J. Šušteršič, Planet Siol: Dobrodošli v policijski državi

1

Represivni organi postajajo eno najmočnejših omrežij v državi.

Trditi, da se Slovenija iz pravne spreminja v policijsko državo, se sliši pretirano, morda celo kot namerna provokacija. Toda pri teh stvareh je bolje biti prekmalu nekoliko paranoičen, kot jih opaziti šele takrat, ko je že prepozno.

V pravni državi človek ve, da če ni ničesar naredil narobe, mu ne more ob šestih zjutraj na vrata potrkati policija v spremstvu televizijskih kamer, ga stlačiti v avto in spraviti na naslovnice časopisov. Prav tako ve, da če ne počne ničesar nezakonitega, mu ne morejo kar tako stikati po bančnem računu ali poslušati njegovih telefonskih pogovorov.

Ste prepričani, da živite v takšni državi? Preden zadovoljno prikimate, se za začetek skupaj spomnimo dveh primerov očitne zlorabe policije in drugih represivnih organov, o katerih smo brali v zadnjih dneh.

Policijska preiskava na vladi in v parlamentu

Najprej, čisto nič se mi ne zdi narobe, če pride policija po dokaze v državni zbor. Zakaj pa ravno tja ne bi smela? So morda poslanci ljudje, ki jim ni treba spoštovati zakonov ali ki se jih ne sme preiskovati, če se jih sumi česa nezakonitega? Je vladna stavba na Gregorčičevi 27 res na nekem drugem planetu, kamor policija, kot je namignil predsednik vlade, ne bi smela priti, če se prej vljudno ne najavi?

Ne, seveda ne. Tudi tisti, ki te dni najbolj rohnijo čez obisk policije v državnem zboru, se tega dobro zavedajo, samo malo dvojne morale se gredo. Bi se Jani Möderndorfer enako ogorčeno oglasil, če bi policija prišla v prostore SDS in rekla, da tam išče dokaze o koruptivnosti njihovega nekdanjega predsednika vlade? Kje pa, na kraj pameti mu ne bi padlo. Tiho bi sedel v kotu in se privoščljivo smejal ali celo javno podprl neodvisno in pogumno delovanje policije.

Težava z zadnjo policijsko preiskavo je drugje: v njeni popolnoma bedasti utemeljitvi. Kdo pri zdravi pameti bi sploh pomislil, da bi predsednico vlade, ki si je bolestno želela postati komisarka, preiskoval zaradi korupcije? Res je, njeno ravnanje je bilo politično nespodobno in zanj je plačala pošteno ceno na volitvah. Toda koruptivno? Bodimo vendar resni.

In ko vidiš, kako policija ob šestih zjutraj strumno vkoraka v nekaj zasebnih in javnih prostorov in preiskuje nekaj tako bedastega, si ne moreš kaj, da ne bi pomislil, da so tam pač zato, ker jih je tja nekdo poslal.

Vebrovo vojaško preiskovanje privatizacije

Obrambni minister je vojaške obveščevalce poslal preiskovat privatizacijo Telekoma. Oziroma, če smo korektni do njegovih izgovorov, njene morebitne posledice za državno varnost. Ko ga je bilo treba reševati, smo lahko prebirali zgodbice o tem, kako je stabilnost telekomunikacijskega omrežja pomembna ob naravnih nesrečah. Seveda je, toda, lepo vas prosim, kaj ima vojaška obveščevalna služba z naravnimi nesrečami?

Če ministra tako skrbi za državno varnost, bi lahko za začetek prebral kolumno, kjer je nekdanji direktor Sove pisal prav o tem vprašanju. Njegovo sporočilo sem razumel takole: tuje obveščevalne službe ne potrebujejo Telekomovih kablov, da bi vedele, kaj se v Sloveniji pogovarjamo. Telekomove kable potrebujejo samo tisti, ki želijo brez sodnih nalogov prisluškovati svojim političnim nasprotnikom in drugim notranjim sovražnikom.

Najbolj grozljivo pri vsem je, da v Vebrovem svetu z uporabo vojaških obveščevalcev proti privatizaciji ni čisto nič narobe. V njegovem svetu, kot nam je lepo povedal še kot predsednik državnega zbora, je privatizacija enaka veleizdaji. In če gre za veleizdajo, je seveda v redu, če se angažira vojaške obveščevalce, da bi jo preprečili.

Da gre pri tem za očitno prekoračitev pooblastil in zlorabo represivnih organov za doseganje političnih ciljev, je seveda nepomembno. Pomembno bi bilo samo, če bi živeli v pravni državi.

