J. Šušteršič, PlanetSiol: Deset razlogov za novoletni optimizem

9
326

Če je Slovenija norišnica, je k sreči norišnica z odprtim oddelkom.

Včasih mi kdo očita, da so moje kolumne preveč kritične in cinične ter da nikoli nikogar ne pohvalim. Menda res. Toda v deželi, kjer se kljub zgovornim podatkom večina še vedno ne zaveda, kako globoko smo padli in kako težko se bomo iz luknje izvlekli, je pesimizem koristen.

Kakorkoli, ker je tole pisanje objavljeno ravno prvega januarja, sem se odločil, da vam ponudim nekaj razlogov za optimističen začetek novega leta.

Prvi: v Slovenijo je lepo priti na dopust

Več kot polovico lanskega leta sem preživel v Prištini in ob vsaki vrnitvi v Slovenijo me je navdušilo, da so drevesa pri nas bolj zelena, hiše lepše vzdrževane in pločniki brez lukenj. Nadvse prijetno je tudi poletno posedanje ob Ljubljanici, ko slišiš skoraj več tujih jezikov kot domačega. To potrjujejo tudi podatki: lani je v Slovenijo prišlo za dobro četrtino več turistov kot leta 2009, v Ljubljano skoraj polovica več.

Slaba novica je, da med bivanjem v Sloveniji nikakor ne smeš prižgati televizije in pogledati poročil, izpolniti davčne napovedi ali poskusiti urediti kakšne preproste zadeve pri državni upravi. Če se tega lotiš, te dobra volja hitro mine in težko se izogneš občutku, da si prišel v norišnico, kjer se vsi histerično ukvarjajo z namišljenimi namesto s pravimi težavami.

Drugi: meje so odprte

Če je Slovenija norišnica, je k sreči norišnica z odprtim oddelkom. Odkar smo v EU, lahko vsakdo odrine čez mejo in si poišče službo tam, kjer jih je več na voljo. Ljudje to možnost s pridom izkoriščajo – od začetka krize se v tujino vsako leto izseli približno 15 tisoč prebivalcev Slovenije. Za primerjavo: to je tisoč ali dva tisoč več, kot se jih letno izseli s Kosova, ki ima približno toliko prebivalcev kot mi.

Kosovski zdomci svojim družinam letno nakažejo približno 500 milijonov evrov. Če ste se torej spraševali, od česa bomo živeli, ko bodo v Sloveniji ostali samo še upokojenci, otroci in državni uslužbenci, imate tu mogoč odgovor. Ni ravno vesel, priznam, ampak optimist v sili muhe žre.

Slaba novica je, da je tudi v tujini, če želiš kaj zaslužiti, treba delati in kaj znati. Ja, vem, leni brezposelni so neoliberalni stereotip. Toda ko vedno znova srečaš odrasle mlade moške, ki zavrnejo delo, ker jim je lepše na maminem kavču igrati videoigrice in tu pa tam kaj pomigati, da si zaslužijo za pivo in džojnt, te navdušenje nad mlado generacijo nekoliko mine.

Morda pa država vseeno ni tista, ki bi morala prva poskrbeti za njih?

Tretji: tudi sindikati so proti višjim davkom

Decembra smo prvič doživeli skupen protest gospodarstva in sindikatov proti višjim davkom. Optimisti med nami lahko v tem vidijo znak, da se tudi nekateri sindikati počasi začenjajo zavedati resničnih težav naše države.

Slaba novica je, da sindikati to razumejo samo takrat, ko gre za davke, ki bi neposredno ogrozili podjetja, kjer delajo – pa naj gre za velike porabnike energije ali za časopise. So pa vedno pripravljeni podpreti višjo obdavčitev nekoga drugega: dobičkov, premoženja, visokih plač in podobno. Če jim poskuša kdo razložiti, da tudi to pomeni manj delovnih mest, pa začnejo vpiti o povampirjenem neoliberalizmu in pripravljati transparente.

Četrti: zdravnik vam lahko priporoči homeopatijo

Ali pa vam jo odsvetuje. Predvsem pa se sme po novem o tem z vami pogovarjati in vam svetovati, ne da bi moral to skrivati pred nadrejenimi ali zavarovalnico in ne da bi vas moral po službeni dolžnosti okarati. Optimisti lahko v tem prepoznajo majhen korak k liberalizaciji, ki je marsikje blizu nas šla že veliko dlje in je povsem normalna.

Slaba novica je, da je to res samo majhen in osamljen korak. O širši liberalizaciji zdravstva (na primer odpravi monopola pri obveznem zavarovanju) skoraj nihče ne razmišlja – lahko pa si vsaj preberete, zakaj bi bilo to dobro. Da o drugih področjih niti ne govorim: jagodni izbor lanskih birokratskih neumnosti najdete v Financah.

