Pred kratkim sem si prvič podrobneje ogledal dokument, ki je temelj financiranja zdravstvenega sistema, tako imenovani Splošni dogovor. Razumel nisem ničesar – razen tega, da takšen sistem, ki temelji na najslabšem izročilu socialističnega planiranja, nikakor ne more delovati.
Priznam, kot študent sem rad hodil na predavanja iz družbenega planiranja. Ne, ker bi mi bilo planiranje všeč, ampak zaradi profesorjevega posebnega smisla za pritajeni humor in ker nam je že takrat predaval tudi o Hayekovi in Misesovi kritiki same ideje načrtovanja gospodarskih procesov. A ne takrat ne kdaj pozneje – recimo ko sem na Umarju srečeval ljudi, ki so v omarah še vedno hranili strokovne podlage za družbene plane – si kakšnega socialističnega plana nisem poblizu ogledal.
Danes, po petindvajsetih letih takšnega in drugačnega kapitalizma si tudi nisem več mislil, da bom še kdaj kje naletel na pravi socialistični plan. Dokler si nisem zadnjič, ko sem iskal nek podatek, s spletnih strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje prenesel Splošnega dogovora za leto 2015.
In ostrmel. Kajti to je to: dokument, napisan v najboljši (ali najslabši, kakor želite) tradiciji sistema srečujočega planiranja družbenih dejavnosti.
Kako je videti socialistično planiranje zdravstva?
Splošni dogovor skupaj s prilogami po mojem štetju obsega 461 strani.
Največji del zavzema skoraj dvestostranska preglednica, v kateri je izračunana cena za (verjetno) vsako storitev oziroma obravnavo, ki jo opravijo v zdravstvenem sistemu. Število obravnav, ki bodo plačane, je določeno v drugih prilogah.
To so tiste tabele, v katerih za vsako bolnišnico piše, koliko katerih operacij ali preiskav sme opraviti. Toda to še zdaleč ni vse.
Za ponazoritev, kako podrobno in natančno je zdravstveno planiranje, naj navedem nekaj primerov, kaj vse piše v Splošnem dogovoru:
– cena enega “primera” vabljenja v program Svit je 1,44 evra,
– v Slovenskih Konjicah bodo izvedli 2 delavnici o zdravem hujšanju, v Grosupljem pa 4,
– pri prevozih bolnikov na dializo bo zdravstveni dom Metlika prevozil 96.034 kilometrov, zdravstveni dom Kočevje pa 336.546 km. Podjetje Reševalec d.o.o. iz Ljubljane bo z dializnimi bolniki prevozilo 601.716 km, ljubljanski Pacient d.o.o 654.691, dr. Well iz Ankarana pa 331.621,
– zdravstveni dom Radeče bo opravil 82 zdravstvenih storitev za zapornike, zdravstveni dom Murska Sobota pa 49,
– in tako naprej do vsakega najmanjšega giba in premika, ki ga naredi kdo v zdravstvenem sistemu in je plačan iz obveznega zavarovanja.
O zapletenosti sistema financiranja zdravstva veliko pove že to, da danes, sredi junija, Splošni dogovor za letošnje leto sploh še ne obstaja. Navedeni podatki so vzeti iz lanskega, ki je bil tudi podpisan šele 24. junija, veljal in uporabljal pa se je kljub temu že od 1. januarja lani.
Za zamude je gotovo krivo tudi to, da morajo dogovor podpisati praktično vsi, ki v zdravstvenem sistemu kaj pomenijo: ministrstvo, zavod za zdravstveno zavarovanje, zdravniška zbornica, združenje zdravstvenih zavodov, lekarniška zbornica, skupnost naravnih zdravilišč, skupnost socialnih zavodov in skupnost organizacij za usposabljanje.
Koliko stane vse to dogovarjanje o stvareh, ki jih sploh ni mogoče (ali smiselno) tako natančno načrtovati, pa seveda ne piše nikjer.
Več lahko preberete na siol.net.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
