J. Šušteršič, PlanetSiol: Demokracija kot problem

2

Demokracija ne deluje – in čas je, da si to priznamo in začnemo iskati rešitve.
Kolega ekonomista sta rezultate demokracije ocenila takole: “Današnja politika večinoma služi interesom dobro organiziranih skupin in zanemarja šibkejše, kot so davkoplačevalci ali potrošniki. S svojimi ukrepi zato predvsem ščiti obstoječe privilegije in rente ter ustvarja nove.”*

Naj vas potolažim, kolega nista pisala o Sloveniji. Kot Švicarja sta imela pred očmi delovanje političnih institucij v tako imenovanih razvitih demokracijah. Toda to je slaba tolažba. Če je pri njih tako, je pri nas, kot dobro vemo, samo še slabše.

Kaj je torej z demokracijo narobe?

Prva slabost demokracije: povpraševanje

Mnogi vidijo osnovno težavo pri volivcih. Nezainteresirano in slabo obveščeno ljudstvo za vodenje države pogosto izbere ljudi, ki temu niso dorasli ali imajo slabe namene. Ob naših zadnjih volitvah so se številni komentatorji glasno čudili, kako lahko volivci tako pomembno nalogo, kot je upravljanje države, zaupajo ljudem brez izkušenj, ljudem v preiskovalnih postopkih ali že obsojenim, očitnim demagogom, političnim sanjačem in tako naprej.

Seveda to ne pomeni, da bi morali z demokracijo počakati, dokler ljudstvo ne dozori. Kako drugače kot s prakso pa naj se ljudje naučijo bolje predvideti posledice svojih volilnih odločitev? In kakšno obliko vladavine naj imamo do takrat, ko bo ljudstvo dozorelo, in kdo sploh ima pravico presojati, ali so ljudje dovolj zreli?

To torej ne gre. Imamo pa vsi, ki tako ali drugače javno nastopamo, priložnost, da prispevamo k boljšim volilnim odločitvam. Če nam seveda uspe iz glave izgnati prišepetovalca, ki nam govori, da ljudje tako ali tako ničesar ne razumejo in da je intelektualistično zmrdovanje najbolj imenitna od vseh poz.

Druga slabost demokracije: nadzor izvoljenih

Druga vrsta kritike govori o tem, da ljudje, potem ko odvržejo listke v volilne skrinjice, nimajo več veliko vpliva na to, kaj njihovi izvoljenci počnejo.

Mnogi bi to težavo rešili z več demokracije. Predlagajo številne načine za sodelovanje ljudi pri odločanju in marsikaj od tega v sodobnih državah tudi obstaja. A ker večina takšnih demokratov ne zaupa neposrednemu odločanju ljudi na referendumih, je rezultat njihovih predlogov razmah vrste posredniških elit, od sindikatov do različnih civilnih in interesnih skupin. Večina teh hitro postane del iste zgodbe, o kateri govori uvodni citat, in problema ne rešijo, ampak ga le poglobijo in pomnožijo.

Bolj nezaupljivi predlagajo manj in ne več demokracije. Klasična rešitev je omejevanje izvoljenih predstavnikov s porazdelitvijo moči in z različnimi nadzornimi institucijami, kot so računsko sodišče, protikorupcijska komisija, neodvisni mediji in delujoča pravna država.

Bolj radikalna rešitev je krčenje pristojnosti države in s tem tudi števila zadev, za katere pooblastimo izvoljene politike. Še tako demokratična odločitev namreč vedno pomeni omejevanje svobode tistih, ki se ne strinjajo. Lep zgled takšnega zavzemanja za dekonstrukcijo demokracije in države je pred kratkim objavljeni intervju z libertarcem Frankom Karstenom.

Tretja slabost demokracije: ponudba

Tretja vrsta kritike vidi težavo predvsem pri tistih, ki na volitvah ponujajo svoje (bodoče) politične storitve. Veliko tega slišimo tudi pri nas. Že dolgo teče razprava – ampak nič več kot to – o spremembah volilnega sistema, ki bi omogočile oblikovanje trdnejših koalicij in trajnejših vlad. Predlogi gredo od dviga vstopnega praga za državni zbor do prehoda na večinski volilni sistem ali kombinacijo zdajšnjega z nekaterimi sestavinami večinskega.

Novejša kritika politične ponudbe opozarja, da z našega političnega prizorišča izginjajo stabilne stranke, ki bi bile zmožne zagotoviti dovolj sposobnih ljudi za različne položaje, oblikovati jasen in logičen program ter ga dosledno izvajati. Igor Lukšič je v oddaji Odkrito predlagal tri spremembe, s katerimi bi dali prednost trdnejšim strankam. Dve od njih – da bi povečali predpisano število ustanovnih članov in da bi strankam predpisali, kakšne naloge morajo biti sposobne opravljati – spadata med tipične ukrepe, za kakršne se pogosto zavzemajo velika podjetja, da bi z njimi zaščitila svoj pridobljeni položaj in otežila življenje konkurenci. O njih ni vredno izgubljati besed.

Tretji predlog je imel več soli in bi bil vreden vsaj resne razprave, ki je v omenjeni oddaji ni bil deležen. Gre za zamisel, da bi lahko na volitvah nastopale le stranke, ki bi bile ustanovljene vsaj pol leta pred volitvami. Čeprav je tudi to omejevanje konkurence, gre tudi za ustvarjanje možnosti, da imajo volivci dovolj časa spoznati novo ponudbo in da imajo dovolj časa za trezen razmislek.

Več lahko preberete na PlanetSiol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


2 KOMENTARJI

  1. Saj Kitajska, še bolj pa Singapur dokazujeta, da kapitalizem ne samo da demokracije ne potrebuje, ampak da demokracija kapitalizem celo ovira.

Comments are closed.