekaj, kar hrepeni po tem, da bi bili otroški in da bi se skupaj zabavali kot otroci? Mar ni prav nespametnost znamenje osvoboditve naših src?

Prav za dar osvoboditve naših src za ljubezen, se iz dna srca zahvaljujem mojim družabnikom zadnjih petdesetih let, osebam z intelektualnimi ovirami, za vse, kar so me naučili in kar so mi dali. V njihovem imenu in skupaj z njimi sprejemam nagrado Templeton 2015.

Vir: Catholic Herald.