J. Šušteršič, PlanetSiol: Trije politični blefi o trojki

1

Vladna politika zadnje čase ponuja zgodbice, ki naj bi nam pomagale verjeti, da se iz krize lahko rešimo sami in da bodo, če se slučajno ne bomo, za to krivi tisti, ki tega ne verjamejo. Velja si pogledati, kaj drži in kaj ne, predvsem pa, ali se s spretnim blefiranjem res še lahko nekako izmažemo.

Prvi: Slovenija je poskusni zajček za obremenitvene teste

Uradna slovenska razlaga pravi, da so obremenitveni testi naših bank zgolj predhodniki tistih, ki jih bo Evropska centralna banka (ECB) prihodnje leto, ko bo prevzela nadzor nad bančnim sistemom, izvedla v vseh članicah evroobmočja. Zato bi morali biti izvedeni po enaki metodologiji in brez dodatnih stroškov, predvsem pa ne bi smeli naših bank ocenjevati strožje kot na primer nemških. V političnem jeziku se temu reče, da nočemo biti poskusni zajček.

S takšno razlago je marsikaj narobe. Evropski nadzor bo prihodnje leto vključil le tri največje slovenske banke, sedanji testi pa se izvajajo v desetih. Izvidnica trojke, ki spremlja delovanje finančnega ministrstva in centralne banke, je izvedbo testov zahtevala že pred poletjem, medtem ko se metodologija za prihodnji evropski bančni nadzor šele oblikuje. Vladna zahteva, da naj se testi, ki že potekajo, izvedejo po metodologiji, ki je še ni, je zato precej čudaška in očitno namenjena predvsem domači javnosti.

Sedanji testi me zato veliko bolj kot na prihodnji skupni bančni nadzor spominjajo na tisto, kar se je lani dogajalo s Španijo. Tudi Španci so spomladi, ko je postalo jasno, da bodo potrebovali pomoč, pripravili svojo oceno potrebnega denarja za reševanje bank. Ker se ocena ni zdela prepričljiva, so evropske ustanove zahtevale novo in tudi to so, enako kot zdaj pri nas, zaupali svetovalnemu podjetju Oliver Wyman. Njihova številka je bila skoraj dvakrat višja od uradne španske in približno toliko pomoči je bilo na koncu tudi odobrene.

Obremenitveni testi bank se torej danes pri nas ne izvajajo zato, ker bi nekdo želel trenirati nadzor, temveč zato, ker želijo tisti, ki bodo verjetno morali odobriti finančno pomoč Sloveniji in zbrati denar zanjo, natančno vedeti, koliko denarja je v resnici potrebnega. Že zaradi drugačnega namena testov je očitno, da ne morejo biti izvedeni po enaki metodologiji. Njihov cilj ni določiti minimalnega zneska, ki je potreben, da bi banke skoraj gotovo preživele, temveč določiti številko, ki bo dovolj velika, da bo morebitni program pomoči prepričljiv in da ne bo špekulacij, da bo treba čez leto ali dve primakniti še dodatno pomoč. Torej je povsem logično, da testi, ki se izvajajo pred (verjetno) prošnjo za pomoč, potrebni znesek pomoči ocenijo višje, kot bi ga bolj običajni nadzorniški testi.

Poleg tega Slovenija, milo rečeno, ni povsem običajna članica evroobmočja. V prvih štirih četrtletjih krize je bruto domači proizvod upadel za deset odstotkov in se že peto leto zadržuje na takšni ravni. To ustreza definiciji ekonomske katastrofe, ki jo je v zadnji kolumni navedel Igor Masten in naj bi se zgodila z verjetnostjo zgolj 3,8 odstotka. No, nam je to uspelo. Kljub temu smo za reševanje svojih težav naredili bistveno manj kot večina drugih. Še vedno široka lastniška in finančna prepletenost bank, podjetij in države pomeni, da se lahko ob padcu enega velikega igralca začnejo rušiti domine in se katastrofa, ali nekaj njej podobnega, ponovi. Ali ni ob vsem tem nekoliko komično, da politiki in nekateri ekonomisti pričakujejo, da se bo takšno državo obravnavalo enako prizanesljivo kot druge?

Drugi: problem so samo banke

Zaradi velike negotovosti glede rezultatov stresnih testov tudi nekateri vladni politiki in guverner pošteno priznavajo, da bomo morda morali prositi za finančno pomoč za reševanje bank. Politični blef temu dodaja, da pomoč za banke ni nič tako hudega, ker ne pomeni trojke ali neuspeha države in je tudi cenejša od zadolževanja na finančnih trgih.

