J. Šušteršič, PlanetSiol: Državljanska lista Mira Cerarja

5

Podobnosti med političnim projektom Mira Cerarja in Državljansko listo izpred dveh let je težko spregledati.

Visoka podpora v prvih anketah, samoopredelitev za ne-levo-ne-desno, širok krog ljudi, ki so pripravljeni pomagati in se prej niso ukvarjali s politiko, želja po ohranjanju civilnodružbenega naboja, poudarjanje etičnosti v politiki, še celo modra barva in grafična podoba na splošno – vse to mi kot upokojenemu DL-jevcu deluje zelo znano.

Seveda so to podobnosti na ravni politične tehnologije. Na ravni vsebine so razlike ogromne. Državljanska lista je ponudila program s konkretnimi ukrepi in dovolj očitnimi izhodišči v ekonomskem liberalizmu. Cerar namesto programa ponuja nekaj načel, ki niso več od leporečnega pleteničenja o tem in onem. Ko gre za ekonomijo, razvoj in javni sektor, pa ni daleč od socialno-liberalne mineštre po Bratuškovi.

Že ta popolna izvotljenost vsebine je dovolj, da se volivci s Cerarjem ne bi smeli ukvarjati več, kot traja premor med dvema nogometnima tekmama.

Pa vendar se. Podobna tehnologija torej lahko, ne glede na razlike v količini in kakovosti vsebine, pripelje do podobnih začetnih uspehov. Zato si seveda lahko postavimo tole logično vprašanje: ali bo podobna tehnologija pripeljala tudi do podobnega končnega rezultata? Bo tudi Cerar že čez leto ali dve popolnoma izginil z radarjev javnega mnenja?

Hitro zbledele slike novih obrazov

Kratka razpolovna doba je ključna značilnost novih političnih obrazov. Ne le Cerarja, Viranta in moje malenkosti, tudi Bratuškove, Šoltesa, Jankovića, Kresalove, Golobiča in še koga. Ta značilnost je pomembnejša od vprašanja, od kod se jemljejo nove stranke, kdo stoji za njimi, zakaj jih ljudje kljub številnim razočaranjem vedno znova podprejo in tako naprej. Če se ne znajo obdržati v politiki dlje kot do naslednjih volitev, je namreč vse drugo precej zanemarljivo.

Z Gregorjem Virantom bi lahko napisala priročnik Sto napak, ki jih v politiki ne smeš narediti. V nasprotju s številnimi, o katerih s toliko ljubezni piše novi kolumnistični kolega Kizo, za žalostno usodo Državljanske liste ne krivim samo njenega predsednika. Popolnoma se zavedam svoje odgovornosti za odločitve, s katerimi sem soglašal in jih včasih celo predlagal, ne da bi predvidel vse njihove posledice, in tudi za tiste, s katerimi se nisem strinjal, pa v svojem nasprotovanju nisem bil dovolj prepričljiv. Zato mi ne pade na pamet, kot je Golobiču po aferi Ultra, da bi si v politiki iskal “še eno priložnost”.

Vendar sem hkrati vse bolj prepričan, da ne gre samo za napake, neizkušenost ali zaletavost. Gre predvsem za stvari, ki izhajajo iz same logike nastanka in delovanja novih strank – zlasti takšnih, kot je Cerarjeva in kot je bila na začetku Državljanska lista.

Politika kot popoldanski s. p.

Novi obrazi so že po definiciji ljudje, ki se s politiko prej niso ukvarjali ali pa so v njej ali na njenem robu ohranili videz strokovnosti. V tem je velik del skrivnosti njihovega začetnega uspeha. Ljudje v njihovi neobremenjenosti vidijo upanje, če ne že kar zagotovilo, da bodo ravnali drugače od starih.

Toda v tem je tudi seme njihovega propada. Razlog, da se s politiko prej niso ukvarjali, je običajno ta, da jih je bolj veselilo početi kaj drugega. Dokler niso lepega dne ugotovili, da je zdaj pa res pravi čas, da tudi sami poskušajo nekaj narediti, namesto da pametujejo po bifejih, pišejo kolumne, se gredo civilno družbo ali svetujejo drugim, ki tako ali tako ničesar ne razumejo.

