Politik je služba, ki je v recesiji sila nehvaležna. V časih velike gospodarske rasti je bilo za vnovično izvolitev dovolj, da si svoji bazi iz proračuna dajal debele rezine kruha oziroma s priboljški kupoval njeno pozornost. Recimo z rento za določene privilegirane skupine ali pa vsaj kako cesto ali kanalizacijo. V času recesije, ko država porabi skoraj dve milijardi več, kot zbere z davki, denarja oziroma sredstev – kot to rečejo politiki – ni mogoče deliti med bazo. Oziroma ne toliko, kot bi si ta želela. Zato morajo poslanci, evroposlanci ali ministri pozornost kupovati drugače, brez denarja.
Poglejmo svež primer. Pripravljeni osnutek zakona o ohranjanju narave je prepovedoval kolesarjenje zunaj prometnic in gozdnih poti. V praksi bi to pomenilo katastrofo za ljudi, ki živijo od kolesarjenja. Onemogočili bi jim delo in zaslužek. Kolesarjem ni uspelo pripravljavcem zakona lepo dopovedati, da tako neživljenjskega zakona v drugih državah alpskega loka nimajo. Zato so zagnali medijsko kampanjo – v njej niso varčevali s težkimi besedami na račun birokratov – in manj kot teden dni je trajalo, da so dosegli svoje. Dejan Židan, pristojni minister, je predlagal, da se neživljenjska prepoved umakne iz zakona in se po sprejetju zakona področje uredi s podzakonskim aktom. Če zelo poenostavimo, pozornost si je kupil brez denarja. Ugotovil je, da njemu in njegovi stranki negativna kampanja škodi, z enim sestankom z zainteresirano javnostjo oziroma morebitnimi volivci (gorskih kolesarjev pač ni tako zelo malo) je iz poraženca postal junak. To je dobro. Vsaj za biznis – in za šport. Žalostno je le, da je za kaj takšnega, kar je denimo v Avstriji povsem normalno, potreben cel cirkus, da se birokrate prepriča o nečem povsem normalnem in koristnem.
Če pogledamo opisani primer, dobimo občutek, da v tej državi nihče nič ne more doseči po normalni poti in je treba uporabiti tak ali drugačen pritisk.
Več lahko preberete na Financah.
// //