Glede tega je dobro vedeti, kaj pravijo pravila Evropskega stabilnostnega mehanizma (ESM), iz katerega bi takšna “pomoč samo za banke” lahko prišla. Tam jasno piše, da je tudi za pomoč za banke treba izpolniti določene pogoje. Ključna sta, da finančne nestabilnosti ni mogoče rešiti drugače kot s pomočjo ESM ter da ima država, ki pomoč prejme, urejeno makroekonomsko in proračunsko politiko, ki zagotavljata, da bo prejeto pomoč lahko vrnila. ESM torej ni samopostrežba, ki jo lahko obiščemo, ko nam to ustreza, ampak pride na vrsto šele, ko dokažemo, da sami svojih težav ne moremo rešiti. Najbrž ni piarovca, ki bi to znal prikazati kot politični uspeh države.

Pogodba o ustanovitvi ESM določa, da se ob vsaki pomoči obvezno podpiše dogovor o ukrepih (Memorandum of Understanding), ki jih bo prejemnica pomoči izvedla. Ti lahko obsegajo celovit program makroekonomskih ukrepov ali pa samo ukrepe na področju finančnega sektorja, če prevlada ocena, da drugje nimamo resnih težav oziroma da so politike na drugih področjih že ustrezne. To drugo – pogojevanje pomoči samo z ukrepi v bankah – je najbrž tisto, na kar po tihem računa vlada kot izhod v skrajni sili, ki bi ji še omogočil ohraniti nekaj kredibilnosti in ostati na oblasti.

Toda ali ji bo to uspelo? Ko so junija evropski finančni ministri za dve leti podaljšali rok za znižanje proračunskega primanjkljaja pod tri odstotke bruto domačega proizvoda (BDP), so hkrati naročili, da ta letos ne sme preseči 4,9 odstotka BDP. Statistični urad je septembra ocenil, da bo primanjkljaj letos znašal 5,7 odstotka BDP. Mednarodni denarni sklad (MDS) ga je ta teden ocenil na štiri odstotke in četrt, toda brez stroškov reševanja bank, ki naj bi po oceni statistikov letos znašali 1,2 odstotka BDP.

Slovenija bo torej očitno že letos kršila proračunske omejitve, s katerimi je sama soglašala. Za prihodnje leto MDS opozarja, naj imamo pripravljene dodatne ukrepe za znižanje primanjkljaja za približno odstotek BDP. To odraža njihovo oceno nerealnosti predlaganega proračuna, zato ni ravno verjetno, da bi pomoč iz ESM lahko dobili brez hkratnih ostrih pogojev za proračunsko in druge politike.

Dobro je tudi vedeti, da o dodelitvi pomoči ne odloča ESM sam, ampak prav iste ustanove kot o drugih programih ukrepov, ki se lahko naložijo članicam evroobmočja. Ko ESM prejme prošnjo za pomoč, za oceno, ali država izpolnjuje pogoje, zaprosi Evropsko komisijo in Evropsko centralno banko. Odločitev o pomoči res sprejmejo guvernerji ESM, toda to so finančni ministri držav članic z evrom, torej isti ljudje, ki odločajo tudi o drugih programih pomoči. In seveda, tudi o ukrepih, ki jih bo izvedla v zameno za pomoč iz ESM, se država pogaja z Evropsko komisijo, ECB in MDS. S trojko torej.

Tretji: denarja imamo dovolj do aprila

Finančni minister nas in mednarodne ustanove miri z zagotovilom, da ima država dovolj denarja do aprila. Tehnično gledano je to res, toda samo, če država porabi vse depozite, ki jih ima v bankah, kar bi resno ogrozilo njihovo likvidnost, in če do aprila ne izvede nobene dokapitalizacije, kar bi tudi bilo škodljivo odlašanje.

To pomeni, da bo država najpozneje januarja oziroma takoj po objavi rezultatov obremenitvenih testov morala izdati novo obveznico in z njo zbrati približno toliko denarja, kot bo ocenjena potreba po kapitalu za banke. Če ji ne bo uspelo, se bo finančni minister ob vrnitvi s predstavitve obveznice spotoma ustavil na sedežu ESM in vložil prošnjo za pomoč.

Več: Planet Siol