Slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi.
Slovenska levica postaja najbolj nazadnjaška politična sila v državi. Izjave, ikonografija in nastavki za oblikovanje političnega programa, ki zadnje tedne prihajajo v javnost, so polni protievropske in protikapitalistične ideologije ter revolucionarnega zanosa. Bistvo vsega skupaj pa je seveda boj za vnovično koncentracijo družbenega bogastva ter politične moči pri tistih, ki bi vse to morali dokončno izgubiti že pred 20 leti.
Se vam tale ocena zdi pretirana? Spomnimo se skupaj nekaterih izjav, ki vsaka zase morda delujejo zgolj smešno, postavljene druga drugi ob bok pa rišejo sliko, ob kateri bi nas morala miniti volja do smeha.
Z bajoneti proti trojki
Janez Stanovnik, ki se je nekoč kitil z nazivom oče naroda in se zdaj vede, kot da bi želel postati njegov pradedek, je na slovesnosti Zveze združenj borcev povedal tele revolucionarne besede: »V Sloveniji ima oblast ljudstvo. Če ima oblast ljudstvo, zakaj pa je potem treba neko zlato pravilo, ki ga uveljavlja Bruselj, trojka, trije žandarji z bajoneti, nasajenimi na puške. Zakaj? Mi smo lepo povedali in v praksi uveljavili, da nam ne bo gospodaril niti Beograd, niti Bruselj, pa tudi ne Wall Street … in to je sporočilo narodnoosvobodilne borbe.« (povzeto po www.vecer.si)
Narodnoosvobodilna borba, vsaj tako so nas učili v šoli, se je borila proti ljudem, ki so po Sloveniji hodili s pravimi puškami in pobijali vse, ki so se temu uprli, pa tudi tiste, ki se niso, tako malo za zgled preostalim. Ko nekdo reče, da bi se morali proti trojki boriti tako, kot so se partizani proti okupatorjem, je s tem trojko izenačil z nacisti in fašisti. Od tu do naslovnice Mladine, kjer bo Barosso narisan s hitlerjevskimi brčicami, Lagardova oblečena v krilce Marlene Dietrich, Draghi pa bo v rokah držal sveže izdane obveznice mefo, s katerimi so nacisti financirali gospodarsko obnovo, nas loči samo še nekaj izpraznjenih šestorčkov piva po njihovem uredniškem sestanku.
Proti kapitalizmu z nacionalsocializmom
Zoran Janković je na prvomajski proslavi govoril o tem, da živimo »neko obliko kapitalizma, ki nikomur ni všeč« ter da bo treba iskati nove oblike sožitja, solidarnosti in tovarištva. Janković seveda ni toliko filozofa, da bi znal povedati, kaj naj bi te nove oblike bile, so pa to povedali na okrogli mizi, ki jo je v okviru Foruma 21 organiziral njegov politični mentor. Nova programska domislica levice se imenuje demokratični socializem.
Več o tem si lahko preberemo na spletni strani Iniciative za demokratični socializem, ki jo krasi rdeča petokraka zvezda. Demokracija pomeni ljudska zborovanja, delegatski sistem, participativni proračun ter demokratičnoplansko delitev dobrin. Socializem pomeni skupno lastništvo zaposlenih, odpravo trga in konkurence, preoblikovanje bank v javni servis po zgledu javnega zdravstva in šolstva ter dvig progresivnosti obdavčitve, s katero bi vse to financirali.
Stična točka, ki druži oživljanje vere v socializem in demoniziranje evropskih institucij, začinjeno s kulturnim bojem proti neoliberalizmu, je seveda nasprotovanje privatizaciji. In ko združimo socializem z nacionalnim državnim lastništvom ključnih proizvodnih in storitvenih kombinatov, nam postane jasno, kaj je pravo ime za tisto, kar nam kot prihodnost ponujajo levi vizionarji: nacionalni socializem.
