J. Šušteršič, PlanetSiol: Klemenčičev poslovilni Judežev poljub

8
296

Ne vem, ali Goran Klemenčič pozna Michaela Manskeja. Meni včasih dela družbo, ko se vozim na predavanja ali kam drugam po Sloveniji.

Michael je angleški glas Radia SI, enega redkih, ki jih slišiš tudi v večini predorov. K srcu mi je prirasel, ko sem na internetu naletel na njegove zabavne razlage posebnosti slovenskega jezika in kulture, ki se v njem odraža.

Najljubša mi je njegova razlaga pojma, da si nekaj zrihtaš (posnetek številka 18). Najboljši del je pogovor z lokalnim prebivalcem, ki naj bi ponazoril uporabo te besedne zveze.

Domorodec se razburja čez župana, ki je ženi zrihtal nov avto in bratu milijon evrov vredno zemljišče, v isti sapi pa človek Manskeja sprašuje, ali bi lahko njegovi nečakinji, ki menda zna odlično angleško, zrihtal službo na radiu. Ko ga Manske vpraša, v čem bi bila pa potem razlika med njim in županom, mu domorodec pojasni: “Česa ne štekaš? Župan je politik, politiki pa so barabe!”

Goran Klemenčič očitno misli podobno kot Manskejev domorodec. V poročilu o Adrijinih vozovnicah, verjetno zadnjem v svojem mandatu, nam je razložil, da ni nič narobe, če ministrova žena prek prijateljice od prijatelja nekaj zrihta, če to zrihta za svojega moža kot prijateljevega prijatelja in ne za svojega moža kot ministra. Če se pri tem niti ne zaveda, da nima vsak možnosti, da bi si zrihtal kaj podobnega, še toliko bolje zanjo.

Skratka, kot nam je razložil tudi Manske, nič ni narobe, če drug drugemu kaj zrihtamo, če le ne zrihtamo tega za politika, ampak za prijatelja.

KPK: Pri vozovnicah ni šlo za korupcijo …

Klemenčič deluje zelo resnobno. Težko si predstavljam, da bi zbijal menskijevske šale, in še težje, da bi kaj takšnega čisto resno zapisal. Zato sem pomislil, da so novinarji kaj narobe povzeli in sem šel še sam brat (delno) poročilo Komisije za preprečevanje korupcije. Niso narobe povzeli. So pa v sveti jezi padli na finto in spregledali druge, prav tako pomembne in bolj obremenilne dele poročila.

Adria je vse do leta 2011 poceni vozovnice podeljevala povsem po domače. Če si poznal pravo osebo, si jo dobil, če je nisi, nisi niti vedel, da ta možnost obstaja. Po mnenju komisije to pomeni, da Adria “vse preteklo obdobje do leta 2011 korupcijskih tveganj pri odobravanju cenejših vozovnic ni obvladovala”.

Takšne vozovnice, podeljene po sistemu, ki ni obvladoval korupcijskih tveganj, je v času, ko je bil minister za javno upravo, dvakrat pridobil tudi Gregor Virant z družino.

Ključna razloga, da komisija vozovnic ni oklicala za korupcijo, sta dva. Prvi je, da so jih Virantovi pridobili prek osebe, ki je takšne vozovnice urejala tudi za druge prijatelje – ena takšna menskijevska gospa, ki vse zrihta –, in zato komisija ne more trditi, da so Virantovi vozovnice dobili zaradi funkcije in ne zaradi prijateljstva.

Drugi je, da je vozovnice na tak način prek različnih znancev dobilo več sto ljudi, tako ni mogoče trditi, da so vedeli, da jih Adria ne podeljuje na transparenten način.

