J. Šušteršič, PlanetSiol: Poskusni zajčki na evropskih volitvah

2

Evropske volitve so krasna priložnost za politične eksperimente. So najlažji način, da se preizkusijo tisti, ki se s politiko še ne ukvarjajo, pa jih to mika, tako imenovani novi obrazi.

Stari obrazi pa lahko preverijo, ali bi si z novo šminko ali kar plastično operacijo lahko povrnili nekaj nekdanjega blišča. Zato nas ne sme čuditi, da se pred vsebinsko in politično na videz precej nepomembnimi volitvami dogaja ali vsaj poskuša dogajati cela vrsta novih političnih pobud.

Konkurenčen volilni sistem

Razlogi za to so seveda ekonomski. Stroški sodelovanja na evropskih volitvah so precej nižji kot na domačih. Ne potrebujete kandidatov za vsak volilni okraj, le nekaj imen za eno samo nacionalno listo. Ne potrebujete lokalnih odborov in vsakodnevnih dogodkov na vseh koncih in krajih. Če nimate svoje politične stranke in kandidirate z zbiranjem podpisov, jih za evropske volitve potrebujete tri tisoč, za državne pa osem, in to po tisoč v vsaki volilni enoti.

Ne le, da je sodelovanje cenejše, tudi politična škoda, če vam spodleti, ni pretirano huda. Vedno je na voljo priročen izgovor, da so evropske volitve pač “drugačne”, ker je udeležba vsaj za polovico nižja, ker volivci volijo osebnosti, ne programov, ker se na njih ne odloča o prihodnosti Slovenije in tako naprej. Prav tako zaradi morebitnega neuspeha na evropskih volitvah ne izgubite nobenega poslanskega mesta v domačem parlamentu, če ga seveda že imate.

In končno, dobitek v tej razmeroma poceni politični loteriji nikakor ni zanemarljiv. Če vam politični eksperiment uspe, imate zagotovljen tok denarja za začetek ali nadaljevanje politične kariere. Ustvarite si lahko svoj osebni krog sodelavcev in zaupnikov, navežete stike z evropskimi kolegi, s pametno izbiro tem, pri katerih se oglašate, pa si lahko prislužite tudi nekaj pozornosti domačih medijev.

Kreativna destrukcija levice

Če je ustanavljanje in propadanje političnih pobud mogoče primerjati s porajanjem in ugašanjem poslovnih in podjetniških podvigov, potem je, paradoksalno, levica tista, ki bolje razume logiko političnega potrošništva. Tako kot vsakih nekaj mesecev v trafiki najdemo nove žvečilke s še bolj osvežujočo različico mentolovega okusa, tako tudi na levici pred vsakimi volitvami dobimo nekaj novega za prežvekovanje.

Se vam zdi predsednik socialnih demokratov preveč profesorski v svoji kritiki neoliberalizma in trojke? Ni problema, lahko vam ponudimo skupino mladincev, ki so mnogo bolj radikalni in se odkrito zavzemajo za socializem. Se vam za ene in druge zdi, da vedo premalo o gospodarstvu? Nič hudega, v ponudbi imamo tudi osivelega, a priljudnega in duhovitega ekonomista.

Ali pa se vam morda zdi, da v teh časih, ko vsi govorijo o korupciji, ne potrebujemo ideologov in ekonomistov, ampak predvsem ljudi, ki bodo znali v vsakem stavku uporabiti besedo preglednost? Če je tako, bi vas morda zanimal nekdanji predsednik računskega sodišča.

In če vam ne ustreza nič od ponujenega, preprosto počakajte na prihodnje volitve – nekaj naših namreč še piše programe, se uči na napakah drugih in čaka svojo priložnost.

Iskanje izgubljene politične sredine

Kljub temu živahnemu dogajanju slovenski politični prostor zadnjih nekaj mandatov precej spominja na nogometno tekmo, kjer bi obe moštvi igrali bunker pred lastnimi vrati. Takšna strategija je bila pogosto tudi uspešna, saj je volitve dobil tisti, za katerega se je zdelo najbolj verjetno, da bo premagal Janeza Janšo. Vendar je za trajnejšo prevlado treba pridobiti tudi glasove zmernih sredinskih volivcev.

Poskusom pridobivanja volivcev na sredini se pri nas pogosto reče kar liberalizem – verjetno zato, ker je bila Drnovškova LDS zadnja, ki ji je to dobro uspevalo. Poskusi, da bi za evropske volitve oblikovali skupno sredinsko listo, so razkrili vso komično absurdnost takšnega početja. Če bi poskus uspel, bi se zveza evropskih liberalnih strank lahko pohvalila, da je pod njenim nedomišljenim političnim pokroviteljstvom Evropska socialistična stranka dobila še nekaj poslancev iz Slovenije.

Na takšni listi bi namreč kandidirale tudi stranke, ki se zavzemajo za razdelitev lastnine med zaposlene, omejevanje razlik v plačah, velike državne naložbe in podobne zadeve. Največja stranka na listi pa bi bila tista, ki ji je vseeno, ali za nosilca predlaga Potočnika ali Mencingerja kljub vsem njunim razlikam pri vsebini in vrednotah. Na političnem trgu očitno vse pride prav, če le ankete pokažejo, da bi se lahko dobro prodajalo.

Desnica ujeta v lastno past

Tudi na desnici so evropske volitve razumeli kot priložnost za eksperiment. V mislih imam seveda preizkus, koliko volivcev lahko nagovori zmernejša in od Janše distancirana desna politika. Žal niso imeli dovolj domišljije, da bi poleg vodilnih strankarskih veljakov na listo privabili še kakšne bolj politično neodvisne, a ugledne javne osebnosti.

Več lahko preberete na Planet Siol.


2 KOMENTARJI

  1. evropske volitve so še večja politična kuhinja kot nacionalne. glavna motivacija je pa seveda dobro plačana služba evropskega poslanca.

Comments are closed.