Opisal vam bom deželo, ki bi jo marsikdo v Sloveniji z veseljem vzel za zgled odličnega razvojnega modela.
V tej deželi gospodarstva ne vodita stihija trga in pohlep zasebnikov. Gospodarstvo vodi država. Podjetja, v katerih ima država odločilno besedo, predstavljajo štiri desetine kapitala celotnega gospodarstva in ustvarijo četrtino vse dodane vrednosti.
Tretjina vseh zaposlenih v tej deželi dela za državo – kot uradniki, javni uslužbenci ali zaposleni v podjetjih pod državnim nadzorom. Imajo sorazmerno varne službe in višje dohodke od drugih zaposlenih.
Država tudi drugače skrbi, da so ljudje zadovoljni. Izobraževanje je vse do magisterija brezplačno, ljudje so obvezno zavarovani v javnem zdravstvenem in državnem pokojninskem sistemu. Enakost je temeljno načelo pri določanju plač in pokojnin. Najnižja dovoljena plača je skoraj enaka povprečni, najvišja pokojnina pa le štirikrat višja od najnižje.
Če želi kdo izstopati, hitro postane tarča medijev, njegove dohodke in premoženje pa začneta preiskovati davčni urad in policija.
Edina težava je, da tak sistem veliko stane. Državno nadzorovana podjetja v glavnem ustvarjajo izgube in državna blagajna je vsako leto v minusu. Ljudje zato nimajo na voljo toliko služb, kot bi si jih želeli, in imajo občutek, da vse težje preživijo iz dneva v dan.
Da bi sistem vseeno nekako ohranila pri življenju, se država zadolžuje, pomaga gospodarstvu z državnimi naložbami in subvencijami, včasih pa v deželo spusti tudi kakšno tuje podjetje, ki zna ustvariti več dodane vrednosti kot tista pod državnim nadzorom. Hkrati pa se spretno izogiba vsem zamislim o reformah, ki bi lahko načele temelje, na katerih sistem stoji.
Kje je ta pravljična dežela?
Ni vam treba prav daleč, da bi jo našli. V tem navideznem raju namreč že danes živite.
Podatke o vlogi države v gospodarstvu sem vzel iz poročila o Sloveniji, ki ga je lani objavila Evropska komisija, nanašajo pa se na leto 2013. Vmes se kakšna stvar tudi spremenila – bilo je na primer nekaj privatizacij in tujih naložb, o čemer sem pisal na valu optimizma, ki me je zajel pred poletjem.
Toda stvari, ki so se zgodile v zadnjem času – vračanje nesposobnih, a politično prožnih upravljavcev na odločilna mesta v državno upravljanem gospodarstvu, prenašanje slabih terjatev s slabe banke na SDH, izbris besede privatizacija iz strategije upravljanja državnega premoženja – so me prepričale, da se je vlada odločila, da nas vrne v leto 2013.
Ali še kakšno desetletje ali dve dlje v preteklost.
Blefsikon reform
Ni naključje, da se je vračanje v preteklost začelo prav zdaj. Izkoristili smo prvo priložnost, ki se nam je ponudila.
Če bi način izvajanja gospodarskih reform v času krize popisali v knjigi, bi bil njen najprimernejši naslov Blefsikon reform. Prav za to je namreč šlo: z največjo mogočo zamudo narediti minimum reform, ki so bile potrebne, da nam niso poslali trojke in da smo se lahko še vedno nekako za silo zadolžili.
Zdaj, ko je gospodarstvo oživelo in se Evropska komisija – vsaj uradno – pohvalno izraža o Sloveniji, je pravi čas, da se nehamo pretvarjati in vzpostavimo nazaj napol socialistični sistem, ki je večini ljudi in še večji večini politikov tako ali tako vedno bil najljubši mogoči sistem.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
