J. Tomažič, Finance: Slovenec bi vse zastonj

3

Povprečen Slovenec zahteva, da je vse, kar je v javni, pa tudi v zasebni domeni, brezplačno. Prav neverjetno pa je, kakšen odnos ima povprečni Slovenec do stvari, ki mu jih ni treba plačati neposredno iz svoje denarnice (pogosto pa jih plačuje posredno, prek davkov). Poglejmo nekaj primerov.

Šolstvo. Veliko denarja, namenjenega za izobraževanje, vržemo v kanalizacijo. Podeželske osnovne šole z le nekaj učenci, srednje šole z zastarelimi programi, poplava in s tem nekakovost gimnazij, inflacija fakultet, katerih diploma nima nobene (mednarodne) veljave. Pomembno je, da je šolanje zastonj, da se lahko vpišejo cele generacije, ni pa pomembno, ali kaj od izobraževanja odnesejo in kaj bo od tega imel njihov prihodnji delodajalec, in ni nobene spodbude, da vpisani izobraževanje končajo. Pomembno je, da je brezplačno.

Zdravstvo. Večino zdravstvenega zavarovanja plačajo delodajalci, zato je občutek, da je zdravstvo zastonj in se ni treba vesti gospodarno. Denimo pri zdravilih ali organizaciji dela v zdravstvenih ustanovah. Skladovnice zdravil zaradi neracionalnega predpisovanja po poteku roka uporabe postanejo nevaren odpadek. Neizkoriščeni oziroma slabo izkoriščeni aparati ne skrbijo nikogar. Pomembno je, da je brezplačno.

Kapital. V državnih oziroma večinsko državnih podjetjih se zdi, da kapital nima cene. Kakšen donos ustvarjajo Telekom, Železnice, energetika. To ne zanima nikogar (opravičujem se kolegom v SDH, če sem jih prizadel). Ker za državni kapital ni treba plačati, se lahko dogajajo blesarije. Recimo, da podjetje obstaja zato, da zagotavlja službe. Ali pa podjetje še kar obstaja, ko nima ne produkta ne trga, likvidnosti, kot smo videli pri Nafti Lendava. Pomembno je, da kapital nima cene.

Več lahko preberete v Financah.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


3 KOMENTARJI

  1. Zanimiv pogled ima gospod Janez, ko pravi: “Slovenec bi vse zastonj.” Jaz temu rečem napol kraja, Mahatma Gandhi pa greh. Sicer sem po o temm že pisal; Mahatma Gandhi je sedem socialnih grehov v današnjem svetu opisal takole:
    1. bogastvo brez dela,
    2. užitek brez vesti,
    3. znanje brez značaja,
    4. posel brez morale,
    5. znanost brez človečnosti,
    6. religija brez žrtev in
    7. politika brez načel.

    • Zelo zanimivo!
      Štirinajst kreposti, ki se sprevržejo v slabosti, če niso po parih.

      Zelo podobno pravi Fabrice Hadjadj, krščanski filozof. Zapisal je, da je današnji čas poln starih krščanskih kreposti, ki so ponorele, ker nastopajo posamezno.

  2. Po svoje se kar strinjam z avtorjem. Opažam, da je pri nas zmotno mišljenje, da imamo npr. "zastonj šolstvo" (brez šolnin). Vprašajmo se: kdo pa plačuje stroške izvedbe šolskih programov in plače učiteljev? Aja, saj res, oni dobivajo denar od države. Od kod ga pa država dobi? Od davkoplačevalcev. Torej? Šolo plačujemo davkoplačevalci, a se večina tega ne zaveda in misli, da je to zastonj. Dejansko pa jo plačujemo dražje, kot če bi jo plačevali neposredno.
    Kako v praksi zgleda socializem, lahko ponazorim z zelo praktičnim primerom. Pri nas imamo v našem malem podjetju tudi manjšo kuhinjo s hladilnikom, kjer se znajde vse živo. Za kar vemo, čigavo je, tisto ni problem. Bolj je problem za tisto, kjer lastnik ni znano oz. je "od vseh" in hkrati "od nikogar". In tega se nihče ne upa dotikati, ker je pač "skupna last" (v kakšnem uboštvenem redu to funkcionira, ker se točno ve, koliko je ura tam), zato se dogaja, da se hrana in pijača pokvarita in vse skupaj roma v smetnjak.
    Drugi primer: kulturno društvo, pri katerem sodelujem, se financira preko dotacij občine in sicer z vsakoletnim razpisom, na katerega prijavljamo projekte. Ponavadi dobivamo točno določen znesek, ki ga moramo porabiti, sicer se mora to vrniti. Seveda je tudi namen določen. Če imamo za nabavo opreme, se mora to nekako v predvidenih finančnih mejah nabaviti, ali pa se mora neporabljen denar vrniti. In kaj se je zgodilo? Društvo je nabavilo ozvočenje, ki sem ga šele po nakupu prvič videl. In gledam najprej zvočnike – aktivni zvočniki (vsak od njih ima vgrajen ojačevalec). In gledam mešalno mizo: prav tako "power mix", torej mešalka z ojačevalcem. Dovolj bi bilo, da bi bilo opremljeno z ojačevalcem samo eno ALI drugo. Če bi recimo sam kupoval manjši komplet ozvočenja, bi že ravnal tako. Pač racionalno. Ker pa je verjetno šlo za drugačno finančno projekcijo, se je verjetno vrglo skozi okno več javnega denarja…. Ko sem to anekdoto povedal očetu, ki se sicer precej ukvarja tudi z ozvočenji, se je moral pošteno nasmejat.
    Ampak obstaja pa še ena plat tega problema, namreč "vse zastonj, vse zastonj" (drama, ki jo je napisal Dario Fo). Ravno nedavno je zaradi bližine lokalnih volitev stekla tudi debata o tem, da bo treba v naši občini (Medvode) urediti mirujoč promet, torej parkiranje, saj bo potrebno urediti vse skupaj na novo in uvesti plačljiva parkirišča. Očitno tudi za tiste, ki se do Medvod pripeljemo z avtom in gremo potem na javni potniški promet (ker pač ne moremo od doma). Za zdaj je v ta namen urejeno makadamsko parkirišče ob železnici, ki je brezplačno, vendar nikoli povsem polno. Nekateri imajo namreč idejo, da bi tudi ta površina postala plačljiva. Če računamo, da avtomobili nekega povprečnega občana ostajajo tam okoli devet ur, bi mesečni strošek za uporabo parkirišča lahko nanesel tudi sto evrov na mesec, za nekoga s podpovprečno plačo (tudi sam spadam mednje) pa je to kar velik zalogaj. Kljub temu se bo našel nekdo, ki bo rekel, da sem razvajen. Sam pa pravim, da je potem vseeno, če se z avtom pripeljem do Ljubljane in tam parkiram. Torej bi morala občina iti v smer, da bi nagrajevala tiste, ki razbremenjujejo prometne poti in mesto Ljubljana s tem, da uporabijo javni potniški promet. V nasprotnem primeru se bo spet zgodil efekt spirale – recimo, moj domači kraj je bil nekdaj dobro povezan z Ljubljano z javnim potniškim prometom. Zaradi nekonkurenčnosti, vse višjih cen vozovnic in zastojev, ki so močno podaljševali čas vožnje, se je interes krajanov za prevoz začel zmanjševati, posledica tega je bilo ukinjanje avtobusov (na koncu so bili samo še trije na dan). Skratka, napačna politika, tudi glede subvencij, ki niso imele nobenega vpliva na cene vozovnic izven občinskega središča..

Comments are closed.