J. Šušteršič, PlanetSiol: Sprava v Sloveniji in Sierri Leone

5

Lepe besede, napol izrečena opravičila, svete maše in kakšen filozofski esej niso dovolj za spravo.

Takole od daleč sem opazil, da se v Sloveniji spet veliko govori o spravi. Opazil sem tudi, da gre to marsikomu že rahlo na živce. Nekako v smislu: saj vsi vemo, kaj se je dogajalo, ampak ali moramo res vedno znova govoriti o tem, namesto da bi gledali naprej? Kot da lahko z zgodovino opraviš tako, da jo potisneš nekam v pozabo.

Sam nimam nič proti govorjenju o spravi – razen da govorjenje ni dovolj, še posebej če pride na vrsto samo za praznike. Spodbudno je tudi, da je predsednik države podprl pobudo z druge strani političnega prostora za spomenik žrtvam nasilja, kakorkoli že ga bomo na koncu uradno poimenovali. Čeprav gredo tudi spomeniki komu malo na živce.

Nelagodje glede sprave ima po mojem mnenju dva glavna vzroka. Prvi je realen, drugi ciničen. Realni razlog je, da sprave kot država nismo nikoli vzeli čisto zares, kot nekaj, s čimer se je treba resno in sistematično ukvarjati. Cinični razlog pa je, da se marsikomu zdi zamalo danes poslušati o dogodkih izpred 70 let – ciničen zato, ker je edini razlog, da se o tem govori še danes, pač to, da se vmes 45 let ni smelo in potem nikoli zares hotelo.

Zato si poglejmo, kaj bi se glede sprave lahko naučili od držav, ki so se je lotile bolj zrelo. Recimo od Sierre Leone.

Komisija za resnico in spravo

Desetletna državljanska vojna v Sierri Leone se je končala s premirjem, katerega sestavni del je bila tudi izsiljena amnestija za zločine, storjene med spopadom. Kot alternativa sodnemu kaznovanju je bila oblikovana komisija za resnico in spravo, ki naj bi dokumentirala dogajanje med vojno ter poimenovala odgovorne in žrtve.

Komisija je v nekaj letih pripravila dobrih dva tisoč strani poročila, ki si ga lahko ogledate na njihovi spletni strani. Ni ravno prijetno branje, vam pa o slabem in dobrem v ljudeh zagotovo pove več kot kakšen hollywoodski film. Njegova vsebina lepo pokaže, kaj vse je za spravo potrebno.

Resnica

Osnovna naloga komisije je bila natančno popisati, kaj se je med državljansko vojno dogajalo. Opravili so številne pogovore z žrtvami in storilci nasilnih dejanj in zlorab. Podrobno so opisali vse, kar so ugotovili, ter posebej izpostavili nasilje nad otroki, mladino in ženskami. Da bi se iz resnice tudi prihodnji rodovi čim več naučili in razumeli, kaj in zakaj se je zgodilo, so pripravili tudi različici poročila za otroke in za srednješolsko mladino.

Pripoznanje trpljenja in povračilo

Izpovedovanje in zapisovanje resnice naj bi pomagalo povrniti dostojanstvo žrtvam nasilja in jim pokazati, da se drugi ljudje zavedajo njihovega trpljenja. V poročilu je natančen seznam žrtev nasilja, popisanih z imenom ali začetnicami, starostjo, spolom, časom in vrsto nasilja, ki so mu bile izpostavljene.

Glede povračila oziroma oddolžitve žrtvam poročilo ne poudarja denarnih nadomestil, temveč se zavzema predvsem za ukrepe, s katerimi bi pomagali najbolj prizadetim in izpostavljenim, da se izvijejo iz začaranega kroga revščine in odrinjenosti na rob družbe.

Odgovornost

Resnica omogoča tudi javno odgovornost za storjena dejanja. To je komisija vzpostavila tako, da je zapisala imena vodilnih oseb vseh različnih oboroženih skupin, ki so sodelovale v državljanski vojni, vključno z vlado. Objavila je tudi podrobno statistiko števila in vrste nasilnih dejanj, za katera so odgovorne posamezne skupine.

Takšno javno izpostavljanje vodilnih oseb – ne pa posameznikov, ki so sodelovali v spopadu – je bilo še toliko bolj pomembno, ker je bilo tudi nadomestilo za sodno preganjanje odgovornih. Šele pozneje, ko je zaradi kršitev premirja padla tudi amnestija, je začelo delovati tudi sodišče za vojne zločine.

Spravna dejanja

Komisija resnične sprave ni razumela samo kot spleta simbolnih dejanj, poročil in lepih političnih besed, ampak kot nekaj, kar je treba doseči v resničnem življenju posameznikov, ki so bili žrtve, storilci ali tudi samo opazovalci nasilja.

Komisija je zato organizirala ali spodbudila številne dogodke, ki naj bi pomagali k spravi. Tako so na primer v občinskih središčih prirejali teden dni trajajoča javna srečanja in zaslišanja, na katerih so žrtve izpovedovale, kaj jim je bilo storjeno, se soočile s storilci, ti pa so priznavali svoja dejanja in prosili skupnost za odpuščanje. Ustanovljeni so bili tudi krajevni spravni odbori, ki naj bi nadaljevali začeto delo.