Peti: izvozniki se zadolžujejo v tujini

Članstvo v EU ni odprlo mej samo za ljudi, ampak tudi za finančne tokove. Tako so lani podjetja četrtino vseh posojil najela v tujini. Tako so se izognila domačemu bančnemu krču in jim je uspelo financirati poslovanje. Počasi se krepijo tudi podjetniške naložbe – najbolj so poskočile v januarju 2013, kar je skoraj zagotovo posledica povišane davčne olajšave. To dvoje je najboljši razlog za upanje, da se bo okrepljena gospodarska rast kljub domačim težavam še nekaj časa ohranila.

Slaba novica je, da je višja gospodarska rast tudi izgovor za vlado, da se hvali, namesto da bi delala, in da se nobena reforma ne zdi več tako nujna kot še pred letom ali dvema. Višja rast je tudi znak različnim rentnikom, da se bo kmalu spet lahko delil večji kolač. Zato je razumljivo, da se nasprotniki privatizacije niso oglasili s peticijo, takoj ko je državni zbor sprejel seznam podjetij za prodajo in je na vrata trkala trojka, ampak šele zdaj, ko so razmere boljše in se zdi, da bodo državna podjetja kot krave molznice nacionalnega interesa spet dala več mleka svojim otrokom.

Šesti: Mencinger ne more več resetirati Slovenije

Mladinina peticija proti privatizaciji je lep zgled medgeneracijske solidarnosti med mladimi socialisti in osivelimi profesorji. Toda k sreči ni prav pretirano potegnila. Večina drugih medijev ji ni namenila osrednje pozornosti in v desetih dneh so zbrali komaj devet tisoč podpisov. Za primerjavo: spletna peticija Gremo na volitve, ki smo jo pripravili nekdanji “resetatorji”, jih je v enakem času zbrala več kot 16 tisoč.

Mencinger in tovariši torej ne morejo več resetirati Slovenije. Če želite kljub temu vedeti, zakaj njihovi argumenti ne zdržijo, si preberite odlično analizo Marka Pavlišiča. Če ste pozabili, da je privatizacija skoraj edini mogoči način, da podjetja pridejo do kapitala za razvoj, si še enkrat preberite kolumno o finančnem prestrukturiranju.

Slaba novica je, da so tudi tako patetične akcije, kot je tale peticija, lahko izgovor za zavlačevanje in politične menjave v ustanovah, ki bi privatizacijo morale izpeljati. Dobri kupci so se tudi že naučili, da se v Sloveniji splača malo počakati, saj zavlačevanje in odlašanje znižujeta ceno, ki jo bodo morali plačati, ko bodo podjetja končno prodana. Za razprodajo podjetij – se pravi za prodajo po nizkih cenah – so torej najbolj krivi tisti, ki že 20 let goreče nasprotujejo privatizaciji.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Odličen in optimističen tekst na začetku 2015.
    Nisem vedel,da iz Slovenije pobegne več pogumnih ljudi kot iz Kosova.
    Preseneča me, da pod bolj razumnimi teksti ni komentarjev.
    Gostilniška debata je najbližje burna in strastna pri zgodovini in pri navijanju za Naše in pljuvanju Sovražnikov.

    Čudi me, da v zadnjih 25 letih, ko je Slovenija postala veliko bolj odprta, da ni nastala večja skupina ljudi, ki znajo razmisljati, ne samo kot socialistični kloni, aparatciki samo nekritično navijati za naše.

    • Preseneča me, da pod bolj razumnimi teksti ni komentarjev.
      =========================================

      Tudi mene. Namreč komentirala sem včeraj, pa do danes ni nič obljavljeno-;)

  2. Vlada je omogočila ekspanzionizem kitajskih trgovin v slovenskih večjih mestih.
    Najprej je s kitajskim tekstilom uničila slovensko tekstilno industrijo, zatem s kitajskimi kmetijskimi pridelki slovensko kmetijstvo.

    Potem pa je kmetijski minister Židan, ki se dobro pozna s kitajskim ministrom, povabil ob pomoči naše vlade kitajsko delegacijo, katere prvi rezultat so množične kitajske trgovine in 2 mio nepovratnih sredstev Kitajcem, da kupijo TAM v Mariboru.

  3. Proevropske usmeritve Slovenije je očitno konec.

    Ostane le usmeritev na Rusijo, Kitajsko in Balkan.

  4. Kaj pa se dogaja z Aktivno mladinoza evropske vrednote, ki je leta 2008 sprejela zanimiv program evropskih vrednot?

  5. Rekla bi, da je tekst kar realističen, se kar strinjam z njim. Naliva nam čistega vina.

    Optimisti pa moramo ostat, ker upanje umira zadnje.

    Bi vam pa vsem zelo rada povedala mojo izkušnjo s homeopatijo. Zdaj lahko rečem samo to, da deluje, to sem doživela kot “pravi čudež”. Je pač tako, kaj čmo.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite