J. Stritar, AirBeletrina: Vizualizacija razkroja gospodarstva?

18

V preteklih dneh je Telekom Slovenije objavil novo celostno grafično podobo podjetja, ki v določeni meri razkriva videz in občutenja tržne znamke našega nacionalnega telekomunikacijskega operaterja. Plaz kritik, ki se je sprožil na socialnih omrežjih, bi lahko strnili v prevladujoči očitek: odločujoči v Telekomu Slovenije so dokončno pokopali vidno pojavnost Mobitela, ene najuspešnejših blagovnih znamk, ter jo nadomestili z anonimno in semantično prazno podobo novega Telekoma. Združitev raznorodnih blagovnih znamk, kot so Siol, Mobitel in Telekom, v enotno strukturo, se zdi logična in legitimna poteza. Tisto, kar moti, je: odsotnost vseh kriterijev, nerazumljiva ignoranca že uveljavljene kakovosti na področju oblikovanja blagovnih znamk ter raven oblikovanja, za katero smo upali, je tako pomembno podjetje nikoli ne bo doseglo. Zakaj je danes, ob vseh kreativnih potencialih, ki jih premoremo, tako težko oblikovati odlično tržno znamko, ki bi dostojno nadomestila ukinjeni Mobitel? Zdi se, da postaja Slovenija kompostnik pozabljenih kakovostnih tržnih znamk iz preteklosti, na katerega se nalagajo brezbrižno narisane, nekomu všečne risbice, bleščeče gibljive slike, cirkuške imaginacije zlaganega sveta, vse skupaj pa je pripravljeno za odvoz na tuje. Je mar podoba novega Telekoma vizualizacija razkroja slovenskega gospodarstva?

Moja generacija se je šolala v času, ko je slovenska zavest že posvojila občutenja in podobe akcije Slovenija, moja dežela in smo bili navajeni, da je korporativna podoba Ljubljanske banke vzor doslednosti ter celovitosti sistema, takorekoč podpis modernizma Petra Skalarja. Takrat smo plačevali s tolarji Miljenka Licula in v tujino smo hodili z njegovimi za v žep pripravnimi modrimi potnimi listi, Igor Arih je pokazal, da je mogoče kakovostno oblikovati slovenski Evian – Zalo, pa tudi, kako je videti prvi slovenski rumeni časopis. Futura je spravila v red vidno pojavnost Zavarovalnice Triglav, Gigodesign je Tuš prepričal, da ena rumena zvezda pove več kot tri, ceste so bili polne Mobitelovih oglasov z decentnimi, črnobelimi Gregoričevimi fotografijami. Študentje smo upravičeno verjeli, da se gradi nov, kakovostnen slog domačih tržnih znamk osveščenih ter izobraženih naročnikov, ki bodo z vstopom v EU mogoče celo pripeljali osnovno higieno – če že ne skandinavskemu, pa vsaj anglosaškemu nivoju oblikovanja vidnih sporočil. V prividu takšnega sveta lahko mladi človek ugleda obet zanesljive prihodnosti.

Danes se ob večkrat omenjenem krčenju gospodarstva, pri čemer gre v resnici za krčenje razvojnih potencialov, zdi, kot da so nas resetirali v stanje pozabe vsega progresivnega. Kot da smo doživeli usodni udarec v glavo, ki nas je oropal kulturnega napredka, ki je nekoč že presegel razumevanje, da ne šteje samo tisto, kar je mogoče prijeti v roke ali izmeriti z metrom. Pa tudi ugled ni nič vreden. Težko je razumeti, kako lahko iz studia oglaševalske agencije z večletnimi izkušnjami in portfeljem odličnih projektov, pride rešitev, ki jo upodablja generični znak, kakršnega bi si izmislil nekdo z domišljijo vrtnega polža. Sploh če znak ni del širšega sistema znakov in za lase privlečen argument o »dinamičnem znaku« v tem primeru ne zdrži. Mimogrede: podobno prazne likovne strukture so na spletu na voljo že za 5 evrov. Kje je šlo narobe? Je pilot v letalu? Nemogoče je razumeti, zakaj vodilna podjetja slovenskega gospodarstva ne najemajo največjih talentov in strokovnjakov v državi, oziroma zakaj največji talenti nimajo priložnosti narediti tistega, kar znajo. Zakaj ima podpovprečnost prednost pred inovativnostjo?

Mnogi bodo rekli, da dizajn ni najpomembnejša stvar na svetu. Kdo sem jaz, da bi razumel zapletene procese upravljanja telekomunikacijskega podjetja? Da bi vedel tisto, kar vedo velika dekleta in fantje v upravnih odborih in menedžerskih zasedbah vseh vrst, ki konsolidirajo tam, kjer drugi združujejo, s svetovalci, ki znajo prihodnost videti v grozdu modrih krogov, ki »živijo svobodno«? Spoznam se samo na to, kar delam in za kar mi je bila priznana odličnost, zlasti v tujini. Mene so učili, da se tako ne dela: za takšno vidno pojavnost ne potrebuješ nobene šole, kaj šole – še dizajnerja ne. Mladi, ki se odločajo za ta poklic, pa doma žal vedno težje najdejo primere dobrih praks oblikovanja velikih poslovnih sistemov.

Več: AirBeletrina


18 KOMENTARJI

  1. Z osnovno mislijo članka se povsem strinjam, nekoliko me je zmotil le drugi odstavek, ki našteva pretekle uspešne oblikovalske dosežke. Od Ljubljanske banke (katere vizualna podoba je bila zasnovana še globoko v prejšnjem režimu) preskoči na tolarje in druge kreacije v 90-ih. S tem ponavlja, verjetno nehote, prakso komunistične ere, ki je le s težka priznavala, da se je kaj pričelo še pred njo. Dosežki iz 90-ih so večinoma le ostanek bogate prakse pred tem. Sodoben dizajn se je pričel uveljavljati že v 60-ih. Spomnimo se samo enkratnih Spacalovih vizualizacij tv oddaj, pa Meblovega dizajna, Vipotnikovih plakatov, reklamnih filmov za Ljubljanske mlekarne in Toper športna oblačila, otroške slikanice in tako v nedogled. Menim, da je za fiasko vizualne kulture največ kriva ideologija. Po logiki prehoda v kapitalizem bi dizajn moral samo še napredovati. Po prevratu so na odgovorne položaje so prišli posamezniki, ki za te stvari niso imeli ne čuta ne znanja, verjetno pa so celo mislili, da gre za komunistična preseravanja, ki se jih je treba znebiti. Podobno, kot je marsikatera firma propadla samo zato, ker je preveč spominjala na uspehe pod komunizmom. Dokler se ne naučimo, da bomo grajali komunizem za to, za kar ga je treba grajati in hvalili za kar je hvale vreden, se ne bo obrnilo na bolje.

  2. Ničesar nisem pripisal komunizmu, samo naštel sem nekaj stvari, ki so v tistem času nastale. Pa tudi povedal sem, zakaj sem jih naštel.

  3. Tone ima prav. Tudi v Nemčiji je gospodarstvo cvetelo pod Hitlerjevim nacizmom. Hitler je potegnil Nemčijo iz takratne globoke svetovne krize. V nacizmu in komunizmu je so bile tudi dobre stvari. To so dejstva, in Tone ne gre dlje od dejstev. Nikoli!

  4. Hvala, Zdravko, za podporo. Res je, tako fašizem kot komunizem sta zmožna organizirati razcvet tehnologije in do določene mere tudi znanosti. Hitlerjeva Nemčija je bila zelo uspešna v vseh ozirih, razen v demokraciji in humanizmu. Od takrat na primer poznamo množični turizem, ki je bil prej rezerviran predvsem za vladajoče sloje. V ta namen so uvedli plačan dopust, proizvedli znamenitega Volkswagnovega hrošča, zgradili avtoceste do letovišč itd. Na kanalu Viasat History lahko gledamo oddaje o 2. vojni, ki so sestavljene iz posnetkov, ki so jih posneli navadni vojaki s svojimi kamerami, celo v barvah. Kaj takega na zavezniški strani niso poznali. Enako uspešen je bil tudi komunizem, a zaradi okoliščin različno, saj je bila Nemčija pred Hitlerjem ena najbolj razvitih držav, Rusija pred Leninom pa ena najbolj zaostalih. Vendar so v mnogih panogah kmalu dohiteli zahod, včasih pa celo prehiteli. Znano je njihovo prvenstvo v vesoljski in jedrski tehnologiji, za kaj takega pa je bilo potrebno prednjačiti tudi v elektroniki in drugih pomožnih tehnologijah. Enako je bilo v Bivši Jugi, ki je bila uspešnejša zaradi samoupravljanja, ki je bolj upošteval osebno pobudo. Iskra, Elan, Alpina, Litostroj in mnogi drugi so bili po inovativnosti in tehnologijah v samem svetovnem vrhu.
    Razlike med totalitarizmom in demokracijo, pa tudi nacizmom in komunizmom se kažejo tam, kjer je potrebna tudi duhovna svoboda, to je v kulturi in umetnosti. Nacizem ni na tem področju dal v zakladnico človeštva nič, komunizem pa zelo veliko. Tu je izjema Frankov fašizem, tam ni nastalo skoraj nič niti na kulturnem niti na tehnološkem področju. Vzrok temu je vloga cerkve, ki je deželo držala v duhovni in s tem tudi civilizacijski zaostalosti.

        • Ne, Alojz, ti nisi dojel mojega sarkazma. Človek ne zna napisati sarkazma tako, da ne bi izgledal kot podpora. Da gre za sarkazem, vemo samo mi, ki ga poznamo, vsi drugi pa vidijo podporo. Zato sem mu pokadil z nekaj novimi dejstvi.

          • Ne Tone, ti si odgovoril čisto resno, ne sarkastično.

            Ko pa sem te opozoril, da gre za sarkazem, si se pa začel vleči ven.

      • A tako se vi odzivate na preprosta zgodovinska dejstva, ki jih poznajo vsi, vključno z vami? Če se dejstva ne skladajo z vašimi mnenji in željami, toliko slabše za dejstva.
        Ponovno moram poudariti, da ne zagovarjam komunizma(kar je za duhovno videče itak očitno), ampak za elementarno poštenje na teh straneh.

        • Tonček, spet si zamešal svojo komunajzersko domišljijo z zgodovinskimi dejstvi.

          Ponovno je treba demantirati tvojo laž. Ti podpiraš komunizem.

          Ti pa sploh nisi sposoben videti duhovno – so te le besede, za njimi pa nič.

        • In če si želiš elementarno poštenje – začni pri sebi in bodi pošten in priznaj, da zagovarjaš komunizem.

  5. Tone, spet se lažeš. Vse dobro si pripisal komunizmu, poosamosvojitveno obdobje si zaničeval. Oboje neupravičeno.

    In potem še lažeš, da ne podpiraš komunizma.

Comments are closed.