Včeraj sem na pošto oddal glasovnico za evropske volitve.
Prav neverjetno je, kakšna je razlika med prizadevanjem uradnikov, da bi vsakemu državljanu omogočili glasovanje, tudi če je v tujini, ter brezglavim hitenjem politikov z razpisovanjem volitev v poletnem času.
Prizadevni uradniki
Ne zgodi se pogosto, da bi lahko pohvalil trud in iniciativnost državnih uradnikov. Zato te priložnosti tokrat ne bi rad zamudil.
Ko sem ugotovil, da me na volilno nedeljo ne bo doma, sem na Državno volilno komisijo poslal obrazec s prijavo za glasovanje v tujini. Med dvema možnostma, glasovanjem po pošti ali na veleposlaništvu, sem izbral slednjo – predvsem zato, ker moj prištinski blok nima poštnih nabiralnikov in se mi nekako ni zdelo primerno, da bi mi pismo z glasovnico zatikali za vrata, kot to počnejo s položnicami za elektriko.
Pred nekaj dnevi sem ugotovil, da na našem veleposlaništvu ne bo volišča. Obvestilo o tem so objavili na spletni strani že pred časom in sem ga žal spregledal. Sem preveril in jim res ni treba, če se tako odločijo. Ni mi ostalo drugega, kot da se sprijaznim s tem, da zaradi površnega branja spletnih strani tokrat ne bom mogel glasovati.
Nato je sledilo presenečenje. Zazvonil je telefon in na drugi strani je bila prijazna uradnica z volilne komisije. Povedala mi je, da v Prištini ne bo volišča in da bi me o tem morali obvestiti, ampak so zadevo spregledali. Zato bodo svojo napako popravili tako, da mi bodo glasovnico poslali po najhitrejši možni poti. To so tudi storili.
Ne zgodi se vsak dan, da bi uradniki priznali napako, in še manjkrat, da bi te kar sami od sebe poklicali in ponudili rešitev. Zato tokrat – in upam, da ne zadnjič – plus pet točk za uradnike.
Brezglavi politiki
In seveda minus pet točk za politike. Zakaj že imamo predčasne volitve? Zato, ker je predsednica vlade hotela narediti red v stranki in je napačno ocenila podporo, ki jo uživa. Zakaj že bomo imeli volitve v času počitnic in dopustov? Ker so premierka in njeni koalicijski partnerji napačno preračunali roke in so mislili, da bi šlo tudi hitreje.
Človek bi pričakoval, da se je ob prejšnjem razpadanju vlade kdo naučil, da z ihtavimi in nepremišljenimi potezami ne prideš daleč. Toda ne, prav nasprotno. Tokrat so prav vsi že vnaprej zahtevali takojšen odstop premierke, če na kongresu ne zmaga – kot da bi mislili, da bo zaradi njihovih odločnih besed počila guma na kakšnem od avtobusov, s katerimi so se na kongres pripeljali podporniki vrhovnega pozitivca.
Guma seveda ni počila, prostora za rezervne scenarije pa so takšne borbene izjave pustile bore malo. Pa vendar so se najprej še malo pomenili med sabo v koaliciji – po tem, ko so vsi v miru zaključili prvomajske dopuste – in nato še z ustavnimi pravniki, ki so, kako presenetljivo, imeli različna mnenja. Potem je kolesje vendarle steklo in volitve bodo očitno enkrat sredi julija.
Veseli dopustniki
Na prvi pogled se zdi nasprotovanje volitvam v času dopustov malo pretirano. Kdo si danes sploh še lahko privošči dopust? Saj vem, da je to ciničen argument, ampak si vseeno poglejmo podatke. Presenečeni boste.
V anketi o življenjskih pogojih, ki jo izvaja statistični urad, je kar dve tretjini vprašanih zatrdilo, da si vsi člani gospodinjstva lahko privoščijo enotedenske počitnice. Ta odstotek se v letih krize ni prav nič znižal, odstopajo le podatki za 20 odstotkov ljudi z najnižjimi dohodki. Med njimi si počitnice lahko privošči le tretjina.
Seveda lahko argument zaostrimo. Tudi če gresta res lahko dve tretjini ljudi na dopust, si večina prav dolgega počitnikovanja ne more privoščiti. Koliko jih bo potem res odsotnih na naključno izbrano julijsko nedeljo?
Več lahko preberete na PlanetSiol.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
