Če bi moral kandidatom in kandidatkam na evropskih volitvah dati dobrohoten nasvet v enem stavku, bi bilo to nekaj takega: izognite se eksplozivnemu ekonomskemu populizmu. Moral pa bi jih opozoriti, da bo to težko. Nečemu tako zelo razširjenemu se namreč težko izogneš. Pravzaprav je tako razširjen, da ga še opazimo ne več. Za pomoč sem si zato izmislil tudi enostavno navodilo, kako prepoznati ekonomski populizem: to je takrat, ko misliš, da je Angela Merkel kriva za tvojo krizo in romunski priseljenci za tvojo brezposelnost.
Žal ne gre za akademske razprave. Če bi šlo, bi z veseljem prvi zamahnil z roko. In ker ne gre za akademske razprave, seveda tudi ne gre za resnico. Gre za politiko. Za tiste vrsto politiko, ki izkorišča primarne človeške instinkte, da bi krivdo zvračala na druge in kovala politične točke z bojem proti namišljenim pošastim.
Žal tudi ne gre za nepomembno politično folkloro. Naši evropski kandidati bodo povečini dovolj stari, da bi se lahko spomnili zadnjih let rajnke Jugoslavije. Zgodb o tem, kdo koga ekonomsko izkorišča, kdo živi na račun drugega in kdo plača zapitek. Ko večina ljudi takšnim zgodbam verjame in je zaradi njih pošteno jezna, jih lahko spretni politiki prepričajo v karkoli in pripravijo do česarkoli.
Je »nemško varčevanje« res krivo, da smo še v krizi?
Proračunsko varčevanje, ki naj bi ga državam z evrom vsilila predvsem Nemčija, naj bi bilo krivo, da se Evropa ne more izviti iz krize. Ugledni slovenski ekonomist, ki je opravljal že vse možne politične funkcije na finančnem področju, je zadnjič v intervjuju povedal tudi tole: »ZDA je svoje gospodarstvo oživela, kar je najboljše zdravilo za to, da se banke okrepijo in da podjetja nadaljujejo svojo gospodarsko aktivnost. Evropa pa se je s politiko pretiranega zategovanja pasu znašla v začaranem krogu. (…) Če Evropa ne bi izvajala univerzalne restriktivne fiskalne politike za vse članice evroobmočja sredi najhujše krize, bi bilo evropsko gospodarstvo danes v precej boljšem stanju.«
Je Nemčija res drugim državam vsilila svojo varčevalno politiko? Poglejmo sliko, ki kaže primanjkljaje držav v kriznih letih. Prikazani so podatki za Nemčijo, celotno območje evra, države, ki jih je večino tega obdobja nadzorovala zloglasna trojka, ter ZDA.
Očitno je, da so bili primanjkljaji s krizo najbolj obremenjenih držav veliko bolj podobni ameriškemu kot nemškemu. Tudi evroobmočje kot celota je bilo proračunsko precej manj varčno kot Nemčija sama. Očitek, da je Nemčija drugim vsilila varčevanje, je torej na precej trhlih nogah.
Enako velja za očitek, da je proračunsko varčevanje krivo za podaljševanje krize. Evropska proračunska pravila niso tak prisilni jopič, kot se jih običajno prikazuje. Prenovljeni Pakt stabilnosti in rasti državam, ki se znajdejo v gospodarskih težavah, dopušča bolj postopno uravnoteženje proračuna. V krizi so postavljeni rok za odpravo primanjkljaja podaljšali vsem, ki so za to zaprosili.
Predvsem pa proračunska disciplina ni nič tako zelo nevarnega. V Evropi danes hitreje rastejo tiste države, ki so svoje proračunske primanjkljaje že spravile pod mejo treh odstotkov bruto domačega proizvoda (podatke, ki to kažejo, sem prikazal v kolumni Šest razlogov za nezaupnico proračunu na siol.net).
So nas v krizo res pripeljala »nemška posojila«?
Ost populistične kritike pogosto ni uperjena le proti sedanji varčevalni politiki, ampak seže dlje v preteklost. Nemčija naj bi bila kriva, ker je s poceni bančnimi posojili zapeljala druge države v pretirano zapravljanje, zaradi katerega jih danes sili v krute proračunske reze in strukturne reforme.
Nek drug (zdaj že) ugleden slovenski ekonomist je to opisal takole: »Problem je v nerazumevanju, da je bilo ekscesno zasebno trošenje in zadolževanje v PIIGS državah [Portugalska, Irska, Italija, Grčija, Španija, op. a.] pred krizo omogočeno s presežnim nemškim izvozom v te države. Gospodinjstva in podjetja v PIIGS državah so lahko ekscesno kupovala nemške izdelke in investirala v karkoli, ker so nemške banke te izvozne presežke investirale (posojale) bankam v PIIGS državah. (…) Nemci so de facto financirali svojo visoko rast s posojanjem denarja bankam v državah PIIGS.«
Takšno razmišljanje zanemari, da posojila nemških bank drugim bankam v območju evra niso bila pogojevana z nakupi nemških izdelkov. Irci, Španci, Portugalci, Slovenci bi ta posojila lahko uporabili tudi za nakup ameriških, kitajskih ali celo svojih lastnih izdelkov, če bi se jim zdeli konkurenčnejši od nemških.
Tudi namigovanje, da je imela Nemčija sama največjo korist od predkriznega pregrevanja evropskih gospodarstev, ni skladno s podatki. V zadnjih treh letih pred krizo (med 2005 in 2007) so poznejše največje bolnice (Grčija, Irska, Portugalska, Španija, Ciper in Slovenija) svoj bruto domači proizvod v povprečju povečale za 5 odstotkov več kot Nemčija. Razlike med državami so sicer velike, najbolj sta Nemčijo po rasti prehitevali Slovenija in Irska, Portugalska pa je celo v tem obdobju zaostajala.
Bi morala Nemčija rešiti evropsko krizo?
Danes mnogi pozivajo Nemčijo, naj poveča svoje javno in zasebno trošenje, da bi državam, ki so še v recesiji, pomagala prodati več izdelkov na nemški trg. Ob tem sem se spomnil pogovora z visokim nemških uradnikom nekaj let pred začetkom gospodarske krize.
Nemci so bili takrat zelo jezni na južne države. Njegova zgodba je šla nekako takole: »Ko smo se ponovno združili, je padla železna zavesa in ves svet nam je ploskal. Toda združitev smo financirali sami. Da bi naš izvoz ostal konkurenčen, proračun in dolg pa vzdržna, smo izvajali reforme na trgu dela in za nekaj let ustavili rast plač. Medtem pa v nekaterih drugih državah z evrom ne izvajajo nobenih reform za konkurenčnost, ampak raje udobno povečujejo plače in potrošnjo. Zaradi inflacije, ki jo to povzroča, je obrestna mera Evropske centralne banke za njih negativna in to samo še dodatno spodbuja pretirano trošenje in zadolževanje.«
Več lahko preberete v Pogledih.
