J. Urbanija, Družina: Ikone preteklosti

2

Kar nekaj prahu je dvignilo to, da se je predprejšnji predsednik oglasil v Družini. Sprašujem se, ali se je res vredno ukvarjati s tem? Z ikonami preteklosti? V Rusiji so od Stalinovih kipov ostali samo še podstavki, v Romuniji od nekdanjega predsednika tudi ne kaj dosti več. V vseh nekdanjih komunističnih ali bolj ali manj človeškemu dostojanstvu neprimernih režimih so v skladišča ali smetišča zgodovine pospravili diktatorske ikone, ki so jim nekoč mediji prepevali hvalnice. Zgodovina se piše naprej, pa naj se nekdanje ikone še tako trudijo, da razvoj družbe vrnejo nazaj, ali ga vsaj zavrejo. Vsaj toliko časa, dokler še lahko uživajo pokojnine in dodatke za izredne zasluge. Kakšne že?

Kititi se s tem, kaj si nekoč bil, pomeni ozirati se v preteklost, živeti v tisti preteklosti, ki so jo zaznamovale grobe kršitve človekovih pravic, njegovega dostojanstva. Pomeni stokati za preteklostjo, tudi slovensko, ki si je svoj zgodovinski spomin za vedno zaznamovala s koncentracijskimi taborišči ne le za moške, ampak tudi za ženske in celo za otroke, in to sredi osvobojene Evrope.

Več lahko preberete v Družini.


2 KOMENTARJI

  1. Ali je v slovenski skupnosti dovolj velika senzibilnost za pojave, ki so in ki še skupnost vlečejo vrednostno navzdol in ne navzgor?

    Na kakšen način to senzibilnost povečati?

Comments are closed.