Težko bi našli koga, ki bo po dveh valovih težke recesije rekel, da je bil ekonomski model Slovenije v zadnjih 20 letih pravilen. Slovenija za svoje delovanje porabi dve milijardi evrov več, kot ustvari, dolg smo po dveh bančnih sanacijah dvignili na 80 odstotkov BDP, koljejo nas obresti. Zdravstveni sistem je razpadel, v prihodnjih letih bomo težko zagotavljali pokojnine.
Še pred nekaj leti se je Slovenija smejala Italiji, kjer se vlade menjavajo na vsakih nekaj mesecev. Zdaj se to dogaja nam. V treh letih tretja vlada. Poglejmo, kako gre strankam, če bi bile volitve hitro:
SDS – Če bodo volitve takoj, bodo kapitalizirali mučeništvo predsednika. Njihov interes je na volitve čim prej, dokler je baza jezna.
DL – Stranka brez baze in idej. Vsi, ki so jo lahko, so jo že zdavnaj zapustili, ostala sta mrtvoudni Senko Pličanič im muhasti Gregor Virant. Skoraj ni možnosti za vrnitev v parlament.
Desus – Stranka ima svojo bazo, domet od šest do osem poslancev. Teflonski Karl Erjavec se v kriznih razmerah znajde najbolje.
Socialni demokrati – Igor Lukšič stranke na volitve še ni peljal, veliko vprašanje je, kako bi se obnesel. Zato tudi test na evropskih volitvah. Stranka ima bazo, odvisno od razmer pa je, koliko dodatnega levega volilnega telesa zajame.
Pozitivna Slovenija – Po petkovem volilnem kongresu se je začela erozija stranke. Kako močna bo, bodo pokazali prihodnji dnevi, jasno pa je, da medijske podpore nimajo več.
NSi in SLS – Vsaj Nova Slovenija se je na obsodbo Janeza Janše dolgo pripravljala, tudi s spremembo imena in kadrovsko pomladitvijo. Postali so sredinska stranka, največ lahko pridobijo, če so tiho in delajo na terenu.
Več lahko preberete v Financah.