Razumevanje razlogov za nasilje

Komisija podrobno pojasni tudi svoje razumevanje razlogov, ki so pripeljali do državljanske vojne. Čeprav je šlo za spopad med različnimi etničnimi in verskimi skupinami, glavni razlog vidi v nedemokratičnem vladanju in korupciji, ki sta spodbudila začetni upor proti prejšnjemu režimu.

Takšno razumevanje razlogov zaznamuje tudi priporočila, kako preprečiti, da bi se kaj podobnega ponovilo. Poudarjajo predvsem demokracijo, načela dobrega vladanja, preprečevanje korupcije, pravno državo, predlagajo celo novo ustavo, pa tudi ukrepe za posamezne skupine prebivalstva in za gospodarski razvoj.

Vizija prihodnosti

Komisija je organizirala tudi razprave o tem, v kakšni državi bi si ljudje želeli živeti, in jih predstavila kot razvojno vizijo. Seveda so bile njene najpomembnejše sestavine mirno sodelovanje in sožitje med ljudmi, demokracija in odprtost, gospodarski razvoj.

Pri nas pogosto slišimo, da se ne smemo ukvarjati z zgodovino, ampak gledati naprej in se posvečati prihodnosti. Komisija iz Sierre Leone bi nas morda lahko naučila, da sta vizija prihodnosti in sodelovanje za njeno uresničenje sestavna dela sprave oziroma njen cilj, ne pa njeno nadomestilo.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Neverjetno poučno za tiste politike, ki še niso dojeli pomena in načina sprave.

    Predlagam, da se jih pošlje na inštruktažo v zgoraj navedeno afriško državo.

    Pomenljivo, da nas po življenjski logiki in civilizacijskih prizadevanjih prehitevajo celo afriške države.

  2. Zelo aktualen vzor za spravo! Sprava ni enostavna, je pa potrebna in to na državnem nivoju. Ne more normalno delovati država, če se na državnem nivoju, ob vsaki priliki, proslavah, v učbenikih, neupravičeno obtožuje za rezultate medvojnega dogajanja.
    Podlaga je lahko le zgodovinsko dejstvo, da je v Sloveniji med drugo svetovno vojno potekal odpor proti okupatorju, a med NOB je potekala tudi zgrešena revolucija, ki je Slovenijo potisnila v enopartijski nedemokratičen režim, ki je l. 1990 propadel.
    Ali niso to govoreča dejstva, ki so pogoj za spravno državo?
    Demokracija pa še naprej dopušča tudi neuradna mnenja in proslave, kar pa je bilo v enoumju strogo kaznovano.
    Ali je ta dejstva res težko sprejeti?!
    Zrelo bi bilo in koristilo bo, da lahko končno ugotovimo v čem smo dobri, na čem gradimo perspektivo Slovenije, kar je bistvo strategije pametne specializacije države, ki jo čaka država Slovenija in tudi EU, da jo tudi podpre finančno.
    Perspektiva je torej odvisna tudi od sprave države, saj strategija preživetja oz. pametne specializacije Slovenije ne bo delovala, če bo država razklana!

  3. Očitno nekatere vodi negativna miselnost od zunaj, ki nas ne pusti, da bi zaživeli svobodno in sonaravno ter spravno na slovenskih tleh.

  4. Dejstva ne morejo biti podlaga za spravo. Kvečjemu za prepir. Podlaga za spravo je zgodovinski nauk.
    Kolikor vem ta spomenik ni ideja “z druge strani političnega prostora”. Je kar z iste strani. Njihova je ideja da sprava dobi spomenik, da ne bi mogel še kdo reči da še ni sprave!
    Če bi komunisti izgubili revolucijo bi bilo morda š eveč mrtvih, a sprava bi tudi bila že zdavnaj dosežena. Sprave ni, ker je komunisti ne morejo dovoliti. Ker bi jih bilo konec. Ker se hranijo s tem, ker živijo od tega. Da pa ne bi izpadli prepirljivci, pravijo da je treba gledati naprej. In potem je SDS edina stranka, ki da hujska in deli narod. Komunistov pa tako sploh ni, kako bi oni koga delili?!
    Revolucija je prinesla noč nad narod, ki je NOB ne more razsvetliti. Tako NOB kot kolaboracijo lahko kar pozabimo in odložimo na smetišče zgodovine. Nista prispevali nič k zgodovini naroda. Tako nam ostane v presojo samo revolucija in kako se je otresti za vnaprej.

  5. Zelo tehten in vzoren prispevek o temi sprave in pokopu pobitih pri nas med vojno in po vojni.
    Problem pri nas pa je, da se veliko govori, malo ali nič pa stori. O tem sem včeraj v DZ pri 15. vseslovenskem srečanju spregovoril z temo apela za konkretne dejanja:
    (navajam brez komentarja temo) -Preidimo od besed k dejanjem-začnimo stvarem pogovor na temelju poslušanja in slišanja,
    1. uporabljajmo jasne pojme, ki označujejo problem: npr.: morišče-grobišče, NOB-boj proti okupatorju, manjšina-matica, skupni slovenski prostor(v socializmu) -narodna skupnost v EU- država kot nacija),
    2. ohranjajmo kulturno dediščino Slovencev po svetu v duhu SSK: dosežki njih so prispevek v dobro tudi Slovenije.
    Kar se tiče sprave glejte komentar pri: Nočem spomenika žrtvam vseh vojn.

Comments are closed.