Politik je služba, ki je v recesiji sila nehvaležna. V časih velike gospodarske rasti je bilo za vnovično izvolitev dovolj, da si svoji bazi iz proračuna dajal debele rezine kruha oziroma s priboljški kupoval njeno pozornost. Recimo z rento za določene privilegirane skupine ali pa vsaj kako cesto ali kanalizacijo. V času recesije, ko država porabi skoraj dve milijardi več, kot zbere z davki, denarja oziroma sredstev – kot to rečejo politiki – ni mogoče deliti med bazo. Oziroma ne toliko, kot bi si ta želela. Zato morajo poslanci, evroposlanci ali ministri pozornost kupovati drugače, brez denarja.
Poglejmo svež primer. Pripravljeni osnutek zakona o ohranjanju narave je prepovedoval kolesarjenje zunaj prometnic in gozdnih poti. V praksi bi to pomenilo katastrofo za ljudi, ki živijo od kolesarjenja. Onemogočili bi jim delo in zaslužek. Kolesarjem ni uspelo pripravljavcem zakona lepo dopovedati, da tako neživljenjskega zakona v drugih državah alpskega loka nimajo. Zato so zagnali medijsko kampanjo – v njej niso varčevali s težkimi besedami na račun birokratov – in manj kot teden dni je trajalo, da so dosegli svoje. Dejan Židan, pristojni minister, je predlagal, da se neživljenjska prepoved umakne iz zakona in se po sprejetju zakona področje uredi s podzakonskim aktom. Če zelo poenostavimo, pozornost si je kupil brez denarja. Ugotovil je, da njemu in njegovi stranki negativna kampanja škodi, z enim sestankom z zainteresirano javnostjo oziroma morebitnimi volivci (gorskih kolesarjev pač ni tako zelo malo) je iz poraženca postal junak. To je dobro. Vsaj za biznis – in za šport. Žalostno je le, da je za kaj takšnega, kar je denimo v Avstriji povsem normalno, potreben cel cirkus, da se birokrate prepriča o nečem povsem normalnem in koristnem.
Če pogledamo opisani primer, dobimo občutek, da v tej državi nihče nič ne more doseči po normalni poti in je treba uporabiti tak ali drugačen pritisk.
Več lahko preberete na Financah.
Odličen, jedrnat in poučen prispevek!
Tudi drugod, zlasti v ZDA, je največ odvisno od pritiskov, saj se nekaj koristnega za skupno dobro zgodi šele, ko je dovolj velik pritisk javnosti.
To pa pomeni, da moramo biti državljani angažirani in podkovani z znanjem in veščino argumentiranja ter ustreznega, učinkovitega pristopa, da se doseže želeni cilj.
Tega nam manjka, sicer bi bile zadeve državnega in s tem našega pomena, v marsičem boljše urejene.
Comments are closed.