Kriminaliziranje pravne države

Pravna država je pri nas postala predmet kriminalističnih preiskav. Točneje rečeno, tisti njen del, ki zagotavlja pravico do obrambe in poštenega sojenja vsakemu, tudi največjim zločincem.

Ne verjamete? Samo spomnite se, koliko policijskih preiskav pri odvetnikih smo videli v zadnjem času – seveda pri tistih, ki so zagovarjali ljudi, ki jih je javnost že vnaprej spoznala za krive. Pa ne le pri odvetnikih, tudi pri davčnih svetovalcih in celo pri zdravnici, ki si je drznila zdraviti človeka, ki bi ga ljudstvo najraje takoj linčalo na najbližjem mestnem trgu.

Vsem tem ljudem, ki poskušajo korektno in strokovno opravljati svoj poklic, sta policija in tožilstvo poslala jasno sporočilo: če smo se odločili, da nekoga strpamo v zapor, ker tako vsi vemo, da je baraba, ga raje ne branite in mu ne pomagajte. Sicer bomo v zapor strpali tudi vas.

Več lahko preberete na Planet Siol.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


1 komentar

  1. Saj to ni nič novega!
    Zrežirani pregoni so bili že v preteklosti in bodo še v prihodnosti! Tako v Sloveniji kot marsikje drugje!
    Ja, morda jih kje v Švici in na Švedskem ni – ampak to res niso dežele, s katerimi bi se lahko primerjali.
    Nam je po slovanski duši dosti bliže kakšna Ukrajina ali Belorusija.
    Kako to deluje, sem nekoč izkusil na svoji lastni koži.
    Zameril sem se podmladku ene izmed političnih strank (tiste, katerih dedki so bili tudi prvoborci, očetje pa tudi strumni udbaši).
    Ko so končno našli primerno priložnost, so se odločili, da me bodo zašili! Podali so ovadbo na tožilstvo in pričakovali, da bo kriminalistična policija takoj opravila svoje delo.
    Tako so bili prepričani v svoj prav, da so celo za Delo in Slovenske novice že spisali članek o tem, kaj se je zgodilo.
    Ta članek je izšel v jutranji izdaji dveh »uglednih« dnevnikov. Ampak nič od tistega, kar je bilo tam napisano, se ni zgodilo (še ne….)
    Ko sem stopil okrog osmih v pisarno, me je tajnica pogledala kot duha. Ona je časopis že prebrala in po trditvi v članku bi moral biti jaz v hišnem priporu!
    Ko je ta novica (da jaz prosto hodim okrog) prišla na ušesa nadebudnežem zgoraj omenjenega podmladka, se je pa začelo! Po političnem posredovanju z najvišje inštance so kriminalisti MORALI takoj v preiskavo. Prvi izmed kriminalistov je najprej rekel, da oni ne delajo na takšen način, pa so mu na inštanci zelo preprosto povedali: bodo poslali nekoga drugega, njemu pa naslednji dan ni več potrebno priti v službo! Pa je pač šel, služba je le služba (to mi je osebno povedal)…
    Tako so se okrog desetih kriminalisti primajali v mojo pisarno in narediti tisto, kar je bilo opisano v jutranji izdaji časopisa že ob šestih zjutraj (saj veste, napisano je bilo že prejšnji večer)!!!
    Seveda kriminalisti niso našli ničesar obremenjujočega. Ampak svoje delo so morali opravičiti pred najvišjo inštanco in tako je vsa zadeva romala v roke preiskovalnemu sodniku, ki je čez nekaj mesecev vse skupaj ovrgel kot neosnovano, kar so kriminalisti vedeli že takoj na začetku, pa so MORALI zapisati drugače!
    Mediji so seveda nekaj naslednjih dni to napihovali!!! Ko je čez nekaj mesecev prišlo na plan, da je vse skupaj padlo v vodo, te novice ni želel nihče več objaviti…
    Kako se je končalo?
    Sam sem se raje odločil za drugačno delo!
    In še cvetka. Čez nekaj let sem na nekem dogodku srečal enega izmed novinarjev, ki je takrat napisal toliko »lepega« o meni. Pozdravil sem ga, njemu pa je bilo očitno precej nerodno. Čez nekaj časa je pristopill k meni in rekel: »Veste, nisem več pri Delu Veste, takrat sem moral tako pisati. Oprostite mi….«
    Če vprašate večino tistih, ki so v časopisu brali tiste tendenciozne članke, sem za njih še vedno največji lump!
    Da je temu drugače, vem samo jaz (in očitno tudi tisti novinar, ki se mi je opravičil).
    Moj zaključek: živimo v udbaški, ne samo policijski državi!!!

Comments are closed.