Dvomim, da je Manske bral poročilo KPK, toda ob takšnih izgovorih bi se verjetno od srca nasmejal. Vsem povprečno inteligentnim osebam je jasno, da nekoga pokličeš, da ti nekaj zrihta, če misliš, da tistega nekaj drugače ne moreš dobiti. Če bi lahko preprosto šel do Adrijinega okenca in vprašal, ali imajo morda še kakšno tisto posebej ugodno vozovnico, bi to naredil in ne bi klicaril raznih sošolk s faksa, da pokličejo druge sošolce in poskusijo kaj zrihtat.

Da je to netransparentno in nepošteno, ker pač nimamo vsi istih sošolcev, si bodo na koncu morali priznati tudi v Državljanski listi.

… toda šlo je za kršenje etičnih standardov!

S temi izgovori je Klemenčičeva komisija Viranta rešila pred očitkom korupcije. Toda hkrati ni nikjer napisala, da je bilo po njenem mnenju vse lepo in prav. Nasprotno, v istem odstavku, kot ugotovi, da ni šlo za “darilo v zvezi z opravljanjem funkcije”, tudi zapiše, da je “v tem primeru po oceni komisije relevantno predvsem vprašanje etike in integritete”.

Da ne bi pustila kakšnega dvoma, kaj sama misli o etičnosti zgodbe z vozovnicami, v sklepu poročila poudarjeno zapiše še, da je “ob danes vzpostavljenih standardih etike in integritete (…) nesprejemljivo, da so oziroma bi bile osebe, ki zasedajo ali so zasedale pomembna delovna mesta v javnem sektorju, prejemniki cenejših letalskih vozovnic (…) s strani družbe AA, torej družbe, ki je v večinski lasti in pod prevladujočim vplivom države”.

Ni bila korupcija, bilo pa je v nasprotju z današnjimi standardi etike in integritete, pravi KPK. Povsem nerazumljivo mi je, kako so lahko mediji spregledali to etično presojo in se osredotočili samo na vprašanje, ali je šlo za korupcijo.

Toda, kot bi rekla predsednica vlade, minister, ki se sam ves čas sklicuje na etične standarde, bo že sam najbolje vedel, kaj bi bilo prav, da naredi.

Več lahko preberete na PlanetSiol.


8 KOMENTARJI

  1. Odlični opomini politiki in “eliti”. Nacionalni pogubni interes,”zrihtaj mi!”

  2. ja, obstaja pa tudi zgodba o tem, kako je bivši minister šuštaršič s prevzemom ministrstva tudi zaposlil ženo svojega najboljšega prijatelja rada pezdirja. kar je tipičen primer tega, da ti nekdo nekaj “zrihta”. 🙂

    argument rada pezdiraj je takrat bil: “ja, saj tudi moja žena mora nekje delati”. ja, ja, že, že, ampak ravno na ministrstvu, ki ga vodi tvoj najboljši prijatelj?! 🙂 a drugih služb za ženo rada pezdirja pa v sloveniji takrat ni bilo? 🙂

    tako da malo je v sloveniji politikov, ki si lahko privoščijo, da bi drugim delili moralne nauke. 🙂

  3. sicer pa ima tale virant res toliko maska na glavi, da je že kar nagravžno. 🙂 pa se zmeraj izmuzne.

    • To praviš samo zato, da bi izpadel verodostojnejši.

      Ampak Virant ima na glavi le te vozovnice.

      Šušteršič si je pa imel pravico izbrati svetovalca, ko mu zaupa.

  4. Tole nabijanje s Pezdirjevo ženo je pa že malo bolano. Vsak minister v kateri koli demokraciji zaposli v kabinetu za čas svojega ministrovanja ožje sodelvace, ki so tam dokler minister opravlja delo. Ko minister odstopi, službo izgubijo tudi te osebe. Če se prav spomnim je sedaj Pezdirjeva žena zaposlena v kabinetu ministra Pličaniča.

    Po neki sprevrženi logiki minister ne bi smel vzeti za sodelavko žene svojega prijatelja ali strankarskega kolega, oziroma bi morale soproge samozvanih borcev proti korupciji ostati doma za štedilnikom.