To je razlog, da v vrhovih novih strank prevladujejo ljudje, ki politiki niso pripravljeni posvetiti preostanka svojega aktivnega življenja. Večina se politike loti kot projekta. V redu, naredimo stranko, dobimo dober rezultat, gremo v vlado, v štirih letih “porihtamo” Slovenijo, potem pa se v miru naprej posvetimo svojim karieram, ki jih imamo raje in so – gledano s povsem človeške plati – udobnejše od politike.

To je tudi razlog, da je v vrhovih novih strank toliko profesorjev. Profesorska služba je danes ena od redkih, kjer vsak mesec dobiš plačo, tudi če se teden ali dva sploh ne prikažeš na delovnem mestu in prestaviš vse svoje obveznosti na poznejši čas ali na asistentko. Toda ko politika zahteva njihovo polno zavzetost za dlje časa, hitro najdejo kak načelni razlog, da skočijo z vlaka ali pa ostanejo samo opazovalci in občasni pametovalci – “zunanji člani”, kot temu zabavno pravijo pri Cerarju.

Toda žal ne gre tako zlahka. Politika je tek na dolge proge, ki zahteva celega človeka. Zlasti v Sloveniji, kjer moraš politično posteljo, če želiš biti v vladi, vedno deliti z ljudmi, ki smrčijo povsem drugače od tebe in ki bi v resnici raje skočili med rjuhe s kom drugim. In kjer je večina krotilcev javnega mnenja cepljena na slepo ideološko nasprotovanje kapitalizmu, liberalizmu, strukturnim reformam, zasebni lastnini, krčenju javnega sektorja, bogatenju uspešnih posameznikov, kisiku za podjetnike in kar je še takšnih zoprnih, a za izhod iz krize in napredek države nujnih stvari.

Politika kot lovišče potujočih krivolovcev

Po Sloveniji kroži množica ljudi, ki iščejo možnosti za kandidiranje na različnih volitvah in se vedno znova poskušajo prilepiti kakšni obetavni politični pobudi. V Državljanski listi smo jih nekaj prepoznali in zavrnili, nato pa smo jih srečali v parlamentu kot poslance Pozitivne Slovenije. Nekatere druge so kot takšne prepoznali v drugih strankah in jih potem srečali na kandidatni listi Državljanske liste.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. “Po Sloveniji kroži množica ljudi, ki iščejo možnosti za kandidiranje na različnih volitvah in se vedno znova poskušajo prilepiti kakšni obetavni politični pobudi.”

    Temu bi odpomogli tako, da bi z zakonom določili, da lahko posamenzik v življenu zamenja največ dve stranki. Ali pa bi morale stranke ustanoviti javni seznam, na katerega bi lahko uvrstile strankarske odpadnike, podobno kot javni seznam davčnih neplačnikov.

  2. Hujši so tisti, ki strankam ponujajo razne usluge in jih hočejo imeti potem dobro plačane: razni paraziti, “strici”, mafijci, odpiralci vrat, lobisti.

    Šušteršič je napisal izredno iskreno, razumno, umirjeno in samokritično. Na določenih mestih opisuje svoje napake in napake DL, na nekaterih mestih ( narcisoidnost) pa zelo jasno opisuje Viranta.

    Mislim, da je Cerar (ali Šoltes ali bratuška) še veliko veliko slabši, kar je napisal vzadnjem stavku, malce prikrito.

    V politiko prihajajo tako agresivni in manipulativni psihopati kot smo jih srečavali v Resničnostnih šovih – ki morajo biti za vsako ceno zvezda.

    Je pa Šušteršič osvežitev. Dosedaj sem v vseh političnih strankah, pri vseh politikih kot puščava vode pogrešal njihovo človečnost, da priznajo kdaj, če so kaj naredili narobe: ne šele takrat, ko se pojavi žvižgač ali odkrijejo dvojni računi ali razni virmani viranta. Vaše čuveno poštenje, psihopati:
    https://www.youtube.com/watch?v=jBxHQ0DT7ns

  3. Me veseli, da je Šušteršič priznal, da je politika obrt , ki zahteva celega človeka, Poleg tega bi rekel, da je tudi umetnost, ker mora najti rešitve tam, ki še zdaleč niso trivialne. Premakniti inertno družbo ob zvrhani meri “špilferderberjev” je več kot umetnost.

Comments are closed.