Glede na škodo, ki jo povzroča, bi bila to najboljša rešitev.
Preden z gnusom odvrnete pogled od te kolumne – češ, še en neoliberalni protisocialistični izpad –, si vzemite vsaj toliko časa, da se pomudite ob seznamu članic EU in EFTA, ki nimajo z zakonom predpisane minimalne plače.
Danska, Švedska, Finska, Norveška in Islandija.
Švica in Avstrija.
Pa tudi Italija in Ciper.
Zanimiv seznam, mar ne? Verjetno ne bi imeli nič proti, če bi bilo življenje v Sloveniji podobno življenju v kakšni izmed naštetih držav.
Še bolj zanimivo je, da je brezposelnost v večini teh držav (z izjemo Italije in Cipra) krepko nižja kot pri nas.
Minimalna plača povzroča brezposelnost
Pahorjeva vlada je sredi gospodarske krize, leta 2010, minimalno plačo dvignila s 597 na 734 evrov (bruto) oziroma za 23 odstotkov. Arjana Brezigar Masten in soavtorice z Umarja so takrat ocenile, da bo zaradi tega brez službe ostalo okoli 17 tisoč ljudi.
Ta številka upošteva samo tiste, ki so bili v času dviga zaposleni in prejemali minimalno plačo. Povečati jo je treba še za tiste, ki bi službo morda dobili, če bi bila minimalna plača nižja. Končna številka je višja tudi zato, ker se je minimalna plača pozneje še povečala. Danes znaša 791 evrov in je tako že za tretjino višja kot leta 2010.
Kaj ti izračuni pomenijo? Število ljudi v rednem delovnem razmerju se je med krizo znižalo za sto tisoč. Izračuni nam povedo, da je za najmanj petino, verjetno pa kar četrtino te žalostne številke kriva bridka kosa politično motiviranih dvigov minimalne plače.
Minimalna plača povzroča prekarnost in revščino
Kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so izgubili delo zaradi nepremišljenih dvigov minimalne plače, pri katerih je kot državna sekretarka sodelovala tudi zdajšnja ministrica za delo?
Nekateri živijo od socialne pomoči in se borijo z revščino. Drugi opravljajo priložnostna dela, imajo začasne zaposlitve ali pa so s pomočjo državne subvencije odprli s. p. in delajo, kar pač dobijo, morda celo za istega delodajalca kot prej. Nimajo osnovne socialne varnosti in predvidljivih, kaj šele stabilnih dohodkov.
So tisto, čemur levica dušebrižno pravi prekariat. Da so to postali prav zaradi odločitev vlade, ki so jo vodili socialni demokrati, na levici ne bodo nikoli razumeli, kaj šele priznali. Na desnici pa ne razumejo, zakaj je bilo narobe, da so z zadnjo pokojninsko reformo zaslužke iz takšnega životarjenja krepko obremenili z dodatnimi prispevki.
Minimalna plača je razvrednotenje dobrega dela
Da bi bila ironija še večja, sindikati, ki se goreče borijo za čim višje minimalne plače, po drugi strani povsem mirno podpisujejo kolektivne pogodbe, v katerih se dogovorijo za plače, nižje od minimalne.
Vem, da se to sliši čudno, zato naj vam ponazorim s primerom. Leta 2011 je bila sklenjena kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma. V njej so določene osnovne plače za osem tarifnih razredov, odvisno od izobrazbe in zahtevnosti dela. Za pet od osmih razredov je določena osnovna plača, ki je nižja od minimalne.
Lani marca je bila sklenjena nova kolektivna pogodba za dejavnost trgovine. V njej je sedem tarifnih razredov in samo za najvišjega je osnovna plača višja od minimalne.
Zelo podobno je stanje tudi v drugih kolektivnih pogodbah.
Zakaj sindikati to tako mirno sprejemajo? Zato, ker zakon ščiti delavca in pravi, da če je plača, ki bi jo dobil po kolektivni pogodbi, nižja od minimalne, mu mora delodajalec vseeno izplačati najmanj minimalno plačo.
Toda kaj to pomeni za delavca in njegov trud za napredovanje? Vzemimo za primer nekoga, ki nima niti osnovnošolske izobrazbe in opravlja preprosta dela v trgovini. Po kolektivni pogodbi mu pripada osnovna plača 492 evrov, vendar bo ne glede na to prejel vsaj minimalno plačo 791 evrov.
Recimo, da se potrudi in dokonča osnovno šolo ter začne namesto preprostih opravljati “manj zahtevna dela”, kot jim pravi kolektivna pogodba. Če se pri delu izkaže in pridobi ustrezne izkušnje, lahko napreduje tudi v tretji tarifni razred. Po kolektivni pogodbi bi mu zdaj pripadala za deset odstotkov višja plača, v resnici pa bo še vedno dobival prav toliko kot prej, namreč minimalno plačo.
In kaj, če se potrudi še bolj, dokonča štiri ali petletno poklicno šolo in opravi mojstrski, delovodski ali poslovodski izpit? Napreduje lahko na “bolj zahtevna dela”, ki pomenijo tudi “organiziranje in izvajanje procesa dela organizacijskih enot”. Po kolektivni pogodbi bi mu zdaj pripadala že za tretjino višja osnovna plača kot na začetku, toda v resnici bo še vedno zaslužil enako, namreč zakonsko predpisano minimalno plačo.
Poglejmo še korak naprej. Če dokonča še višjo šolo ali prvo bolonjsko stopnjo – kar seveda meji na znanstveno fantastiko –, lahko napreduje na zelo zahtevna dela in dobi pooblastila za samostojno odločanje in vodenje organizacijskih enot. Se kaj spremeni? Ne, njegova osnovna plača po kolektivni pogodbi je še vedno nižja od minimalne.
Šele če dokonča tudi drugo bolonjsko stopnjo (ali pridobi dovolj delovnih izkušenj) ter opravlja dela, ki “odločilno vplivajo na poslovanje podjetja”, bo končno dobil osnovno plačo, ki bo višja od minimalne. Za koliko? Za 165 evrov oziroma 17 odstotkov.
Toliko, dragi moji, je danes v Sloveniji vredna univerzitetna izobrazba: 165 evrov bruto na mesec več od minimalne plače.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