Revolucija žre svoje otroke
Morda si mislite, da je Janez Stanovnik samo zabaven striček, Milan Kučan neškodljiva korifeja in Zoran Janković razpet med slovenskim pravosodjem in eksotičnimi davčnimi oazami ter da je zato vse tole pisanje eno navadno paranoično pretiravanje. Toda: kdo pa so tisti politiki na levici, ki so vplivnejši od teh in bi lahko voz potegnili v kakšno bolj znosno smer?
Ni jih. Natančneje rečeno, vsi po vrsti izpadajo iz igre. Pahor je varno spravljen v kraljevsko vlogo predsednika republike, Bratuškovo ljudje vse bolj dojemajo kot nedoraslo svoji vlogi, Viranta bo kot bumerang pokopalo njegovo lastno moraliziranje, LDS je postala društvo za sobotno obujanje spominov, Zares pa deluje samo še v ozadju kapitalsko-političnih omrežij. Ko bodo vsi ti odpadli, bodo ostali samo še omenjeni strički in njihova množicam privlačna ideologija.
Ne verjamem, da je treba razlagati, zakaj demokratični socializem ne deluje. Kdor vendarle potrebuje pomoč, naj si poišče pisanja ekonomistov in družboslovcev iz osemdesetih let. Takrat so znali lepo razložiti, da socializem propada prav zaradi zanikanja trga, osebne gospodarske pobude in zasebne lastnine, Jugoslavija pa razpada zaradi pomanjkanja demokracije. Če so v osnovni celici Zveze komunistov na ekonomski fakulteti to razumeli že takrat, ni vrag, da ne bi znali svojim tovarišem tega danes še enkrat pojasniti.
Proti socializmu s klasičnim liberalizmom
V primerjavi z levico je slovenska desnica precej bolj proevropska in liberalna. Vendar je skoraj nemogoče, da bi desnica dobila volitve. Vsaj ne toliko časa, dokler bodo odvisni od enega samega voditelja, ki se srečuje z vedno novim voditeljskim obrazom levega piarja. Tako kot v košarki ima tudi na volitvah več možnosti tisti, ki ima daljšo klop.
Edino pravo alternativo bi lahko ponudil klasični liberalizem. Vendar se ta, ne le pri nas, vse preveč ukvarja z zavračanjem populističnih očitkov neoliberalizmu in kapitalizmu na splošno. Veliko bolj produktivno bi bilo priznati, da težava obstaja, a hkrati povedati, da obstajajo tudi veliko boljši odgovori od tistih, ki jih ponujajo socialisti. Je res, da lastniki in direktorji pogosto postavljajo delavce v brezpraven položaj? Seveda je, toda odgovor na to ni ekspropriacija, ampak pravna država. Je res, da gonja za dobički uničuje okolje? Res, toda to ne pomeni, da potrebujemo državni ekološki fašizem, ampak tržne rešitve, ki bodo ekonomski interes uskladile z imperativom trajnosti. Je res, da je v krizi potrebna aktivna fiskalna politika? Je, toda to še ne pomeni, da moramo brezglavo zadolžiti pet naslednjih generacij in podržaviti podjetja. Je res, da so mednarodne organizacije pogosto silile države v škodljive ukrepe? Vsekakor, toda to še ne pomeni, da moramo z internacionalo na ustih vzpostaviti novo svetovno ekonomsko ureditev. In tako naprej.
Težava torej očitno ni v moči argumentov, ampak bolj v tem, da partizanske pesmi in gesla o solidarnosti vznemirijo več src in orosijo več oči od racionalne politike, ki noče igrati na poceni demagogijo. Gotovo pa tudi v tem, da ljudje, ki nočejo, da se drugi preveč mešajo v njihova življenja, še zlasti če za to mešanje uporabljajo državo in oblast, ne čutijo posebne odgovornosti, da bi se sami mešali v življenja drugih samo zato, da bi jim preprečili delati neumnosti, za katere so se sami odločili.
Vir: Finance
