J.Šušteršič, PlanetSiol: Alenka pregnala troglavega zmaja

1

Logika napovedovanja trojke je temeljila na podatkih in pričakovanih odzivih nanje. Opisana je bila že v prvi kolumni, objavljeni v začetku oktobra. Naj naredim kratek povzetek za vse, ki se jim (pametno) ne ljubi brskati nazaj.

Takole sem sklepal: jeseni naj bi se pokazalo, da so vladni proračunski načrti nerealni in da bo primanjkljaj večji od predpisanega ter da bo za banke potrebno bistveno več denarja od “že rezervirane” 1,2 milijarde.

Pokazala se bo tudi neučinkovitost vlade – predolge priprave na delovanje slabe banke, koalicijska neenotnost glede privatizacije in strahopetnost pri krčenju javnega sektorja. Temu bo sledilo znižanje bonitetnih ocen in državi nihče več ne bo hotel posoditi denarja. Tehnično to pomeni bankrot in nujno prošnjo za pomoč.

Glede podatkov sem imel prav. Kot sem že pred mesecem natančno opisal, uradne ocene Evropske komisije jasno kažejo, da Slovenija niti letos niti v prihodnjih letih ne bo spoštovala dogovorjenih proračunskih ciljev.

Ko to pišem, rezultati obremenitvenih testov še niso znani, je pa po vsem že povedanem jasno, da so izračunali bistveno večje potrebe po dokapitalizaciji bank od proračunsko načrtovanih. To je potihoma priznal tudi minister Čufer s skrivnostno zadolžitvijo “na zalogo”. S tem je tudi potrdil mojo oceno, da je govorjenje o tem, kako imamo denarja dovolj do aprila, zgolj politično blefiranje.

Motil sem se glede odzivov na te podatke. Evropska ocena proračunov je bila manj slaba od pričakovane, čeprav, kot je lepo utemeljil Matej Kovač, nikakor ne tako dobra, kot je skušala prikazati vlada.

Trikrat ali štirikrat večji potrebni znesek dokapitalizacij od pričakovanega ni sprožil znižanja bonitetnih ocen ali omajal političnega prepričanja, našega in evropskega, da se lahko rešimo sami. Glavni razlog, da so odzivi blagohotnejši od mojih pričakovanj, je verjetno prav v njihovi politični logiki. Ta je bila torej glavna spregledana spremenljivka pri napovedovanju trojke.

Na lepem prijazna Evropa

Pričakovanje strožjega odziva Evropske komisije na vladne ukrepe ni bilo oprto le na podatke, marveč tudi na neformalne informacije o splošno razširjeni slabi volji med bruseljskimi in frankfurtskimi uradniki.

Slaba volja naj bi bila posledica neprepričljivosti predstavnikov vlade in nedorečenosti njenih načrtov, pa tudi želje, da bi se po mučnih izkušnjah s Ciprom in Španijo izognili še enemu razumevajočemu čakanju, da se država znajde sama, nato pa bi jo morali kljub vsemu reševati z evropskimi rešilnimi pasovi.

Nekje sredi oktobra se je vzdušje spremenilo. Višja kot je bila politična raven, bolj spodbudne so bile izjave glede Slovenije, in tudi molčeči uradniki so se menda nekoliko omehčali.

Morda najlepše besede nam je namenil gospod Graham Watson, ki je po izglasovani zaupnici “izrazil spoštovanje odločnemu in sposobnemu vodenju države pod okriljem predsednice vlade Bratuškove” (Delo). Sir Watson je predsednik Zveze evropskih liberalcev in demokratov (ALDE), tretje največje politične skupine v Evropskem parlamentu, iz katere prihaja 8 od 27 evropskih komisarjev – tudi Olli Rehn, ki vodi postopke nadzora državnih proračunov in makroekonomskih politik.

Seveda se Watsonove izjave nikomur niso zdele nedopustno vmešavanje v notranjo politiko – očitno se vmešavajo samo takrat, ko nas kritizirajo tako kot Evropska ljudska stranka, če nas hvalijo, pa smo tega brez pomisleka veseli.

A morda bodo prav Watsonove pohvale odločilne, da se bo Pozitivna Slovenija priključila ALDE in ne evropskim socialnim demokratom, kjer jih je videl njihov pater familias Zoran Janković. Tako se bo ALDE na svoji spletni strani lahko pohvalila s še enim premierjem iz svojih vrst in dobila kak sedež več na evropskih volitvah.

Težko je reči, kaj je pravi razlog za spremembo v odnosu do Slovenije. Najbrž je prevladala logika, da če imamo dovolj denarja, da sami rešimo banke, potem naj bo tudi vse preostalo naš in ne evropski problem. Politična Evropa si gotovo ni želela nove slabe zgodbe, zlasti ne v času, ko nekatere države že izstopajo iz programov pomoči in so pred vrati evropske volitve, jastrebe Angele Merkel pa doma čaka še ena naporna koalicija.

Evropski veleposlaniki v Ljubljani so si lahko oddahnili in se namesto pričakovanju trojke posvetili kramljanju o tem, katero podjetje s privatizacijskega seznama bi lahko dobili Nemci, katerega Francozi in kaj bi pustili komu drugemu – samo da ne bodo Kitajci, Arabci, Rusi ali Turki. Ker je lažje trgovati s prijatelji in z vlado, ki je trdno v sedlu, je bila politična podpora njenemu trudu tudi v evropskem “nacionalnem interesu”.

Alenkin najhujši sovražnik

Troglavi zmaj mednarodnih ustanov ni bil najbolj grozljiva pošast, s katero se je morala spopasti premierka. Najhujša sovražnica Alenke Bratušek iz leta 2013 je Alenka Bratušek iz leta 2012, poslanka opozicijske Zoranove Slovenije.

Alenka 2012 je podpisala zahtevo za referendum o slabi banki, Alenka 2013 nas prepričuje, da je izvajanje povsem nespremenjenega zakona najboljši ukrep za oživitev gospodarstva.

Alenka 2012 je pred sprejemom odločitev o privatizaciji zahtevala strategijo upravljanja državnega premoženja, Alenka 2013 hodi po svetu s seznamom petnajstih podjetij brez vsake strategije. Alenka 2012 se je razburjala zaradi predloga rebalansa državnega proračuna, ker naj bi imel vgrajeno 200-milijonsko luknjo pri odhodkih, Alenka 2013 je državnemu zboru ponosno predlagala proračun, v katerem ni predvidela prav takšnega zneska za poplačilo obveznosti do javnih uslužbencev.

Alenka 2012 je zagnala vik in krik, ko so evropske ocene primanjkljaja odstopale od slovenskih, Alenke 2013 ne motijo niti precej večje razlike. Res, če bi se obe Alenki po naključju srečali na parlamentarnem hodniku, bi lahko nastala precej neprijetna scena.

Kakorkoli že, Alenka 2013 je vsaj za zdaj rešila državo in svojo vlado pred troglavim zmajem, ki ga sicer, resnici na ljubo, vsi niti ne razumemo kot največje mogoče katastrofe.

Več: PlanetSiol


1 komentar

  1. Za vlado je vsekakor veliko presenečenje tako velika bančna luknja, ker je rezervirala le 1,2 milijarde.

Comments are closed.