J. Strgar, Slovenski čas: Politične stranke, kje ste?

5

Potrebno bo narediti še korak naprej v smeri splošne politične organiziranost

Nekaj mesecev pred razpadom Jugoslavije je Ivan Oman na zborovanju kmetov v dvorani Union rekel: »Moramo se zbrati in na volitvah, ki so pred nami, zmagati.« Bil je kakor prerok: krščanski demokrati smo na prvih volitvah v okviru Demosa zares zmagali, sestavili vlado, ustoličili samostojno državo Slovenijo in jo pridružili Evropi.

Ko je bila premagana jugoslovanska armada in je odšel zadnji njen vojak, so se našli »zavezniški« prijatelji, liberalci iz vrst Demosa – spet po Ivanu Omanu iz Domovine (poleti 2014) –, je Janez Janša, ob navzočnost Rajka Pirnata, Dimitrija Rupla in Igorja Bačarja, predlagal, »naj Lojze Peterle kot krščanski demokrat in predsednik vlade odstopi, njegovo mesto naj zasede Igor Bavčar«. S tem je bilo prekinjeno uspešno utrjevanje in razvoj mlade države. Pričelo se je politično prerivanje in razkroj države se je potem nadaljeval vse do poletja 2014, ko smo na volitvah vsi skupaj slabo končali. Majhna izjema pri tem je NSi – krščanska demokracija (skrajšano KD), ki je sicer povečala svoj komaj omembe vreden delež v državnem zboru. Država Slovenija od tedaj ni imela več trdne politične strukture, pot v demokratičnost se je zapirala, potrebnih zakonov, zlasti lustracije, ni več zmogla in je v odločilnem trenutku poleti 2014 postala podobna odpadajočemu listu, ki ga veter maje in odnaša.

Goli in bosi

Kaj sedaj? Lahko sicer čakamo in po medijih z uglajenimi članki razmišljamo, kaj se je zgodilo in kako je drugod po svetu. Lahko pa se nad našo nebogljenostjo zamislimo, se znebimo brezbrižništva, ki se je tako razbohotilo tik pred volitvami in z volitvami samimi.

Najprej poleg države, ki je v vseh pogledih na tleh, poglejmo še okrog sebe ali bolje, sami sebe. Saj smo v političnem in državljanskem smislu povsem brez orientacije, smo zmedeni. V prenesenem pomenu bi lahko rekli, da smo goli in bosi. Najprej se moramo obleči in obuti, to pomeni, da si moramo pridobiti najosnovnejše znanje o državljanskih dolžnostih. Ljudje smo družabna bitja. Živimo lahko le drug ob drugem in biti moramo primerno urejeni ali natančneje, organizirani, sicer življenje sploh ni mogoče. Odvračanje ljudi od državljanskih dolžnosti, češ da je to »politika«, je naravnost pogubno. V družbenem ali političnem smislu je »oživljanje« mogoče s strankami, ki so različne, a vsakdo lahko najde tisto, ki mu najbolj ustreza. Pri tem je treba poudariti, da moramo pozabiti na komunistični čas, ki nam je vsiljeval misel, da se v političnem smislu ni treba v ničemer truditi, kajti oni, to je komunisti, bodo za vse skrbeli in o vsem odločali. Ljudstvo naj samo posluša in uboga. Kam nas je ta doktrina pripeljala, vidimo: vse se jim je zrušilo v prah in pepel. Žal med nami še kar nekaj ljudi tega stanja ne sprevidi.

Odkar imamo samostojno državo in so se komunisti potuhnili in sedaj neprekinjeno rovarijo, smo odvisni in navezani sami nase. Sami, povezani v stranke, moramo prevzemati zadeve ter jih odgovorno ter z zavzetostjo voditi. Pa bo kdo rekel: Kako vendar, ko me komaj kdo kaj vpraša ali pove? To je delno res, kajti zelo malo se zanimamo drug za drugega in se zlasti o politiki in strankah premalo pogovarjamo ali pišemo. Seveda imam v mislih konstruktivno govorjenje in pisanje, ne zgolj zbadanje in poniževanje drugih, kar se je v zadnjih nekaj letih tako razpaslo. To je naša velika pomanjkljivost. A dejstvo je, da se mora vsak sam potruditi, da živi in sodeluje z drugimi.

Nalijmo si »čistega vina«

Na začetku »novih časov«, ko nas je Ivan Oman pozval, da moramo iti na volitve in zmagati, so bile politične razmere zelo nepregledne. Tudi danes niso boljše. Nihče ne more predvideti, kaj in kako bo naredila prostozidarska vlada (po Franu Adamu). Zapravljena je tudi celotna pomladanska politična opcija (kako in zakaj se je to zgodilo, naj raziščejo politični analitiki in zgodovinarji). Sam sem od vsega začetka v stranki KD in ji skušam pomagati, da bi se okrepila. Najprej se mora vsak udejstvovati v svoj stranki, potem pa naprej.

Na zboru kristjanov in ljudi dobre volje, na Otočcu IV, sem v uvodnem pozdravu povedal tudi tole: Ugledne predavatelje znova vabim, da nam in širši slovenski javnosti nalijete »čistega vina« in z odkrito besedo poveste, kar je treba, da si volivci dobro zapomnimo. Utrditi moramo svojo državljansko, slovensko in krščansko zavest. Za državo smo odgovorni vsi. To moramo upoštevali naslednjič, ko se bomo volitev udeležili in glasovali. Na volitvah je treba zmagati in potem v državnem zboru odločati. Tam je ključ za napredek.

Normalna država ima politične stranke, brez njih delovanje in upravljanje ni mogoče. Sodelovanje nas državljanov, ne da bi bili v strankah, tudi ni mogoče. Lahko sicer godrnjamo, kar je v zadnjih letih tako razširjeno. Ljudje s takšnimi navadami se sploh ne zavedajo, kakšno škodo delajo samim sebi in nam vsem.

Če zaradi sedanjih razmer vse to vzamemo na znanje in premislimo, kaj je treba storiti, da bi spet normalno politično in državotvorno zaživeli, da bi spet imeli svojo državo, je kot na dlani, da se moramo organizirati in zaživeti po strankah, vsak v svoji in potem skupaj, kjer je to mogoče. To je potreba, ki jo moramo sprejeti. Pri tem lahko drug drugemu pomagamo, nikakor pa si ne smemo nagajati, kakor so to počeli stari in novi komunisti, ki so imeli še pomagače zunaj svojih vrst.

Slovenija bi morala po svoji tradiciji in ob dejstvu, da se h kristjanom javno prišteva več kot polovica prebivalstva, imeti močno ali najmočnejšo Krščansko demokracijo. S to mislijo smo pri našem osrednjem sporočilu. Kako je mogoče, da smo se kristjani in ljudje dobre volje v političnem smislu tako razpršili ali natančneje zanemarili? KD (s predvojnim imenom, od Kreka naprej, do predaje listin Krščanskim demokratom se je imenovala Slovenska ljudska stranka) je bila v vseh odločilnih trenutkih vodilna. Tik pred vojno je imela čez 80 % privržencev. V decembru leta 1945 slovenski kristjani nismo šli volit Tita, cele vasi so ostajale kar doma. V času rojevanja samostojne Slovenije smo spet zmagali. Katera druga stranka se lahko primerja z njo? Res je sicer, da smo edini, ki imamo svoje korenine v naši in evropski demokraciji, da imamo svojo duhovno, to je krščansko vsebino, a bodimo odkriti: tega se nismo dovolj trdno zavedali, zato smo na volitvah, skupaj z drugimi, odpovedali. Koga in kako smo volili, če smo sploh volili? Preostane nam, da se vendar tega zavedamo in da začnemo na novo. Slovenci imamo spet priložnost, da se zberemo, utrdimo in zgradimo najmočnejšo politično stranko, da ponovimo dogodke iz preteklosti. Pri gradnji stranke ne moremo pričakovati, da bi vse, kar je za te namene potrebno, naredila zgolj vodstva strank, napredek ustvarjamo lahko le vsi skupaj.

Več lahko preberete v prilogi Družine Slovenski čas.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


5 KOMENTARJI

  1. Če je res to rekel Janša je treba vedeti zakaj je to rekel. Ali mogoče zato, ker Peterle ni imel dovolj moči, da bi zmogel organizacijsko mobilizirati sile za uresničevanje pomladnih ciljev? To se je kasneje potrdilo glede krščanske demokracije.

  2. Sem mislil, da je g. Strgar član NSi?!
    Naša politična neodločnost in nepoštenost nas dohiteva. Ljudje so že morda na jeziku proti Titu in komunistom, a niso imeli nič proti izgonu kralja. Ta dvoličnost, ta nepoštenost ima svojo ceno. Zato tudi sprave ni.

  3. G. Strgar,
    če od uredništev dobivate lep prostor za svoja razmišljanja, boste morali postati bolj jasen. Leta 2015 ni več mogoče (niti potrebno) pisati po ovinkih. Kakšni moramo biti kristjani? Kakšne morajo biti pomladne (demokratične) stranke? Vsekakor, moramo biti angažirani, zelo angažirani. S tem se strinjam.

    V uvodnih stavkih dvignete g. Ivana Omana v oblake, saj mu pripišete preroškost. Kako pa danes ocenjujete Omana, ko izjavi, da se Cerkev pretirano vnešuje v politiko?

    Janša je – tako Oman – predlagal zamenjavo Peterleta z Bavčarjem! To je po vašem glavna katastrofa na pomladni strani. Skoraj ne morem verjeti, da na te stvari kdo tako gleda. Ob vseh komunističnih pokvarjenostih (najhujši so bili izdajalci v pomladnih strankah skozi
    vse obdobje po osamosvojitvi), ob vsej medijski gnojni gonji, za vas ravno ta dogodek pomeni konec utrjevanja in razvoja mlade države.

    Če ne bi vedel, da ste že v letih (zelo sem vas spoštoval še nedolgo nazaj), bi mislil, da to piše kak prenapet mladostnik.

Comments are closed.