J. Šušteršič, PlanetSiol: Kliči Bineta za seminarsko

2

Standardi so pri nas prilagojeni ljudem, ki ne zmorejo, ne znajo, se jim ne ljubi ali se preprosto na vse požvižgajo. Imajo pa pravice. Pravico do izobrazbe, pravico do dela, pravico do državne podpore, pravico do izražanja svojega mnenja in tako naprej. In namesto da bi jim kdo povedal, da te pravice od njih zahtevajo tudi določen napor – izobrazba učenje, delo prizadevnost in svoboda govora to, da imaš kaj povedati –, vsi skupaj v imenu socialnega miru ves čas znižujemo standarde znanja, kakovosti in javnega blebetanja samo zato, da ja ne bi bil kdo prikrajšan v svojih pravicah.

Lepo se sliši, da preganjajmo raje velike namesto malih goljufov. Toda kdor najde izgovor za male, ga bo tudi za velike. Saj poznate tisto ljudsko: res je lopov, ampak je toliko naredil za naše mesto (podjetje, stranko, državo), da ga moramo imeti radi. Predvsem pa, nekje je treba začeti. Večina ljudi nima možnosti, da bi začela pri velikih barabah, vsak pa lahko začne pri sebi.

Prostodušnost in sprenevedavost

Kar me je resnično razjezilo, je velika prostodušnost, s katero je Kordež priznal svojo pomoč pri goljufanju. Niti za trenutek se ni vprašal, ali je s tem kaj narobe, in tudi novinar ni dal vedeti, da bi se mu ob njegovem odgovoru kaj kolcnilo. In tudi komu drugemu se to ni zdela povzemanja vredna zgodba. Človek je pač že tako ali tako v zaporu in ni več zanimiva medijska tarča.

Še bolj kot to me jezi, da si lahko zelo dobro predstavljam, kako bodo isti ljudje, ki se jim prepisovanje ne zdi nič tako hudega, na kakšni okrogli mizi bentili, kako v gospodarstvo s fakultet dobijo diplomante, ki ničesar ne znajo. Ali kako bodo študentje, ki so jim diplome napisali drugi, podpisovali peticije, da jim mora država zagotoviti službe v šestih mesecih po diplomiranju. In kako bodo ljudje, ki se v bifejih razburjajo čez znance, ki izkoriščajo sistem socialnih pomoči, stali v prvi vrsti na protestih, če bo vlada hotela zaostriti pogoje za njihovo podeljevanje. In tako naprej.

Nekoliko mi je v tolažbo, da smo v zadnjem času vsaj kolumnisti opozorili, da kultura, v kateri je normalno, da nekdo nekomu nekaj “zrihta” in da se ljudje pač “znajdejo”, ne pelje nikamor. Ne mislim le na svoje pisanje o sprenevedanju Komisije za preprečevanje korupcije, ampak tudi na Mastenovo poročanje o tem, da ga v zvezi s Praprotnikovo novo službo ljudje sprašujejo samo, kdo mu je to “zrihtal”, in na odlično opažanje Irene Jenko, da si ljudje ne “zrihtajo” zastonjskih vstopnic za kulturne prireditve, ker jih ne bi mogli kupiti, ampak zato, ker je to, da si lahko nekaj “zrihtaš”, preprosto statusni simbol. Če nikogar ne poznaš, si zguba, če jih poznaš, ampak jih nočeš poklicati, si pa vsaj čudak.

Pa vendar, te zgodbe niso od včeraj

Ob tem sem se spomnil, kako je pred leti neki drug ugledni ekonomist, Jože Mencinger, podobno prostodušno priznal, da gre tudi on ponavadi k zdravniku prek vrste. Kolikor se spomnim, so se takrat samo Finance malce zgražale, drugim je bilo precej vseeno. Da bi preveril, kaj se je pisalo, sem na najdi.si vpisal iskalno geslo “Mencinger preko vrste”.

Prvi zadetek je bil prispevek na blogu Ervinatorja iz leta 2010. V njem je povzeta izjava Bernarde Jeklin, ki je v televizijski oddaji opisala, kako je poklicala nekdanjega moža, kirurga, da ji je “zrihtal” operacijo žolčnih kamnov prek vrste, in se ji to ni zdelo nič narobe. Bernardi Jeklin seveda želimo dolgo življenje, ampak prav vsem bi želeli, da bi na vrsto prišli prek vrste. Če bi bilo to mogoče.