    Če je zaposlitev Pezdirjeve žene za čas svojega mandata največji greh, ki se ga lahko Šušteršiču očita, potem je on gotovo najbolj pošten od vseh bivših in sedanjih ministrov, da o ostalih politikih niti ne govorim.

    • “Vsak minister v kateri koli demokraciji zaposli v kabinetu za čas svojega ministrovanja ožje sodelvace, ki so tam dokler minister opravlja delo.”

      jaz nisem govoril o tem, da minister ne sme nikogar zaposliti, ampak o tem, da je malo preveč očitno, da gre za “rihtanje”, ko pač zaposliš ženo najboljšega prijatelja. 🙂

      “Če se prav spomnim je sedaj Pezdirjeva žena zaposlena v kabinetu ministra Pličaniča.”

      ja, in morda tam ne bi bila, če je ne bi zaposlil prjatu od moža. 🙂

      “Po neki sprevrženi logiki minister ne bi smel vzeti za sodelavko žene svojega prijatelja ali strankarskega kolega, oziroma bi morale soproge samozvanih borcev proti korupciji ostati doma za štedilnikom.”

      to ni sprevržena logika, ampak osnovne zahteve visoke politične kulture. vsakemu dejanju, ki pomeni dvom v zlorabo, se je pač treba že zaradi t.i. “videza” odreči. to so standardi, ki v banana republik sloveniji pač še ne veljajo in nikoli niso, kdaj pa bojo, je pa vprašanje za veliko denarja. 🙂

      sprevržena logika ja pa to, da si razlagaš to, da če nekdo ne more dobiti zgolj 1 delovnega mesta in to v državni upravi pomeni, da mora ostati doma. 🙂 to ni samo sprevržena logika, ampak kar že butalska. 🙂

      glede grehov šuštaršiča na splošno pa nisem nič trdil. moja poanta je samo ta, da če že govori o tem, da si v sloveniji radi kaj “zrihtamo”, potem mora vzeti v obzir tudi svoja lastna dejanja. nehigijenično je namreč očitati drugim nekaj, kar počneš sam. 🙂

  5. Tudi mene je zmotilo dejstvo, da Dnevnik , ni poslal omenjenih e-mailov KPK-ju, predno jih objavi, predno se o njih opredeli komisija. Objava bi bila dopustna, če bi jih komisija ignorirala. Tako pa poteza Dnevnika ni nič drugega, kot političen obračun, namesto, da bi bil obračun z prakso “zrihtaj mi”. Politični obračuni ne rešujejo problemom, samo eskalirajo politiziranje. Sicer je res, da KPK s svojim načinom komuniciranja v ničemer ne zaostaja za mediji, zato so pa vsa njihova poročila tudi navadno politično obračunananje.
    V vsej zgodbi pa je najbolj butast Viranov odziv, da bo počakal na ugotovitve komisije. Minister, ki sam ne za presoditi , kaj je prav kaj narobe , ne more biti minister, še posebno ne nortanji minister. Pardon, lahko je minister, če dela vse po diktatu nekoga drugega.

  6. V državi, kjer naročanje umora lahko postane “opravljanje nekega dela za državo”, je tudi mnenje Klemenčičeve komisije povsem mogoče. Ni logično. Ni moralno. Pa vendar je. In ker je, se neka politična linija, ki že od nekdaj podarja status “družbeno politične primernosti,” na katerega pa se veže cel kup neformalnega podeljevanja ugodnosti, BREZ TEŽAV NADALJUJE.
    In ko v isti državi razpravljamo o morali in etiki, manjko ene in druge najdemo v potrošništvu, pohlepu in še čem, kar “ni zraslo doma” in je “praviloma uvoženo iz liberalnega kapitalizma.”
    Da je vse “znanstveno utemeljeno” poskrbijo profesorji brez tujih bralcev in akademiki, ki jim je vprašanje resnice v bistvu vprašanje lanskega snega.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite