Prva svetovna vojna je bila v polnem razmahu, vojaki so umirali v rovih, med tem ko so njihovi poveljniki v drugi in tretji liniji narekovali napad za napadom. In nato se je zgodilo. Na božični večer so vojaki z obeh strani fronte odkorakali na nikogaršnje ozemlje in tam skupaj praznovali praznike. Razum in človečnost sta zmagala nad populizmom in slepo vero.
Spopad
Čas praznikov je. Čas, ki bi moral biti zaznamovan z veseljem, dobrimi željami in altruizmom. Na politični sceni pa smo iz dneva v dan priča ostrejši retoriki, ki prerašča že skoraj v grožnje. Sindikati javnega sektorja in predstavniki gospodarstva se obmetavajo z argumenti in protiargumenti, da bi pokazali, kdo je bolj kriv za krizo, kdo je že več žrtvoval in kdo še mora. Poveljniki te bitke na tiskovnih konferencah in intervjujih predstavljajo vsak svoje številke in nizajo statistične podatke, da bi dokazali zmoto druge strani. Ravno tako kot v vojni, pa ti poveljniki ne vidijo niti tega, kaj se dogaja z njihovimi četami, kaj šele z nasprotnikovimi. Borba med javnim in zasebnim sektorjem je, če se postavimo v pozicijo nevtralnega opazovalca, tragična. Prepirajo se o tem, kdo ima višje plače in kdo je odpustil več ljudi, ne opazijo pa, da imajo oboji mizerne plače in da najuspešnejši, tako v javnem kot v zasebnem sektorju, dajejo odpovedi in podjetja selijo v tujino. Zadnji primer tega so Rutarjeve harmonike, ki jih bodo odslej proizvajali v Avstriji.
Javni sektor v zasebnikih vidi množico tajkunov, ki so okradli Slovenijo. Da je to neumnost, je vsakomur, ki ima malo soli v glavi, popolnoma jasno. Vaš lokalni pek, pleskar in električar niso požrešni tajkuni, so le ljudje, ki skušajo preživeti z lastnim delom. Ravno tako kot vsi drugi bodo tudi oni plačevali za svinjarije, ki so jih zagrešili tajkuni, banke in politika. Tako kot vsi državljani te države so se tudi oni morali prilagoditi, tako na nivoju državljana kot podjetnika. Vsi ti podjetniki so morali odpuščati in kdor tega še ni poizkusil, ne ve, kako izgleda, ko moraš zato, da podjetje preživi, enemu od sodelavcev, s katerim si delal dolga leta in je vestno opravljal svoje delo, reči “oprosti, ni dela”. Podjetniki in gospodarstvo so se morali prilagoditi, ni šlo drugače, to zahteva trg in kdor se ni prilagodil, ga je trg izpljunil. To, da te trg izpljune, pa lahko pomeni, da ostaneš tudi brez hiše, ki si jo zastavil za kredit, s katerim si financiral nakup strojev za zagon podjetja. Zato naj zaposleni v javnem sektorju, preden prehudo ocenjujejo zasebnike in omenjajo jahte in vile, dobro premislijo, kaj sploh pomeni biti zasebnik in kakšno tveganje je s tem povezano.
Zasebni sektor v javnem vidi le nepotrebno oviro in zajedavca, ki ničesar ne prispeva. Da je to neumnost, tudi ni potrebno posebno izpostavljati. Javni sektor opravlja funkcije, brez katerih bi naša družba razpadla. Na tem mestu ne bom zahajal v debato, kaj bi moralo biti del javnega sektorja in kaj ne, v smislu, ali bi šolstvo in zdravstvo lahko bila zasebna. V tem trenutku sta oba v veliki večini javna, takšna je realnost, zato so vse druge anarho-kapitalistične fantazije morda lahko upravičene, a popolnoma brezpredmetne. Ima pa vseeno javni sektor pred zasebnim to prednost, da ni na trgu in zato se mu ni potrebno tako silovito in hitro prilagajati, kot je to potrebno v zasebnem sektorju. Nekaj prilagoditve je sicer opravil tudi javni sektor, a so bile te prilagoditve, resnici na ljubo, bistveno premalo ambiciozne in izpeljane na način, ki je nepravičen predvsem do dobrih javnih uslužbencev. Večina javnih uslužbencev svoje delo opravlja vestno, a tudi javni sektor ima svoje “tajkune”,ki bi jih moral že davno izločiti.
O žrtvah
Žrtve so že bile in še bodo, a zanimivo je, da obe spopadajoči se strani ne vidita, kdo je dejanska žrtev tega spopada. V zadnjih petih letih vam lahko naštejem vsaj deset mladih ljudi iz moje neposredne okolice, ki so odšli v tujino. Nekateri so delali v zasebnem, drugi v javnem sektorju. Vsi so odšli zaradi popolnoma istih razlogov. Dovolj jim je bilo tega, da ne morejo začeti samostojnega življenja. Celoten slovenski sistem je ustvarjen tako, da sistematično diskriminira mlade, in dlje kot traja kriza, bolj se razmere za mlade zaostrujejo. Že izhodiščni pogoji, ki jih imajo mladi za delo, so slabši kot pri starejših generacijah. Dodatki za delovno dobo, nezmožnost napredovanja, komprimiranje plač, rotiranje po raznih oddelkih zaradi izmikanja stalni zaposlitvi. Uravnilovka v javnem sektorju tepe najbolj mlade. V zasebnem sektorju so vzroki za diskriminacijo malenkost različni, a rezultat je enak. Zakonodaja sistematično ščiti in podeljuje bonitete starejšim delavcem. Mladi so zato iztisnjeni iz trdega dela, če pa so pri njem udeleženi, so v popolnoma podrejenem položaju.
Več lahko preberete na Portalplus.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