Blog se je upravičeno zgražal nad njenim priznanjem in predvsem nad tem, da ni to nikogar zmotilo. Enako zanimivi so tudi komentarji. Nekdo je opozoril na omenjeno Mencingerjevo izjavo (“Do plačevanja prispevkov za zdravstvo sem nekoliko pristranski, saj poznam zdravnike in grem v bolnišnici prek vrste.”).

Drugi je citiral Draga Kosa, ki je preskakovanje vrst nedvoumno označil za korupcijo, tretji pa Gorana Klemenčiča, ki je skušal zadeve relativizirati, češ da je korupcija tudi kulturno pogojena. V podkrepitev je navedel Boštjana M. Zupančiča, ki se bere kot kakšen Mazzinijev članek: “V Sloveniji je vrednota ‘znajti se’, ‘zmeniti se’. Kar je pogosto značilnost majhnih, nesamozavestnih narodov, ki so dolgo živeli pod tujo oblastjo in kjer je bila kvaliteta, če si znal oblast okoli prinesti.”

Kdo bi torej zameril mladini? Če se profesorjem, direktorjem in urednicam ne zdi nič narobe, če se malo znajdeš, od koga naj bi se mladi sploh naučili, kaj je prav?

In tudi jutri jih ne bo konec

V prihodnjih mesecih nas čakata volilna kampanja in z njo poplava političnega prepisovanja. Stranke brez programa, ki so nastale ravno včeraj, ker so se pač sprle s sodelavci, bodo najele korpuse piarovcev, da jim napišejo program.

Nekoč sem študentko prosil, naj mi pojasni, kaj pomeni neka beseda v njeni seminarski, in dobil prostodušen odgovor: “Ne vem, tako je pač Googlov prevajalnik to prevedel.” Če študent ne zna razložiti lastnega besedila, je to precej zanesljiv znak, da je vse skupaj prepisano.

Bodite torej pozorni.

Če boste imeli občutek, da kandidati govorijo na pamet naučeno besedilo ali da ponavljajo vedno iste fraze, je to znak, da si programa niso pisali sami, ampak so najeli profesionalce. Rezultat bo isti kot pri študentih, ki prek internetnih oglasov najdejo pisce svojih diplom. Če bodo morda dobili službo poslanca ali ministra, boste hitro ugotovili, da se niso kaj prida naučili.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


2 KOMENTARJI

  1. To kar Šušteršič piše je čisto res. Šolstvo je drastično padlo v Sloveniji. Danes nekdo z diplomo univerze zna toliko kot je nekoč pred 25 leti znal tehnik – in ne, nisem fovš, ker imam sam tudi teh. diplomo UNI izpred 25 let.

    Vsesplošno nategovanje, 25 let slovenskega osamosvajanja in tranzicije se je dogajal izbruh NEGATIVNE selekcije. Če je v komunizmu samo 10% elite živelo kot Tito ( brez znanja, dela, ustvarjanja in na račun drugih, na nategovanju drugih), je bilo konec socializma takih že več kot 50%. Danes jih je 80% do 90%.
    Vrednot sploh ni več. Redko katera oseba jih še živi, redko katera družina ali malce večja skupnost.

    Tudi tista manjšina se sploh ne moremo zmeniti kakšne cilje je treba sprejeti in kako doseči, da bi lahko te cilje uresničili demokratično, torej s podporo vsaj 50% prebivalcev Slovenije.

    Že pred 10 leti sem načrtoval, da bi s celo družino emigriral v Avstralijo. Večina prijateljev se mi je posmehovala. Ustavila me je predvsem bolezen. Zdaj se mi vsaj prijatelji ne posmehujejo več.

  2. Ampak smo pa daleč prišli, da to piše sam profesor?! Inflacija nazivov, način študija, obvezna prisotnost na predavanjih, Univerza je devalvirala ze hudo. Tudi sam imam 25 let staro diplomo. Danes je menda 600 doktorjev znanosti med brezposelnimi?!
    Ampak to ni še nič. Najhuje šele pride.
    Škoda Pavel da ti ni uspelo. Včasih bi človek tako rad stresel ta križ s sebe. Če te ne sprejmejo, pojdi v drugo hišo. Ne boš obšel vseh Izraelovih mest preden pridem, pravi Kristus.

Comments are closed.